torek, 01. april 2014

MI PA PECEMO!

Se nekaj utrinkov na Limo: sva z Nino pekli slovensko potico. Enkrat sem ze obsirno opisala obcutke, ko peces s slovenskim receptom (kulinarika.si) ven pa pride cisto nekaj drugega, :-) No, moram vam priznat, da Nina obvlada sceno, tako da sem se prijavila na njen tecaj peke. Cilj: vsakotedenska peka s slovenskimi ambicijami ter perujskimi sestavinami. Potica je izginila preden sva se obrnili okrog:













Ta teden sva se lotili cimetovih keksov; :-) Z nekoliko modifikacije sva pricarali slastne gajete.
Zakaj se v resnici stvar zakomplicira? Hmmm... na primer, receva: potica ne prenese prepiha. Pogledava naso kuhinjo. Vse piha, vse je odprto in za povrh se 100 % vlaga. Moka? Se imenuje 'PREPARADA', torej ze pripravljena s pecilnim praskom vmesanim. Npr. keksi se delajo z navadno moko. Najini so vstali in se iz navadnih 6 cm, predimenzionirali v 9 centimetrske. Mleko? Je tako skoncentrirano, da ga moras cetrt zmesat s tri cetrt vode. In se in se... Uzitek!
So lepi na fotki, ne?
To je pa Canon, he-he.



Kaj se?
Dosti sem na soli - imela duhovne vaje za profesorski zbor. In enkrat na mesec formacijo:
sv. Angela in izobrazevanje. Fascinantno.
Se mi zdi, kot da odkrivam Angelo v cisto drugi pravljici.

Tu se fotka s praznovanja rojstnega dne nase predstojnice: Nina v elementu!

Mali pojejo, izrocajo darilca,
poljubckajo in
sirijo virus veselja na vse konce planeta.
Ni ga, ki bi bil imun...
Priznam: ratam 'putr'.
Prejsnji teden sem zacela delat izpit za avto - slovenskega ne morem uveljavit v Peruju, mednarodno pa velja samo dolocen cas. Poslusala sem teorijo. "Zakaj mislite, da je pomembno, da imate predmet popravljanje avtomobila?" nas je spraseval gorec profesor s tipicnim obrazom mehanika. Sedela sem v ucilnici in poslusala razlago o tem, kako deluje avtomobilski motor, kako delujejo pistoni, svecke, etc. in poskusala odgovoriti na zastavljeno vprasnje. Zakaj to poslusam? Na koncu izcrpnega in strastnega predavanja o cudeznosti benzinskega motorja je predavatelj zacarano dahnil: "Da bi poznali svoj avto. Zato smo danes tu." Ha! Vprasajte kako sem opravila izpit? Cista petka. Sem mehanikova hci, itak.
Danes sem imela tri ure voznje. Instruktor je najprej vkljucil radio z zivahnim in glasnim ritmom salse, potem pa pritisnil na gas ne da bi se privezal ali dal 'zmigovc'. Sli smo v Zarate, v reven del Lime, klical svojo zeno, da bi prinesla dol vnukinjo in me spoznala, pogovarjala sva se o Huancayu, kjer se je porocil in na koncu me je ucil bocnega parkiranja: "tu ne smes gledati v desno, pac pa samo v levo, tu moras iti vzvratno vse dokler ne zagledas palice v malem oknu na desni, in prosim, ne glej v ogledala. To delajo sele vozniki A2!" Peru. Zakaj postanejo se tako domace stvari v Peruju drugacne? In se pocutim izgubljeno?

Aja, za na konec se SLAVAGospodu - sem v posebnem obdobju (mogoce se
spravim pisat se tretji blog to noc??) in veliko berem. V Peruju so knjige zelo drage, tezko jih je nosit na bus in prenasat s sabo v razlicnih situacijah. Zato sem si zinstalirala Marjetin Calibre in si zacela urejat elektronsko knjiznico. Tudi lap top je neprakticen - na busu ga ne mores uporabljat, ker ti ga ukradejo. Zato sem ze nekajkrat zavdihnila in celo omenila zelo zaupni osebi sanje o elektrosnki knjigi. Jasno, da se mi zdi razkos. Jezusu nisem niti pisnila. In PUF! Pride na obisk Ute iz Nemcije in nam izroci dve skatlici - sem dol padla. KINDLE!!! Cisto tapravi. Dve! Smo si razdelile vsaka po en mesec. Marija mi je vceraj rekla, da mi lahko prepusti svoj mesec, ce jo zacnem uciti excel. Imam se cel april! Nalozi vse kar je pdf, txt, zipp (andreja.godnic@kindle.com) etc. Sanje. Sedaj berem sedecki, hodecki, stojecki, lezecki. Pa to ne mores verjet! Tak je Gospod. Ti sklati zvezde z neba.. Ste gledali Hankoka (Will Smith)? Tak je Jezus (no, jasno, na koncu, ko je ze spreobrnjen, ne na zacetku, ko vse unici). Slava Jezusu!! Tudi za Kindle.
To.
Se vesela napoved: Potovke 2014 so ze v akciji!! Zivela mladina! Tudi Gimnazija Antona Martina Slomska se letos pripravlja na konkvisto Pukarája. Se veselimo! Bienvenidos!
Kaksno vprasanje?
Sem bila izcrpna. Oh, koliko stvari bi vam rada sklepetala. Vse je tako zanimivo! In Njegovo.
V Njem vas toplo pozdravljam. Danes grem ob 5h zj gledat papezevo avdienco: mogoce bo povedal za Mijino kanonizacijo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Ce ne jutri, pa naslednji teden.
Objem,
vasa Andreja, ursa od Rimske unije

