ponedeljek, 20. oktober 2014

ANGEESKA GVAJANA 2014

Draga Slovenija,

tik po misijonski nedelji se vam oglasam iz Angelske Gvajane (na levi Venezuela, na desni Surnami, spodaj Brazilija in zgoraj Atlantik). 750 000 prebivalcev. Moj cetrti teden tu. Jasno, sem tako polna vsega, da preprosto ne vem, kaj naj potegnem ven v blog. Popolnoma druga pesmica od Barbadosa - tam je bil res trdi dopust, :-) Tu indijski praznik luci, povsod nabijajo gospeli bautisticnih in drugih cerkvá, vrocina in komarji. Ob 7.30 sem izgubljena med 43 princeskami  nase sirotisnice, berem Pepelko, ponavljam zloge, pobiram stunfe in poskusam po najboljsi moci reagirati na ocean pogresanja in umankanja mamic....  Bila sem tudi na Marian Academy, nasem 800solarjev-nabitem solskem kompleksu, edinen katoliskem zavodu v dezeli. Debate o verskem pouku v katoliski soli, kjer je samo 4% katolicanov.
Prejsnji teden smo odropotali z letalcekom za 9 oseb gor med kosme bele smetane. Je cukalo in bobnelo in kihalo tam gor, da se mi je smejati, kako je mozno, da nas avioncek sploh zmore letet. Pa nekako smo le prikrevsljali in se skoraj odkotalili na pristajalno stezo. Lethem: jug Gvajane, jezuitska misijonska postojanka Sv. Ignacija. Gvajanci, Kolumbijci, Anglezi, Indijci... Debate, pastoralne paradigne, interkulturacija, mesto laikov, vizija Cerkve, organizacija misijona. Cisti intelektualni uzitek. In luci, ki so se mi vztrajno prizigale v moji pastoralni megli. Ponovno, jezuiti ste zakon, :-)
Naslednji dan s kombijem v Karasabai - jasno, da se je revez pokvaril in smo po 4 urah cakanja morali nazaj v Lethem. Koncno smo naslednji dan le prisli do 3 ur oddaljene vasi. Obcutek sem imela da sem v filmu Misijon. Tisina, zvezde, kure, cokoladne poteze indijancev in konji. Dve indijski ursulinki sta nam odprli svoj dom in srce. Izkoristila guzvo ya intenzivno studijo apostolske skupnosti, pastoralnih prednostnih izbir misijona in oblike vkljucevanja laikov v zivljenje zupnijske skupnosti. Primerjalna studija s Pukarajem, jasno.
V soboto smo priskakljali nazaj z avioncekom, zivi. Pocasi se zadaj za zavestjo zacenja praskanje bliznjega odhoda domov, v Limo (v petek). Rahlo zadrogiran obcutek lebdecega brezcasja prispisujem ucinku vrocine, a verjamem, da bomo kmalu pristali na trdih tleh.
Vceraj sem bila z vsemi vami, hvalezna za navezo! Hvalezna Jezusu, da si me je zelel v team in da Oce racuna z nami pri svojem Kraljestvu. Tu obljubljene fotke:

ANGELSKA GVAJANA 2014  

Mmmmm, to, vas imam rada,
Andreja

torek, 23. september 2014

Karibi, Barbados 2014

Koncno se obrazlozitev - JA, ste prav prebrali: SEM NA KARIBIH! Ne samo simbolicno, kot sem vedno imela navado zacmokat, da grem na "Karibe z Dragim" (beri da grem na osemdnevne ignacijanske duhovne vaje v tisino), pac pa realno.
Bog bodi zahvaljen za pokorscino: sem ubogala in sprejela odlocitev nadrejenih, da grem za dva meseca na Karibe - prvo, en mesec Barbados, potem pa v Anglesko Gvajano. Cemu? Zaplavala sem v svojo zivljensko pravljico: SOBOTNO LETO, po ursulinsko PROBACIJA. Gre za integriran program v Rimu (november 2014 - junij 2015), ki nam ursam v najbolj aktivnem obdobju zivljenja (med 40 in 50tim letom starosti) pomaga umaknit se iz akcije, precutit zadeve in pustit Nasim, da nas celostno zresetirajo (Oce po svoje, Sin po svoje in Milina po svoje - seveda z interdisciplinarnim pristopom). Da se program v Rimu uspesno zazene nam sestre omogocijo prezivet nekaj casa pred tem na nekem drugem koncu ursulinskega sveta, :-)