Tornado in njegovi stranski ucinki: obisk m. Cecilije

Sem nazaj.
To je fotka nase generalne matere, m. Cecilije.
Prisla- vrgla v luft - in zmagala. Tornado. Zvlekle smo creva na mizo, malo mesale naokrog in koncno olajsano uvidele, da je Gospod na delu. Se spomnite nase Province? 18 urs, mednarodne, multikulturalne, vseh starosti, vprezene v  veliko solsko masinerijo in predvsem v fazi zalovanja. Mati je poslusala, debatirala z Neusimar, svetovalko, ki je teden pred njo pristala na perujskih tleh, sprasevala, molila, sklicevala sestanke z vsako in vsemi... in nam pomagala izjasnit poanto. Pa mi bo kdo sejal rozice o 'starokopitnosti' pokorscine, avtoritete ipd. Ni druge verzije, dragi moji. Drzi pokorscino - táko z razlocevanjem, jasno - a drzi pokorscino in bos videl cuda. In pika.
Zame je bil ves mesec izredno naporen: kot prva odgovorna sem morala dajati odgovor za ti dve leti in vse kar se je dogajalo. Poskusati razloziti. Utemeljiti. Prositi odpuscanja. In priznati napake. Jezus je hazarder: pozna te do obisti in vendar tvega s tabo, ceprav bi lahko izbral boljse 'orodje' kot si ti. Skrivnost. Sem Mu hvalezna za ti dve leti - do mesa sem cutila, da ne moremo nic brez Njega. In .. zanimivo: toliko sem bila s sestrami, toliko sem jih poslusala in ujela korak vstric, da so zavzele zelo posebno mesto v mojem srcu. Vsaka od njih. Zelo jih imam rada. Navadila sem se, da sem zanje. In ko mi je bilo dano biti poleg, ko se je kaj odlepilo, osvobodilo, razcvetelo, slo na svetlobo... mi je bilo dano zacutiti Jezusov pogled na svojo soprogo. Kako jih gleda! Kako nas gleda!!!
Odlocitev je padla: za dve leti bomo izvolile delegatko, ki bo v tesnem sodelovanju z vrhovnim svetom. Tezke in  mucne odlocitve bo prevzela vrgovna mati. Mati je bila zelo odlocna, da moram za nekaj casa stran: probacija!!! 7 mesecni program v Rimu (november 2014 - junij 2015) ali bolje receno "odpeljem jo v puscavo; tam ji govorim na srce". :-) Bog je velik. Sem poskakovala okrog palm. Pocasi pripravljam pisarno, dokumentacijo in ostale stvari za primopredajo. Se nekaj dni in zadihamo... Hvala za molitev.
Tu se nekaj fotk: smo sle tudi v Pachakutek - shipnotizirane od revscine in prostranosti periferije. Na fotki vidite ograjo kapele Device Guadalupske. Zupnik nas je rotil naj pridemo cimprej: "prvo sveto obhajilo, birmanci, biblicne skupine... karkoli. Vi samo pridite. Jaz ne morem. Je prevec vsege..." Mati je ostala brez besed. Meni je srce tako mocno razbijalo, da me je bolelo. Klic divjine. Moje naravno okolje. Jezusa sem tako sladko pogledovala (ces, greva???), da se mu je bilo za zmesat. Kje ste misijonarji/ke??? Gremo?
Tu spodaj mati s svojo tablico. Da te kap.


Alo, se malo globokih misli:
Ce gledam nazaj ti dve leti: Kaj mi je pomagalo v kljucnih trenutkih? BOZJA BESEDA. Itak. Jezus mi je v teh intenzivnih casih serviral Besedo, ki mi je dobesedno spodnasala tla pod nogami. Bog, kako je Beseda nekaj tekstonskega. Sredi crev, teme in mozganja zabliska in posveti! V trenutku. Ali pa naredi odlocitev mocno kot jeklo. Ali pa te v trenutku spravi v jok... Da mir. Te objame. In prodre v najtemnejso samoto. In v najgloblji greh. Kako tezko je to opisat. Beseda je resnica. Kar preberes, se v resnici uresnici, do zadnje crke. Dabár. Pocasi mi postaja jasno, da je Bozja Beseda bolj nevarna kot najhujse orozje in bolj ucinkovita kot ves denar sveta. Sploh ne mores primerjat... Vcasih me ima, da bi na platnico Svetega pisam nalepila napis NIC NAS NE SME PRESENETITI. Namrec, nikoli ne vem, kaksna bomba bo eksplodirala v meditaciji. Ali kaksno uro kasneje. Ali zvecer po vecerji. In nikoli ne morem desifrirat vzorca: vsakic deluje Beseda v meni po drugacnem vzorcu. Prava duhovna avantura. Imejte jo na nocni omarici - ne rabis neke velike umetnosti. Si jo das pod zob zvecer in ona deluje vso noc. Je kot tus. Ali plavanje v morju. Ali parfum. Je On.

Hm. Danes me drzi muza.
Se vam ljubi nadalajevanje?
Ok. Se nadaljuje...
s. Andreja

ponedeljek, 24. februar 2014

OBLJUBLJENE fotke iz HISE SANJ 2014

Sem bila pridna!
Eccola,
Andreja

KLIK NA HISA SANJ 2014

petek, 21. februar 2014

BLOG V SLIKAH januar - februar 2014

Se ponizno javljam.
Bi vam rada sklepetala tisoc in tisoc stvari, ki mi jih je dano zivet po usmiljenju nasega Dragega. Zal, mi ne rata. Zato sem vsak dan v Njegovem Srcu in tam skupaj z vami povelicujem in slavim Njegova dela. Da pa boste vsaj malo na tekocem, vam nalagam nekaj fotk iz limskega zivljenja 2014. 

Na duhovnih vajah sem bila od 1. do 10 januarja. Off line.
16 januarja smo praznovale 60 obletnico zaobljub nase s. Esther; prisel nadskof Piñeiro, iz Ayacucha, nas dolgoletni prijatelj in predsednik Perujske skofovske konference. Pridruzile so se nam sestricne, ursulinke drugih vej. Lustkano!

Od 24. - 26. januarja 2014 mo imele Provincialno konferenco. Malo delale, malo molile, dosti klepetale in poslusale. Z video konferenco smo bile v zivo na Karibih in v Rimu z generalno materjo.


Vrhovna mati Cecilia Wang


Video konferenca  s Karibi
Uradna fotka 2014

27. januarja zvecer smo z Marijo in Nino letele v Sapallango in zacele ´krizev pot´uskatlovanja in pakiranja. Zelo bolece. Hvala Bogu, je Nina odnesla tavecji delez fizicarjenja.
01. februarja slavje 25 obletnice zaobljub od Betty:


Ja, dosti slavja in organizacije. Smo nekako preziveli. In poletje, ne pozabite - mi nismo uzili ledenega oklepa kot vi. Smo pa zelo molile in se vas spominjale. Fotke, ki sem jih gledala so bile kot iz risanke FROZEN. Bo? 
Skoda je ogromna, si predstavljam.
Smo z vami.

Dobro.
Kaj je - med drugim - sledilo?
Teoloski teden z Gutavom Gutierrezom in teologi v katakombah. Cisti intelektualni uzitek. Zvecili smo Papezevo encikliko in ugotavljali, koliko je teologije osvoboditve v njej. No, za tiste, ki vas zanima: uradno mnenje perujskih teologov je, da je papez Francisek cistokrvni sin latinoameriske Cerkve in s tem tudi teologije. Nic abstrakcije in konceptov. Meso. In Odnos. Grozno me zanima, kako so v slovenscino prevedli  njegovo Evangelii Gaudium, :-)
Tu fotka moje skupine:
Kanadcani, Irci, Arekipenci, Kolumbijci, Katalatcani, jezuiti, franciskani, dominikanci... imas ti svega...

11. februarja smo z Nino, Marijo in Rosano letele v Sapallango: zadnje dejanje v Zgodbi Sapallanga  Pukará 1997 - 2014. Jezus mi je podaril globoka srecanja: z mamo Berto;


Z mojimi krscenci

Celina


Zlica mi je padla v med in tako sem lahko bila malcek delezna HISE SANJ - hvala Polhov gradec in vsi, ki ste darovali denar za pukarajkse otroke!!! Tokrat so stvar izpeljali v celoti Yina, Javier s pomocjo Miguela in Susy in ostale animatorske klape. BP. Ocarana. Obljubim picassovo galerijo v nadaljevanju na to temo.
Tu samo za okus:


 
In koncno selitev nae 'ropotije' v hiso v Pukará. Kljuc od Sapajánge, kjer smo bile najemnice 7 let, smo vrnile gospodarju. 