Torej, sem tu, spim 12 ur na dan, lebdim v turkizno kristalni pravljici ure in ure (beri karibskem morju), mezikam ven v Benetton svet mesanih ras (najvec crncev, seveda), ritmov, verstev, barv in vonjev... in udobno, po tursko, sedim v ursulinksem fotelju, doma, med svojimi: ceprav sem s temi zenskami prvic v zivljenju skupaj. A ni lepo biti ursa????
Prva dva tedna sem bila 'zombi'. Sedaj Godniceva pridobiva na hitrosti...
Aja, in kar je najbolj fascinantno: padla sem v Jane Austin!!! Vse moje  zivljenje sem brala romane iz Regentskega obdobja Velike Britanije (19st.) in sedaj sem RES v cisto britanskem okolju - ko sem zadnjic v smehu omenila "TEA TIME ob 4h popoldne" - ces, tu je vse tako anglsko, da manjka samo se povabilo na skodelico angleskega caja ob stirih, se je s. Tereza Mary obrnila k s. Barbari in jo vprasala: "Za kdaj nas je lady Francis povabila na caj?" "Za petek, ob stirih" ji je kot nekaj samoposebi umevnega odgovorila s. Barbara. Skoraj bi me kap! Gremo na caj ob stirih? In smo sle, z vsem kar spada zraven... skodelice, zlicke, prticki, kolena skupaj in nasmihanje, intelektualni pogovori o Skotskem referendumu in zmagi v kriketu tega in tega sportnega kluba. In to na Barbadosu! Da te kap. Itak, da vozijo po levi in da so vozniki na desni strani avta, :-)

Ugotavljam, da sta mi dva tedna spanja skodila: mi gre za pisat... In sem vsa v elementu.
Torej, dragi mi vsi, ki zvesto, ze sest let klikate, na nas blog. Uradno najavljam, da se bom z Jezusm za nekaj casa skromno umaknila v najine prostore in da bom od novembra 2014 do junija 2015 nedosegljiva: morate razumeti, da je nas Bog ljubosumni Bog in da se mu kdaj zahoce imeti me cisto zase. Priznam, da naravnost obozujem take vrste ljubosumnosti, he-he. Ubogljiva zenkica, itak.

Se vam oglasim mogoce se iz Gvajane, da dobite malo ideje, mogoce skupaj s Picassi Galerijo. To. Obljubim, obljubim, obljubim da se vas spominjam v molitvah na Njegovem Srcu. Ce se vam zdi, lahko svojo ekonomsko pomoc nasemu misjonu zamrznete. V primeru nakazil, bo vse pocakalo na racunu in bomo - ce Bog hoce - zalaufali zadevo spet julija 2015. Ostajam namrec v Peruju!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Zivljenje je lepo
in Bog je VELIK
v Njem, vasa vdana sodrzavljanska post-krizno srednje letna ursulinkica Drejcica
(c.c.c)


Andrés, 2014

Se spomnite Andrésa?
En teden pred mojim odhodom na lepse sva imela pripravo na njegov krst. V torek je prisel z bolnice. V sredo sem klecala v oratoriju pred cerkvijo in prosila Jezusa za Besedo. Izbrala sem Izaijo (43): "ce bi sel cez vode, sem s tabo.. in ogenj te ne bo ... MOJ SI. Dal bom zate Egipt...ker te ljubim. Ne boj se." Andrejeva druzina zivi v tako imenovanem 'kajehónu', barakarskem labirintu kjer zivi na minimalnem prostoru tudi vec kot 20 druzin. Njihova barakica meri kake 5x4 m. V spodnjem prostoru imajo stedilnicek in plasticno mizo z dvema stoloma ter obvezno, malo TV. Po lestvi sem splezala gor. Spalnica ima eno dvonadstropno posteljo in zraven posteljo, kjer je lezal Andrés. Oblacila so navadno obesena naokrog. Tu spi cela druzina (mama s petimi otroki). Gor sem nasla Andrésa in na pogradu oceta, ki je enakomerno smrcal - ima nocna dezurstva, tako da cez dan spi (kar pride hudo prav, saj je tako ponoci eden manj).