Slovo od bogoslovcev in novomasnikov. Slovo od animatorjev, pastoralnih sodelavcev, sosed, krscecev... Brez konca in kraja.
Za umret.

V petek, 14. februarja, je prisel nadskof Pedro Baretto in daroval slovesno zahvalno maso za nasih 17 let misijona. Srce parajoce.




To.
16. februarja smo zacele z vpisi na nasi soli in vrtcu v Miramaru. Imamo vec kot 600 ucencev. Skupnost je polno vprezena v solsko delo. Vceraj zv je priletela Neusimar, vrhovna svetovalka, ki ostane na visitaciji do 21. marca. 3. marca prileti vrhovna mati Cecilia. Se grem pripravit na uradni pogovor. 
Molite, da bi uresnicile vse, kar bi bilo vsec Ocetu in Jezusu...

Za zakljucek se cukri:
v januarju smo se dobili z Dejanom s Primorske in njegovo drago iz Peruja. Hvala, da si odnesel ptt v Slovenijo! Vso sreco!
Pred dnevi sva se dobila s p. Stefanom Kozuhom, da mi je zadisalo po skofjeloskih kapucinih! Lepo... 2. marca se spet najavlja Slovenija v zivo. Srcece srecno.

Konec zapisa.
Hvala, da se vedno klikate na blog, ceprav najdete le kaksno pajcevino. Nic ne obljubim. Racunam pa se naprej z vaso molitvijo in zaledjem. Hvala, da ste! Tudi jaz vas imam vedno v molitvah On ve, On konfigurira. V Njem vedno 'on line'.
Aja, se spomnite moje Mije? Blazene Marije od Uclovecenja (Kanada, +1670?) Izgleda, da je papez Francisek pregledal zadeve za svetnike in ugotovil, da sta Mija in Laval (njen sodobnik) ze malo predolgo v predalih in jih bo - mimo dolocenih procedur - v kratkem razglasil za svete!! Popolna sreca!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Vam najavim.
En velik objem. Napisite kaksen komentar, ce vam je.
In Zivel slovenki sport - cisti sampijoni!!!!!!!
Vasa Andreja, ursa


torek, 31. december 2013

BLAGOSLOVLJEN BOZIC IN LETO 2014 POLNO ZAUPANJA

Draga Slovenija,

v teh tako polnih dneh ste navzoci v vseh nasih molitvah, adoracijah, veselju in bozicni mistiki. Ni potrebno visokoletecih diskurzov. Malo bitjece, ki se zadovoljno nasmiha med spanjem, nam je dovolj. Rabi mamino mleko, kako suho plenico in nekaj udobnega za spat. Tako preprost je Bog. Vse ostalo je stvar odraslih. Stiska, pricakovanja, nerazumevanje, materialna in duhovna revscina, mraz...

Letos se pocutim bolj v vlogi Jozefa: neljuba presenecenja, dosti molka, naporno potovanje v neznano, zavracanje, bivanjska stiska, pomanjkanje osnovnih stvari in nevarnost. V resnici pa vse to ni tako mucno kot to kljuvanje dvoma v srcu: "To zeli Bog Oce za svojega Novorojenca???" To zelis, Gospod, za svoje ursulinke?
Kako je bilo vcasih fino sedet na prucki in meditirat  svetopisemske tekste na ignacijanskih duhovnih vajah. V globokih tolazbah si vzgan od ljubezni klatil zvezde obljub z neba, z vso gotovostjo, da tako bo. Sedaj sedim m v lastni revscini... Tako zivljenje kot okoliscine tiscijo predme dokoncno potezo: Bog ali ti, Andreja?
"Bog", ponavljam. Ponavljam v zelji, ponavljam v volji, ponavljam naslanjajoc se na Nase: "Bog. Jaz ne morem sama nicesar. Jaz nocem sama nicesar. Amen."
In spet zacenjam po tihem skupaj z angelcki sepetat imena mojih sester, dojencka v trebuhu moje prijateljice, imena duhovnikov, druzin v stiski, imena Pukarájcev, sorodnikov, mladih, vseh, ki prosijo molitev... Stala je idealen prostor za kaj takega. Tu ni potrebno nic odvecnega blisca. Vse je natur. Vse je bio, :-)

No, delam krivico Bozjemu usmiljenju, ce opisem samo to plat medalje. Ni res, da sem v bozicnih praznikih tako pasje potolcena! Sploh ne! Spucala sem celo hiso in se na koncu pocutila kot prerojena od same fizicne utrujenosti.
Praznovala sva Njegov rojstni dan v skupnosti z globoko doziveto spravo v solzah in z rajanjem ob soju svec!
Praznovala sva 20 obletnico poroke!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Zj ob 6h na obali Pacifika, zacarana nad tem, kar imenujemo intimnost dveh oseb, ki se ljubita. Drobne geste, poznan notranji glas, domaca blizina, duhovni pogled zaljubljenca, ki zaljublja vedno na novo... in obupna duhovna privlacnost. Stanje se slabsa iz leta v leto! Clovek ima obcutek, da se vedno bolj zaljublja. V dvajsetih letih se je veliko spremenilo. Jaz sem se spremenila. On, na nezno in pocasi, osvaja moje globine. Ko ze mislim, da ni nicesar vec tam spodaj, mi On odpre nekaj globljega in nepoznanega o meni sami, zato da bi lahko bila bolj za moje sestre, bolj za druge.V svojem vrtu. Uziva! Nebesko...
Imele smo nekaj velikih aktivnosti na soli - zive jaslice s tradicionalnimi plesi malosolckov, igro o gostilnicarju Benjaminu, slovesno bozicno kosilo za profesorski zbor in karaoke. Poglejte si v Picassovi galeriji na koncu zapisa.

Nasi dve juvenistki sta v Mehiki na duhovnih vajah,
zato smo z Antonieto in Eriko same. V soboto smo si privoscile turisticno turo na pravljicni PACHAKAMÁK: ogromno arheolosko najdbisce zraven Lime, kjer so se pred Konkisto vrstili rituali v cast Pachacamacu in Soncu. Ze veliko sem brala o tem religioznem centru, ki je vec kot 1500 let sprejemal na tisoce romarjev iz vse Latinske Amerike. Tu je Huayna Capac preverjal prihodnost svojih bitk, tu je Huascar odlocil o svoji izvolitvi in tu je Hernandez Pizarro izgubil glavo, ko je prigalopiral s svojimi Spanci pred tempelj bozanstva: zlato, samo zlato povsod. Zlato, ki ga sedaj gledate na stropih cerkva in palac v Spaniji, Rimu etc.

In za jagodo na vrhu smetane: PACHAKÚTEK - v nedeljo, z naso staro Toyoto Corrolo, letnik ´71, na sever Lime, v barakarska naselja. Srce mi je tako mocno razbijalo, da si ga lahko videl. Erika je prihajala sem na misijon v letih 2006 - 2009. Morski pesek, konstrukcije iz lesa in locja, sonce, ki zge in spusceni psi.
Pravljica...
Ze nekaj casa prosimo Milino za misijon v predmestjih Lime. Nasi Trije (Oce-Sin in Ona) odlocijo kam bomo sle, Ona realizira plan. Srce bije!
Dobro.