Andrés je bil ena sama bolecina.
Priprava na krst... rabiva predelat glavne resnice, sedem zakramentov, Jezusovo zivljenje, deset zapovedi in se in se. Pogoltnila sem slino: "Kako sta vidva z Jezusom?" sem ga vprasala.... In je zacel. Govoril je pocasi - imel je zarastke v zrelu in razpokane ustnice. Govoril je o bolecini, ki jo cuti, ko je stran od Boga. O bolecini, ki jo je prizadejal mami. O temi. O smrti. O razocaranju nad sabo. Sedela sem tam, v ozadju slisala vztrajno smrcanje ata in spodaj soncni smeh male Sandre in prisluskovala reakcijam v sebi - srh, frustracija, malo panike, praskanje po katehetskih vsebinah, ki bi 'pasale' v kontekst. Klicala Milino in priznala, da zivim trenutek KERIGME in da se pocutim nesposobno. Da zevajo vse moje misli ob tej izpovedi kot plehke, votle, brez zivljenja. In Andrés je v tistem trenutku rabil INFUZIJO.
Po dolgih trenutkih tisine, sem vzela v roke Sveto Pismo in ga vprasala, ce je za. Pokimal je. Odprla sem Izaija in zacela brati, prepricana, da berem Iz 43. Ko sem slisala svoj glas, sem spoznala, da berem odlomek o Jahvejevem sluzabniku, Iz 42: "trsa ne bo zlomil, stenja ne bo pogasil. Osvobodil bo tiste, ki sedijo v temi zaporov."  "Preberi se enkrat tisto o temi". In sem se brala. In cutila infuzijo Duha, ki je stekla v duhovne zile Andresa in s. Andreje. Bog, kaksno moc ima BESEDA.

Naslednji dan sem se vrnila. Zacela sem brati pasijon po sv. Janezu. Celega. Andrés je poslusal in na koncu komentiral: "Kako je On to zdrzal??? Kako je mogel? Kaj je On dal za nas!" "Verujes, da je On mocnejsi od smrti?" Sem ga vprasala. "Ja," je odgovoril, "On je vse."
Naslednji dan smo ga krstili. Nas zupnik je karizmatik, tako da je sekalo v vesolje vse kar je slavljenje, skupaj z odlocnim zarotovanjem in malim ekzorcizmom. Vsi smo bili v belem, mama je jokala. Pri krstnih obljubah je Andrés strmo gledal v zupnika in ponavljam: "Se odpovem... Verujem!" Na koncu krsta je zupnik povabil ata naj se pribliza sinu in ga objame: duhovna rana ata in njegovega drugorojenca je bila ena od bolecih razlogov za Andresovo upornistvo. Ata ga je objel. Dolgo sta ostala objeta in si priduseno govorila. Mi smo peli in slavili.
Vsa moja notranjost se je topila kot vosek ob ognju navzocnosti. Zavidala sem tatu in Ceciliji in Metki in Milagros, da so lahko v zivo na zuru v nebesih!!! Ena izgubljena ovca, ena drahma, en izgubljeni sin nazaj = ZUR! Tudi mi smo bili tega delezni...


Andrés je umrl nekaj dni po mojem letu na Karibe. Sestre so mi povedale, da je bil na koncu pri zavesti in zelo miren. Sle so na njegov pogreb.
Hvala, da ste bili z nami.
Tako razumem misijon...
Kapljica v ocean.
Kapljica Boga v brezmejni samoti cloveskega bitja.
Kapljica, ki v temi vzge luc.
Vi mi pomagate biti vosek, ki ga plamen pouzije za luc. Fajn. Si ne zelim nc drugega na tem svetu...
Vasa Andreja
  
   

Avgust, 2014

Draga Slovenija,
preden obrazlozim ZAKAJ nov LOOK sem vam dolzna porocilo o avgustu; bil je poln, natrpan, izcrplujoc, dinamicen mesec poln presenecenj.