To bi bilo za danes vse. Se dobimo naslednje leto.
Aja, vedno me spraujete kako so nasi Pukarajci. So vam zlezli k srcu? Vas cisto razumem. Oni so gor, v hribih, jaz sem dol, ob morju. Pocasi se moramo navadit na razdaljo. Vsi posiljajo en kup pozdravov. Slovenija jih je sprovocirala: Miguel in Susy sta 15. decembra pokrila svojo 'hiso' (zazidala sta si prizidek in drugo nadstropje nad stanovanjem od starsev), Javier in Yina pricakujeta drugega dojencka. Kar je veliko delo Bozjega usmiljenja v njih je pravgotovo vztrajnost na zupniji: ko so se vrnili, so jim duhovniki napovedali vojno. Zaradi izkusnje Slovenije in vasega pricevanja so crpali moc v Jezusu in nadlajevali z birmanci, s korom in mladimi, s pogajanji z zupnikom in koncno s Posadami, bozicnico in misijonom. Susy pravi, da ko je najbolj tezko, se spomni g. Janeza v Izoli - "Ce bo moj sin zelel biti duhovnik, bom mirna. Poznam g. Janeza, g. Simona, g. Jozeta ... to so cudoviti ljudje!!!" Zdaj pocasi pripravljajo teren za HISO SANJ v februarju. Otroci so ze vsi nestrpni. Zelo si zelijo, da bi imeli moznost vsesti se dol in zreflektirati, kaj se nam je v resnici zgodilo na misijonu v SLO. Bo ze kaksna moznost v prihodnosti. Zame je bil MISIJON z njimi in vami prav gotovo nekaj najlepsega v 2014!
To.
Za konec se bozicni trojcek in en velik objem iz Peruja:
 Danes zurka,
jutri ob 2h popoldne start na duhovne vaje v Wuachípo.
Do 10/1/2014. Se priporocamooooooooooooooooooooooooooooooooo.
Vas imava rada,
Andreja in Jezus

PICASSO GALERIJA KLIKNI TU: BOZIC V LIMI 2013
PS Zivel tatov CANON!!!!!!!!!!!!!

torek, 10. december 2013

Decemberski pozdrav!

Draga Slovenija,

pred dvema dnevoma sem sla na kratke rokave in poletno garderobo. Trgovine in ulice so okrasene z bozicnimi okraski in v tej vrocini je hecno videt rdece bozickove kapuce in snezene sani... Andreja je torej v tapravem poletju, duhovno pa odhaja Novorojenemu naproti, izgleda da nekje dalec,
Advent.
med stepami in samotnimi, odddaljenimi divjinami srca, kjer Milina preciscuje in dolbe Gospodovo prostorje z bozicnimi okraski in perfumi. Milost. Zelo si zelim, da bi Mu bilo toplo tu domá.
Vi?
Financna kriza?
Mraz?
Seznami bozicnih darilc?
Hrepenenje po Jezusu?
Prosim Milino, da vas vrze v mrzlo vodo, da ne bi med kupi slepil spregledali bistvo, Jezusa.

November pri nas?
Zivim v Miramaru, koreninice so zacenjale poganjati. Cudez. Obcudujoce gledam to notranjo moc prilagajanja, skrito globoko v meni, vcepljeno v moc Duha, Miline.
Provincialne zadeve, imenovanja, papirovje, poslusanje. Si lahko predstavljate... In med vsem tem, darilo: obisk druzin v nasem okraju, ki so vpisale malcke v nas vrtec. Ulica La Paz, navadna, razmajana vrata N°460. Odprem in zagledam labirint prehodov, vrat in oken, vse iz lesa. Tu zivi tudi do 30 druzin od babic do vnuckov, tet, bratrancev, natalcenih v nekaj bivansjkih prostorov. Vprasam staro mamo na vratih po stevilki hise. Usmeri me v desni prehod, do konca, leva vrata. Vse je leseno, prezeto z vonjem po vlagi in prahu. Sosedov kuza je hud in spusti iz gobca svoje najbolj agresivne zvoke. Nikoli ne ves, ce igra ali misli resno. No, ugotovis, ko gre v akcijo. Tale ni sel.  Potrkam. 18letnica me  povabi noter - mamica. Temacen prostor, poln vrec, razmajanih omar, z vrati v nekasno cumnato in lesenimi lestvi za gor.  Andy ima tri leta. Mamica je samska, zivi pri starsih skupaj s svojimi 4 brati in sestrami. Vsi spijo gor, nimajo svojih sob. Pogovarjava se, izpolnjujem vprasalnik. Zelo si zeli, da Andy studira pri nas. Z Andyem si posiljava plasticno letalce. Izgleda, da se hitro udomaci. Ko odhajam, opazim na levi strani kajehonskega labirinta visok zid. Zunaj na ulici ugotovim, da ta zid locuje labirintovska naselja revnih s terenom stanovanjskih blokov. Nikoli do sedaj ga  nisem opazila. Boleca resnicnost Peruja: eden ob drugem - bogati in revni. Cisto zraven, cisto noramlno, nic posebnega.

S Sapallange me poklice Rosana. "Gremo v Pariahuanco! Gres z nami?" Malo precekiram pri nasih in sfinisiram zadeve za Rim. Zv ob 9h sem v taxiju. Srce mi razbija ob misli na Sapallango - grem do Yerbateros, zloglasnega bus terminala in ob 9.40 ze spim kot top na BUs Central, sedez N°28. Zj ob 5.30 sem v Huancayu. Nimam srca zbudit mojih treh tako zgodaj. Ne cutim visine. S sabo imam samo mali ruzag. Globoko vdihnem huancayinski zrak: Bog kako zelo pogresam Sierro. Hodim po Camino Real, z ocmi pobozam vrh katedrale, razmajane stopnice nad Mubarak centrom in en kup drugih detajlov mesta. Sprehod, skupaj s Tabo: hvalezna za to jutro, za te vonje, za Tvojo blizino. Lepo mi je s Tabo.Vroc napitek z mako in kinuo. 50 centov. Na kombiju srecam Pukarajke - vracajo se s trznice, kjer so od 3h zj prodajale pukarajsko zelenjavo. Izmenjamo cariño in zadnje novicke. Moje sestre na vratih v popolni 'bojni opravi': "Smo te cakale ze od 5h," se heca Marija. Naslednji dan se odpravimo v Pariahuanco. Tavelika Toyota, p. Percy, Nina, Rosana in Marija. Huaytapayana nas pricaka v meglicah in snegu: mraz. Nina vrze nekaj sneznih kep proti nam - bozicni feeling, :-) Potem pa po ovinkasti, neasfaltirani cesti navzdol in navzdol. Cez kake 4 ure smo v Lampi: trznica. Nas beli tojotovski monstro si utira pot med domacinkami z manteli, polnimi krompirja. Vse je v barvah. Podnebje je 'preddzungelsko', seha selva - nic hribovskega mraza in se ne vlazne dzungelske vrocine, nekaj vmes, prijetnega, udobnega. Pariahuanca. Mala vasica s srednjo solo, med palmami in bujnim zelenjem. Tu raste chirimoja, slastno sadje podobno guanabani, vendar sladko. V srednji soli imporviziramo adventno katehezo, izvedemo nekaj dinamik in bansov, pojemo bozicne pesmice. Prihaja Jezus, pripravimo srca. On je nas Resenik! On je Pot! On je luc!!! "Prosim, da nam vsem da delo" prosijo v molitvi ucenci. Srednjesolci izgledajo starejsi kot so v resnici. Pravzaprov izgledajo odrasli. Skoraj nihce ne gre po srednji soli studirat. Huancayo je dalec. Gledam na nogometno igrisce ob soli: VRAE, specialna protiteroristicna enota protovoljnih rekrutov - 18letniki, ki nimajo nobene moznosti solanja, se protovoljno izrocijo vojski, da jih v enem letu strenira za 'meso' v prvih vrstah napadov s teroristi. Zgrozeno gledam Rosano: kako je mozno, da je baza sredi ene male vasice??!! Nazajgrede spimo kot mrtve. Zvecer sem na busu za Limo. Ups, letim k adoraciji. Tudi za vas...
Andrea

Tu se GALERIJA:
November 2013

sreda, 06. november 2013

ODMRZUJEM

Sem koncno spet v normalnem, perujskem ritmu.
Preziveli!!!
Aleluja!
Vam nalagam link do sosednjega bloga z dolgo refleksijo in Picassom: BOG JE VELIK refleksija
Spet vasa, odmrznjena, izgubljena v prevodu
Andreja
... z mamo.



petek, 09. avgust 2013

SE TRI DNI DO LETA

Alo, sem rekla, se enkrat hitro na blog:
je toliko vsega, da bi bilo res skoda spustit in ne povelicevat Gospoda za vse, s cimer 'sarmira'. Sem v Limi, Miramar, ura je 18.36 in cez nekaj minutk gremo k adoraciji in vecernicam, tako kot vsak vecer. Moj dnevni make up. Oblecena sem v volno in debele hulahopke zaradi pacaste, ledene vlage, ki se med sedenjem prebije skozi kozo in napolni kosti z ledom. (Da vam malo olajsam vase pasje dneve.)

Kaj dogaja?
Drzavne praznike smo prekuhale, se nasmejale in pojedle:



Nina je ze domaca med nami.
Vcasih me zmede, ker mi priklice en mesan obcutek, da sem v Sloveniji -
potem pa mi naredi v glavi 'klik' in se zavem, da sva v Peruju.

Po praznovanju smo utonile v tridnevno duhovno obnovo (kompleten paket osebne duhovne nege). Tisina je pocasi pronicala v razbolele celice bivanjskega dna. Znova in znova sem kradla ure pod tusem Milinine svezine: neutolazljivo lacna Njega. Med obveznostmi, ki sem jih morala dokoncat pred mojo dvomesecno odsotnostjo, sem se skrivala v véliki kapeli, zavita v deko zaradi ledene vlage, samá z Jezusom (zadaj desno je bilo se nekaj angelov, moja Mija in se kdo, pa se jih zal ni dalo videt). Zacela sem meditirat biblicna besedila, ki nam jih je priporocala s. Dora, voditeljica, a sem po nekajkratnem siljenju pristala - kot ze vseh 20 let pred tem - pri Visoki pesmi: "O da bi mi dal poljub svojih ustnic." V Njem se vse postavi na pravo mesto. Zalovanje se zlije v Njegovo Srce.

02 avgusta sem v dnevnik vpisala kot ZGODOVINSKI dan: prvic v zivljenju sem se sla video konferenco v zivo. S. Marjeta Pija, profi na temo sv. Angela, se je preko skypa povezala z nami in se pojavila cez celo steno v dnevni sobi. Sem bila cisto brez diha. Cez nekaj casa sem se popolnoma izgubila: sem v SLO in prevajam v Peru? Sem v Peruju in z eno nogo v SLO? Tehnologija omogoca popolno interakcijo in zgodilo se je pravcato SRECAnje, kot nas je ucil g. Vinko v starih casih. Definitivno gre zasluga 1. sv. Angeli - ki je gotovo dala jasno vedet Ekipi v nebesih, da zeli brezhiben prenos in seveda, 2. Marjeti Piji za drznost, strokovnost in ljubezen do nase SuorMadre. Fantasticna izkusnja. Naslednji dan sva se dobili po skypu s s. M.Terezo, iz Generalata, ki je navduseno poslusala moje fantazije glede moznosti komunikacije vsevprek po nasem ursulinskem svetu.
Tu se blog od Marjete Pije: HRANA ZA ZIVLJENJE
In se zgodovinska fotka:

Res me fascinira tehnologija - aja, se to:
vceraj sem instalirala OOVOO,
ki z razliko od skypa, prenese 12 udelezencev s kompletnimi video posnetki, snemanjem, fotkanjem in podobno. Jutri ob 18.30 se dobimo s Karibi, Mehiko, Chilom in Brazilijo na Regijskem video srecanju.
Upam, da ne bom pozabila dihat.
A ni lepo biti v klostru???!!!

Med vsem drugim morjem zadev sem praznovala rojstni dan (SPREMENJENJE imam v DNKju, he-he). Ob 7h zjutraj me je presenetila mehka melodija QUE DETALLE, SEÑOR, ob 8h so se v kapelo zasedeli Sinovi sv. Ane, redovniki z nase zupnije in za jagodo na vrhu smetane se vseh pet Potovk, ki so predstavljale vse vas. Clovek bi jokal! Moja skupnost me je cez cel dan zasipavala s pozornostmi in mi za visek vsega podarila darilo za naso mamo! Sem imela oci kot dva kroznika.



Potovke 2013 so bile super: samostojne, ustvarjalne, zabavne in predvsem predane misijonu. Nasi ljudje in sestre ocarani! Bravo POTA!!!



Eccola.
To. Z ljubeznijo.
Iz srca hvala za vse male in velike KLIKE preko socialnih in duhovnih mrez: vse je kot pravi cunami pridrvelo name, me preplavilo in prepricalo, da sem ljubljena. Ne morem vam vsem odpisat, prosim pa Jezusa, da vam vrne duhovni 'klik'. Ko On klikne, je sladko.

Zdaj grem spat.
Jutri dokoncam pps za Predstavitev Peruja na generalnem kapitlju, v nedeljo se grem poslovit od Sv. Ursule, v ponedeljek pa se spakiram. V torek letimo ob 20.20 zv. Mogoce, mogoce - smo ze vsi po luftu - se v Amsterdamu dobimo s Petrom in Marjeto, huraaaaaaa!

Druzini sta tik pred sesutjem, Susy ima po dva izpita dnevno, Miguel teka iz lekarne v internetne kabine, Yina pripravlja materiale za en mesec naprej in Haviér isce po HYO kene in zampoñe. Pravijo, da ze dolgo ni toliko vadil kot zadnja dva tedna, :-). Izgleda, da je stvar resna. Molite, da ne vsi zbolijo od hudega... Meni je vsekakor lazje: crevesje je 24 v centrifugi in to je tudi vse. Bog je velik!