Komaj so oddisale Potovke, so prileteli na Jorge Chavez - mednarodno letalisce v Limi - Stajerci: Jani, Branko, Karla in Pija. Gimnazija Antona Martina Slomska na udaru... Glede na to, da je bila stvar EKSPERIMENT je nas Dragi pripravil poseben sprejem: med cakanjem v kriziscu na zeleno je nekdo razbil zadnjo sipo pri nasi Toyoti

Coroni in ukradel Pijin ruzak. Vsi prisotni so, jasno, ohranili hladno kri. "Ups," sem sem potihem pisknila Jezus, "imamo kaksne specialce v ekipi?"
Nase (ursulinke) so z gosotljubljem prekosile vsa pricakovanja, masevali smo po slovensko na samo obletnico poroke mojih dragih Godnicev in vpicili gor, med oblake brez daljsega odlasanja.

Akcija, osnovna sola v Pukaráju, razne male adrenalinkse zadevice za 'specialce' in srecni obrazeki mojih Pukarajcev. SKORAJ popolna sreca; zal, pastoralno stanje sem nasla porazno. Stisnila zobe in ponavljala mantro: "Ce psenicno zrno ne umrje..." OK. Urse smo gor misijonarile 15 let. Gospod je blagoslovil zupnijsko obcestvo in pripravljal svoje laicne sodelavce. Izgleda, da sedaj Njegova 'desna roka' sistematicno ruje poganjke iz njive... Boli srce. Se spomnite stirih Perujcev lansko leto v SLO? Pravijo, da ce ne bi doziveli vas in Slovenije, sedaj ne bi mogli zdrzat. HVALA, Slovenija. Vas prosim za molitev, da bi Bog obrnil, kar clovek obraca in da se ni bi izgubil noben Pukarajc zaradi pohujsanja...  
Poseban ZAHVALA vsej GAMSovski ekipi misijonarjev/k, ki so ves ta cas sivali kure, organizirali, obiskovali zupnije in... na tisoce nacinov omogocili to veliko radost ucencev in profesorjev na OS 30 020, kot tudi omogoci ekipi, da pride k nam, zinstalira racunalnike in izvede vse mozne delavnice in srecanja in barvanja v Pukaraju. SUPER STE!
Exsperiment USPEL. Bozje Kraljestvo, prezivelo? Brez dvoma.
... No, ce sem iskrena, mi je zelo tezko biti objektivna. Ugotovila sem namrec, da ima stajerscina name se vedno mocan ucinek in da prva ljubezen mojih rosno mladih ursulinskih let v totem Mariboru in okolici se vedno napolni moje - drugace bi lahko priznali svetovljansko - bitjece s tako raznezeno vzhicenostjo, da "tak ne-a morem biti objektivna, cuj".  

OK. To je eno.
Ostali del avgusta je bil akcija. Nasa sola, provincialne zadeve, ekonomija, restrukturacije. Ne bi dosti blogala o tem... Edino, hvala ti, sveti Jozef, za kompetentnost s katero si caral zadevice. Ja, itak, da si me imel vedno v svoji ekipi in da sem tvoja brezpogojna fanica, nisem pa se nikoli bila v kaksni Instituciji, ki bi nosila tvoje ime - Colegio SAN JOSE. Tu si pa v TURBO prestavi! Car...

Se fotka mojih sester: na moj rosjstni dan so prisle vse iz Svete Ursule. Preko skypa smo se povezale z Mehiko, kjer sta obe 'tamali', nasi dve junioristki, ki sta ze pocasi medleli od domotozja.
Na fotki najstarejsa clanica province, s. Terezija, se pogovarja po skypu in zavija z ocmi ob tej cudaski tehnologiji....

Tu pa se komplet gasilska. Trenutno nas je toliko. Manjka samo se s. Bonifacija, ki je v postelji. Molite za nove duhovne poklice in nase spreobrnenje, da se nam bo mladina lahko pridruzila...