Za naprej vam ne morem obljubit kaj resnega na blogu, mogoce bom dala v Picasso fotke iz Izole, Sentvida in Maribora. Karkoli vas tisci, vprasajte. Bom na mailu.
Aja, se vprasanje: ima kdo mogoce doma kaksen star mobitel s cipom? Bi bilo fajn imeti kaj pri roki za dogovore. Lahko posljes na naslov: Komen 115, 6223 Komen. Pripisi na kateri naslov vrnem, :-) Hvala!
Ce kdo sprasuje, kako lahko pomaga pri Misijonu, ga prosite molitve. Ce bi rad se kaj konkretnega, se priporocamo za: riz, krompir, marmelado, salamo, solato,.. Jemo vse!  :-) HVALA.

Vas imam rada.
Vasa Andreja

nedelja, 28. julij 2013

Se 15 dni do leta v Slovenijo!

Draga Slovenija,
sem ze nazaj, v Limi. Nasi hribi so me odpocili, zmesli in scentrirali. Dober obcutek. Gledala sem nase ljudi v Pukaraju in se pustila objet vsem izrazom pogresanja in naklonjenosti. Hvalezna, globoko hvalezna.
V dnu pa me je imel tisti domac, tipicni, tako zelo znani vzgib, ki je del mojih 23tih let v klostru: ravno, ko se udomacim z ljudmi in zacutim radost bivanjskih koreninic, ki zacenjajo veselo poganjat v zemljo, se Jezus obrne in zacenja odhajat. Navadno sem na enem kraju ostajala po dve ali tri leta in potem sva sla navadno naprej. V SLO sem si to logicno razlagala s 'cakanjem na misijone' - "itak, ko bom pa v misijonih, bova ostala dlje, ne?"
V teh dneh v Sapajángi sem dovolila vzgibu, da me v celoti zaobjame: ne bova ostala. Odhajava. In spet puscava za seboj soncne, tople odnose, ki so mi bili podarjeni v teh petih letih. Torej to le ni fora 'cakanja na misijone'? To je najin stil?
Ok. Mehko sem rabila pobozat koreninice, da se ne bi zagrenile in izgubile voljo do ponovnega poganjanja v zemljo, ces, se ne splaca... cez kaksno leto ali dve nas spet izruvajo, pa bo. Bom res zmozna kar naprej poganjat korenine? Nemogoce - clovesko nemogoce...
In greva spet k bistvu: "On pa je odhajal," pravi Luka. Dejstvo. Edina eksistencialna korenina, ki jo premorem, je vrascena Vanj: prepletena sva. In On je za vse, ne samo za dolocen kraj, krog ljudi, dezelo. Zeli me imeti ob sebi za svoje in v Njem ste mi podarjeni. Ce vas spustim. Ce vas zelim zadrzati, zgresim bistvo: On je sredisce nasega odnosa. Ce vas spustim, nas podari drug drugemu po Njegovo, za vecno. "Kdor zapusti oceta in mater, brata... bo prejel sto... Kdor najde svoje zivljenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje zivljenje zaradi mene, ga bo nasel."
UA, tata bi rekel: "Ma kej filozofiras!!!" A SE SPLOH DA KAJ RAZUMET??

Bu. Se opravicujem. Verjetno sem rabila izrazit obcutek, ki me preveva v tem trenutku: zakljucila sem s pukarájskim misijonom (clovesko gledano tragedija) in vendar sem v globini mirna in polna energije... (Bozja rec imenovana XENITEIA).

Dobro. Naj bere kdor more.
Gremo bolj k prakticnim stvarem.
Prisla dol v Limo, se dobila z Miranom, smo masevali, pojedli kosilo z Eriko in Toño, klepetali, sli obiskat sv. Rozo in Martina, Toribija in stoprocentno vlago sredi Plaza de Armas v Limi. Zegnov, Miran! Zvecer sva z Nino slovesno molili vecernice v spanscini (dve Slovenki!). Potovke so ostale se gor, danes se gredo potepat po Peruju. Smo si ukradli nekaj toplih trenutkov v ledenem Pukaraju za podeljevanje, srecanje, tipanje, cudenje. Lepe so! Bravo POTA!!!
Tu me je pricakalo en kup dela, pisanje korespondence, pogovorov, sej, srecanj, zalosti, nekaj neviht in strel. Hvala Bogu se pri masi berejo Mojzesove frustracije, matranje  pri tlaki in dezorientacija pri prehodu. Greva kdaj z Mojzesom 'na kavo' sinfat cez Sefa, :-)

Koncno sem zacela tudi malo migat v zvezi z nasim misijonom v Sloveniji: sem vam malo nalozila na sosedov blog - ne bomo delali druge propagande, tako da vas prosim, da posljete naprej. Spet in spet ponavljam IZ SRCA HVALA za ves poslani denar za letalske karte. Vse ste poslihtali, skupaj s sv. Jozefom! Prelep obcutek. Klikni na MISIJON: BOG JE VELIK!
Pozabila sem napisat, da bomo v Komnu pri treh masah (nedelja, 18.08.), za MISIJON pa Krasevci in Primorci povabljeni v Izolo (naslednjo nedeljo).
Kaj se recem na to temo? Sicer je pred mano se en kup zadev, ki cakajo, da jih zrihtamo, a nacelno mi srcke kar zacenja hitreje bit. Saj veste, da SLO letos se ni bila na vrsti (2011 - 2014). Zaradi generalnega kapitlja v Rimu je padla z neba, zraven pa se nasi Pukarajci in en kup srecanj z vami, da bi bil On slavljen!!! Ko smo se pred dnevi dobili z mojimi tremi necaki na skajpu, me je sploh zgrabilo veselje - od skajpa do skajpa se spreminjajo, zdaj pa bom lahko to gledala od blizu. Pa se z mojimi ursami bomo!! Juhej!
Ce bi radi preposlali plakat naprej, sem ga nalozila v dokumente.
Klikni: BOG JE VELIK! vabilo (Tu najdete zadnjo verzijo vabila, na prejsnji je bil podatek za Izolo napacen - je sobota, ne petek)

Jutri imamo dopoldne in popoldne seje, v torek pa pademo za tri dni v duhovno obnovo - sem 'off line' za svet in 'on' za Njega. "Mojo duso zeja po tebi, moje telo koprni po tebi kakor..." neopisljivo. 2 avgusta bomo prvic v mojem zivljenju sprobale video konferenco: Sveti Duh, Skofja Loka - Lima, Peru; s. Marjeta Pija na skajpu - na drugi strani pa vsa moja skupnost; tema: sv. Angela. Komaj cakam!!!
Potem pa priprava predstavitve Peruja na generalnem kapitlju, studij dokumentov in pakiranje. Priletimo 14.08. ob 22.20 v Benetke.

Se vam ZELO priporocam v molitev: da bi Jezus lahko v teh dneh pred Slovenijo v miru peljal zadeve, kot so z Ocetom in Milino zmenjeni in da bi lahko malo zaspal na mojih kolenih. Po 23 letih zakona ni lepsega kot Ga gledati, kako pociva. Najraje ne bi niti dihala...  Zakon.