Z leve zgoraj: Marija, Rosario, Maribel, Angelica, Esther, Betty, Antonieta, Rosana Lina
Z leve na sredi: Anamarija, Benedikta, Pija (se drzi za samohodko), Terezija, Erika
Spredaj: Andreja in Vicky

To.
Hvala za navezo. Ste ok? Vas redno in zvesto in brezpogojno obiskujem v Njegovem Srcu, kjer smo vsi 24 h na dan skupaj. Vasa hvalezna s. Andreja





sreda, 13. avgust 2014

FOTKE juli - avgust 2014

Ajd! Da dobite malo obcutka. Itak, da priporocam briljanten blog Potovk, ki ga najdete spodaj - vreden branja. Podpisem vse!!!
Tu se fotke: SVEZE FOTKE IZ NASEGA ZIMSKEGA PERUJA
Se enkrat HVALA za vse vase izraze pozornosti, maile, razglednice, posto ob rojstnem dnevu. Zlati ste!!! Bog naj vam povrne stokrat!

Tedni letijo kot sekunde. Jutri zj pridejo dol iz Pukaraja Potovke. Rosana jih pelje na svojo srednjo solo. V petek gremo pohajat. Z njimi ste vi, tu, z nami.

V sredo pridejo mariborski GAMSovci in gremo skupaj v Pukará. Se vam priporocamo v molitev. Da bi vsa ta solidarnost sirila Kraljestvo in sprovocirala srecanja. Da bo On vse v vsem.

Lupcka,
vas imam rada,
vasa hvalezna Andreja in sestre

Bolnisnica Sveta Roza, Lima

Stopam za Francisko, dve leti mlajso zeno, mamo 6 otrok, po strmih stopnicah v drugo nadstropje bolnice Sv. Roze. Pred mano klasicne podobe drzavnih bolnic: natrpani hodniki, dotrajana infrastruktura, otopeli obrazi bolniskih sester in latentni obcuetk tesnobe. Stopiva v sobo 261. V majhni, natrpani, mrzli sobi dve postelji. Na desni skrcen v dve gubi Andrés. Dvaindvajset letni dzanki z aidsom. Ko mi je Franciska v marcu govorila o njem, se me je polastil klasicen nemir. Itak... Podolgovat, temen obraz z velikimi ocmi in povsod po rokah tetovaze. Senca Andrésa izpred let, pravijo.
Se gledava. Mojo zavest presine klasicno vprasanje: "Kaj pripravljas zanj?" (Se bom kdaj navadila na nenavaden obcutek, da so ljudje, ki mi jih je dano srecat na razlicnih koncih planeta Zemlje, vsi nekam domaci? Svaki? Tete? Necaki? Vsi so v Njegovi ozji zlahti: vsi so na poti Domov, k Ocetu. Vse pozna 'v nulo' in bi mi rad govoril ure in ure o vsakem posebej, ce bi ga le bila voljna poslusat. In ce sem iskrena - Jezus me ne prosi dostikrat. A vcasih zaznam v Njegovem pogledu tisti v srce trgajoci "Zejen sem", da me dobesedno vrze ven, razcentrira, bi rekel papez Franci. Ja, poznas Andresa od spocetja. In si zejen njegovega zaupanja, vere, ljubezni.
"Te boli?" ga vprasam.
Pokima. "Imam gobe na jeziku in v grlu. Zelodec je razcefran." Kozo ima razpokano, ustnico na levi ukrivlja hrasta: od piercinga? "Moram bit iskren, Andreja. Sem bil na drogah." "Od kdaj?" "Od 13. leta. Marihuana, kombinacije s koko, crack, alkohol." Stirikrat je nehal. Stirikrat je padel nazaj. In skoraj umrl. Hoce spet zacet znova. "Imam voljo, hocem nazaj k familiji. Edini problem so noci: nabija hudic. Ti nimas pojma..." Pogled se mi ustavi na tetovazi: na notranji strani desne roke je vtetoviran rozni venec, ovit okrog zapestja, z velikim krizem na dlani ob palcu. Tetovaza izgleda skoraj kot tapravi rozni venec. "Imas rozni venec zraven..." pokazem z glavo na tetovazo. "Me sciti. Tako kot ta:" z roko umakne rokav na desni roki. Na hitro vidim tetovazo na rami - angel z obrazom Device Marije. "Si Mu kaj namignil, kaksen nacrrte imas v prihodnosti?" pokazem s prstom gor. "On je z mano," odgovori trmasto. "Nisi krscen" se oglasi njegova mama. "Kaj je to" vprasa Andrés. "Nekaj podobnega kot tvoja tetovaza" mu odgovorim. "Se vtisne vate od znotraj za vedno.  Z Bozjo tetovazo das Bogu svoje zivljenje. In ko hoce hudic nabijat, nima moci, ce mu ne odpres. 'Da si slucajno ne bi drznil, on je moj,' pravi Bog zlu. Krst ima kar nekaj stranskih ucinkov," se mu nasmehnem.
Bog, kaksna senzacionalna ponudba, pomislim! Se slisi sanjsko. Le kako nam uspe zavit zadevo v tako obupno kisel paket?
"Rad bi se krstil."
Za hip se izgubim v Jezusu: kot da se ga je dotaknila kapljica vode v zgoci zeji stoletij. Ta trenutek je zivel v Getsemaniju - ta trenutek Mu je dal moci gor na Kalvariji. Pri takih zadevah stojim zraven in strmim.... Skrivnost.
"Bos moja botra?" me vprasa.
Po zivahnem pogovoru se poslovim. Stisneva si roki: dotaknem se bolnika z aidsom. Ko zvecer sedim pred Najsvetejsem, sem tiho ko mis.
Cutim globoko hvaleznost za srecanje z Andrésom.
Dal si se mi dotaknit.
V globini bolecine brez izhoda je posvetila lucka. Samo Ti si zmozen tega.
Hvala, da smem biti tvoja misijonarka.
LT,
Andreja, mocna v vasih molitvah