Lepo je, da ste na drugi strani.
Pri nas je ze 22:23 zv. Moja sobica je ledena, 100% vlaga je prezeta z mrazom in najeda na zelo zoprn, pacast nacin. Danes smo cepele cel dan skupaj pri Sv. Ursuli, ker imamo drzavne praznike; vse je obarvano v rdece in belo. Kuhale smo tipicne perujske specialitete (kot so morski prasicki, krompir po huankajinsko, pachamanko v loncu, antikuchos - nabodala... jaz sem imela cast pripraviti pisco sauer. Potem smo se zgnetile pred TV in srecno nasmihane zrle kako sveti oce odhaja iz Brazilije - definitivno nam pestri dan za dnem, res je car!!! Potem pa se pikaroni. Zivljenje je lepo!

Dobro. Spat, mularija! Vi se pajsate v pasji vrocini?? Ne morem verjet...
V Njem, ki v tem trenutku konekta ta blog na Svojo frekvenco (vse moje je Njegovo), vas toplo pozdravljam in vam posiljam en velik, misijonski objem iz Peruja.
Raznezena Andreja, ursa

PS: in fotke? Nimam nic svezega, :-( Sorry.
Ne maram blogov z dolgimi teksti Times New Romana brez fotk! Grrrr.



petek, 12. julij 2013

V nedeljo pogreb od Milagros.


Draga Slovenija.

V nedeljo smo pokopali Milagros. Vceraj smo z Nino in Rosano odpotovale v hribe, trenutno sem v svoji sapajanginski postelji in vam pisem. Od zadnjega bloga se je zgodilo morje stvari. Prvi teden po vrnitvi iz Brazilije smo bile ves cas v kliniki Stella Maris. Zadnja dva tedna je Milagros prezivela v svoji sobici v skupnosti Sveta Ursula. Po treh intenzivnih dneh poslavljanja in sprave s svojimi sorodniki, sestrami in prijatelji, se je Milagros ovila v molk. En torek zvecer, ko je bila zelo slaba, mi je rekla: "Andreja, napisati moram pisma." Sedela sem zraven nje, ko mi je narekovala: "Drage sestre... Draga mama in ati..." Moj HP  prenosnik so zalivale solze in ko skoraj nisem videla tipkovnice, mi je govorila: "Nic hudega, vse je v redu.." Zadnje dneve me je iskala z ocmi. Tekocina, ki jo je izlocala rakava tvorba, jo je dusila in bolecine so bile vedno hujse. Ostajala je zavita v molk. In bolecino.
Jaz? Ne vem... Tezko mi je izrazit. Sem kot nekak zombi in se ne morem sestavit. Zakaj? Prva stvar: smrt mi ni boleca - to kar nas caka na drugi  strani je tako nekaj fantasticnega, da pogresanje, umanjkanje, fizicna in custvena odsotnost drage mi osebe ne more biti mocnejsa od veselja, da je ze tam. Kvecjemu mi povzroca domotozje - z vsako celico pripadam nebesom in mi je hudo, da se nisem doma.
Vse nekaj drugega pa je bolecina: nikoli se nisem bila dolgo casa ob nekom, ki je ves v bolecini. In to traja in traja... Ta izkusnja je tako mocna, da spremeni. Zivela sem frustracijo in nemoc, kako ji pomagat, izkusila sem krizo (ne)ucinkovite molitve, ki se je z vseh strani usipavala na Milagros, zivela sem napetost med nami, sestrami, v prizadevanju, da bi ji olajsale bolecine ter se matrala s teolosko refleksijo ponovnega in ponovnega "Zakaj, Gospod? Kaj nam zelis povedat?" Dleto je dolblo globoko v meso.
Ona pa me je iskala z ocmi. V soboto, ko je lezala v beli krsti, obdana z venci in castno strazo nepremicnih ucenk nasega Zavoda Sv. Ursula, sva zavrteli dneve od 6 junija 2012 enega za drugim in si odpustili vse, kar je ranilo srce. Sele takrat sem se zavedla, kako tezko mi je bilo sprejeti njen globoki molk - s tezavo se je namrec odprla in podelila svoje tezave. Cutila sem, da je tudi ona meni odpustila vse, s cemer sem jo ranila.
V nedeljo, 7 julija, je bil pogreb. Ko sem brala na koncu mase njen zivljenjepis in obe pismi naslovljeni sestram ter domacim, sem se komaj zadrzala. Hotela je ziveti. Imela je se morje nacrtov.
Bodi slavljen, Jezus, v tej smrti. Zdaj je s Tabo in razume. Zdaj ji je jasno zakaj.
Iz srca hvala za vse vase molitve in mase,
Andreja, zombi.

petek, 21. junij 2013

Tina in kontakt

Hola, sprasujete, kam lahko poklicete za Potovke:
evo mobi od Tine, koordinatorice:  +386 40 508 766 
njen e mail: tina.cadez18@gmail.com

Letijo v ponedeljek. 
hvala za navezo,
Andreja

sreda, 19. junij 2013

POTA 2013

So z eno nogo ze na letalu... Pet nadebudnih punc, misijonsko navdahnjenih, pripravljenih na akcijo. Ne vem, kaj planira Jezus, bo pa vsekakor originalno.
Ce zelite pristavit svoj loncek, pridati kaksen evro za letalske karte, poslati kaksna zdravila, didakticne materiale ali stare mobitele, povejte. Vas bomo veseli.
Milo prosim za molitev, da bi Potovke srecale perujsko bit in da bi Pukarajci odkrili slovenski car ter bi tako oboji slavili Boga za cudovita dela med nami.

Aja, priletijo v torek.
Verjetno bi morali do nedelje dostavit stvari...
HVALA!!!!!!!!!
Z vami je lepo biti v misijonih, :-)
Zegnov,
Andreja

Milagros

Draga Slovenija.

Clovek obraca, Bog obrne. Iz Brazilije sva se z Milagros vrnili sele prejsnji teden. Njeno zdravstveno stanje se je poslabsalo, morala je v bolnico, kjer so jo operirali. Rak se ji je razrastel po vsej trebusni votlini. Klasicno vprasanje iz Slovenije je: "Kako je mogoce, da so zdravniki dovolili rakovi bolnici na potovanje v Brazilijo? Dobro vprasanje. Ce sem iskrena, vam k temu dodam se, da je imela Milagros tako dobre izvide in toliko energije za Brazilijo, da smo pocasi zacele sanjati, da se bo tam fajn okrepila in ko se bo vrnila v Peru, bo spet prevzela krmilo province. Ja. Lahko slisim vase komentarje.
Si je pa tezko predstavljat, da je Milagros prvi teden polno sodelovala na regijskem srecanju in se 20 maja plesala marinero...
Zdaj smo vecino casa v bolnici.
Sedim ob njej, ji mocim ustnice, se malo gledava in sva tiho... Skrivnost bolecine. Skrivnost globoke osamljenosti. Skrivnost zrtve. Lepa je v svojem miru. Hvala Bogu nima pretiranih bolecin (se). Vcasih se mi zdi, da lahko ob njej tipam 'tja cez', ali se mi zdi, da zadisi po 'oni strani' in cutim globoko domotozje. V takih primerih se potozim Ceciliji, Lidiji, Sreckotu in nasem tatu. Pomaga.
Ob njej so domaci, vsak dan prihajajo prijatelji, znanci, redovnice razlicnih Redov... Ko vstopijo v sobo, se pokrizajo. Tudi v nasih skupnostih se lomi. Ven buta vse potlaceno in bolece. Jezus, usmiljenje. Vate zaupam(o).
Hvala za molitev - se kaksen dan kar lepo obesim nanjo. In pocijem za hip.
V Njegovem Srcu skupaj,
Andreja in urse iz Peruja

četrtek, 30. maj 2013

SPET NAZAJ: brazilija 2013 N°1

Draga Slovenija,

vi se pocasi poslavljate od smarnic, jaz imam pa koncno ljubi cas za klepet z vami. Smo v bolnici, v Ribeirao Preto, jugovzhod Brazilije. Milagros spi, priklopljena na cevke.  V bolniski sobi imamo WI-FI. Sem torej koncno vsa vasa.

Kot vidim se vam nisem oglasila od srede aprila. Nabit cas. Odkrivanje Lime, busov, kombinacij, distritov. Trikrat tedensko v Sv. Ursuli s provincialnimi zadevami, Milagros. Miramar z ucenci sestega razreda, anglescino, Michaelom Jacksonom in smehom. Priprave na srecanje Regije. Obisk M. Tereze de Llano, vrhovne svetovalke iz Rima, sestanki, seje, pogovori, razlocevanja.

Tu desno fotka z nasega pokopalisca: imamo navado vsesti se ob lapide, se pogovarjati, moliti, si priovedovati spomine o pokojnicah (pozitivne, jasno, ne sinfanje).
Levo: odklop na plazi.
Spodaj: POHOD za mir v Zavodu Sv. Ursule - nas je bilo vec kot 1000. Vsi v belem...

Nadaljujem..
Zvecer branje.. branje... branje...
Obupna potreba po notranjem odmiku za lazje razumevanje sebe: kot da skozi zgodbe iz knjig - ob zgodbah drugih - s pomocjo branja, domisljije in jezikovne socnosti, reflektiram svojo lastno zgodbo. Najino zgodbo z Jezusom. Mojo druzinsko zgodbo. Mojo ursulinsko zgodbo. Slovensko zgodbo. Zgodbo okuzenega evrocentrizma. Zgodbo Cerkve... Izgleda, da procesor melje 24 ur na dan. Se nikoli kaj takega. Kar je najbolj zanimivo pri tej 'RELEKTURI' moje zgodbe so ugotovitve, ki me dostikrat presenetijo. Npr. doloceni aksiomi o moji familiji ne zdrzijo vec. Moja osebna ljubezenska zgodba se sedaj ne kaze vec kot samo po sebi umevna (pravzaprav je nezasluzeno cudovit darilcek). Smisel zivljenja... revscina... redovne skupnosti... radikalnost posvecenega zivljenja. In koncno moja klasicna autoprovokacija: dat zivljeneje??!!
Ups, se gotovo sprasujete "a ni v Braziliji?? se ji ne dogajajo zanimivejse reci??" :-) Itak!!!
A vidim, da vlecem s sabo to vase zameditirano implicito, ki sedi globoko noter v kraski jami, prisluskajoc kapljicam s stalaktitov. Obcutek ima, da ji bo en jamski palcek posvetil izza ene visece zavese belih spagetkov. (Mimogrede, ste ze obiskali jamo Vilenico?? Ne? OBVEZEN OGLED za vse 'neprilagojene' Slovence/ke, ki si zelijo slisat kapljanje stika s seboj in slediti jamskim bitjem dol v srecanje z 'divjo zensko' (pred jamo je krasen travnik, kjer se lahko zleknete in berete Zenske, ki tecejo z volkovi). :-) Izgleda, da mi procesiranje skoduje, he-he.

OK. Menjam temo: BRAZILIJA 2013


Z Milagros sva prileteli v to pravljico 9 maja. Tri dni prej je priletela v Peru s. Nina (uradno zivita dve drzavljanki Republike Slovenije v skupnosti Miramar za eno leto, predstavljate si veselje!!!) Nina je profi, puro español, dva dni po priletu ze na sihtu (montessori vrtec) in total skuliran obrazek pred rahlo zmedeno perujsko improvizacijo. Zakon.
En dan pred Brazilijo so vdrli s hribov nasi misijonarji, ki pridejo v Slovenijo poleti. Na MISION PERU 2013 dobite podrobno porocilo.

Me smo imele tri dni fraj za aklimatizacijo: prvi teden smo bile v SALVADOR, BAHIA. Se spomnite Esclave Isaure? V tem mestu so Portugalci izkrcali skoraj vse tiste sto tisoce afriskih suznjev, potem ko so se domaci indijanci poskrili po nedostopnih predelih Brazilije (ce jih prej niso novi katoliski gospodaji pobili). Obiskale smo cerkev 'srecnega konca', BON FIM, skupnost Soledad, center mesta, trznico in razlicne cerkve - Salvador ima 365 cerkva in kapelic, za vsak dan posebej, pravijo.

V vecini barocna in neobarocna eu arhitektura. In vendar odkrivam nekatere osuplive inkulturacijske elemente kot npr. v starodavni cerkvi sv. Franciska, ki se sibi od barocne pozlate, nemi, rezljani doprsni kipi (toples) crnskih nosecnic, eden ob drugem, vdolz celotih sten cerkve... sapojemajoce.
Cisto tiho sem zrla vanje. Kandaski crni les. Crnska ponizana Cerkev, ki 'nosi' evropski vasezagledan rázkos. Kako zelo boli zgodovina. (Ker mi daje sifre za dekodiranje sedanjosti.) Jezus?

Hrana slastna, raznovrstna, stevilne jedi s sirom, vse do lazanje, kremnih prilivov in brezpreglednih vrst surove in kuhane zelenjave, ki jim ne znam ponoviti imena. In seveda BRAZILSKA KAVA. Sem se razvadila uporabljat kavno masino, kjer se mi je nasmihal pravi kremni kapucino, express, dvojna doza ... z vsemi ubijajocimi aromami prvinskega originala.

K vsemu temu dodajte se radost biti doma:  ursulinke imamo to sreco, da se pocutimo doma cisto na vseh koncih sveta, kjer najdemo clovesko vrsto z etiketo 'URSULINKE'. (Se opravicujem drugim redovnim skupnostim - gotovo dozivljate podobno, hkm. Upostevati morate custveni naboj pripovedi, ki se
nagiba k rahlemu pretiravnaju).
Torej klepetamo: klepetamo, se pogovarjamo, cvekamo, debatiramo, si pripovedujemo, si izmenjujemo brez konca in kraja. Dan za dnem. Vsak dan je bolj zanimiv. Tri dni po letu so prisle sestre iz Barbadosa, Angleske Guyane, Venezuele, Mehike, iz ostalih koncev Brazilije in celo ena sestra Nemske Federacije iz Cilskega mesta Maipu, avtonomni samostan, ursulinka.
 
V ponedeljek, 13.05. smo startale z uradnim srecanjem Regije. Predstavitve prednostnih izbir vsake province, spodbude iz vrhovnega sveta, dva dneva s klaretincem p. Ronaldom o konfiguracijah in restrukturaciji, nacrtovanje za naslednjih sest let.

Ups, Milagros se je zbudla. Ji grem nalozit Good Will Hunting (Matt Damon). Pozdravcek,
Andreja v ritmih sambe