petek, 11. julij 2014

POTA 2014 v Peruju: AKCIJA!!!!!!!!!!!!

Draga Slovenija!
Potovke so tu, tako da od danes naprej berite POTA 2014 V PERUJU
Bom tam zraven, brez dvoma...
Hvala za morje poste, capucchinotov, pozdravckov in cestitk, cokolade in barcafeta. Sploh se ne utruditeeeee!!! Neverjetni ste! Hvala.
Plan? Jutri gremo v Pachacutec, na delavnice, med otroke in puscavski pesek. Upam, da bomo lahko obiskale Abigailo, sle skupaj jest in popoldne imet katehezo za prvoobhajancke in pripravo na krst za tavelike. Zvecer gremo k masi, da bo g. Bog skonfiguriral misijonske programe, v nedeljo zj pa domovvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvv, v Pukará!!!
Vas imam rada,
po Valentini, Evi, Meti, Jerneji in Ursuli ste tudi vi tu.
Objem, Andreja

nedelja, 08. junij 2014

POTA 2014

Privlacno
Osupljivo
Talentirano
Adrenalinsko
2014

preprosto MORAS ga prebrat
klikni na: BLOG POTA 2014

Bravo, Potovke, vsa cast!!!
andreja

KRIZA SREDNJIH LET II. del

Resna zadeva, ha...
Eccola, sem nazaj.
Ne maram blogov z dolgimi besedili brez fotk, :-)
zato pripenjam eno simbolicno, he-he
Kje smo ostali?
Kaj je tezko, sem vam napisala.
Kaj je fajn pri krizi?
Obcutek, da gre za res: da je kriza v resnici ena velikanska sansa za rast, za novo konfiguracijo, ali se bolje receno: cas za nov SOFTWARE. V mojem primeru, jasno, gre za preskok na drug nivel v odnosu z Jezusom. Ce ne vzamem stvari za res, bo na koncu tega obdobja pisalo
GAME OVER
in Andreja se bo zavila v rutino. Tako preprosto.
Kaj pomaga?
1. zaznat simptome
2. priznat si simptome
3. upat si delat na sebi: brat, sprasevat, tvegat in povedat, poslusat nasvete in ce si v klostru.. ubogat, ne se delat pametno/en. 

(Med oklepaji: Namrec, za nas posvecene (redovnike/ce in duhovnike) je tipicno, da imamo ze toliko izkusnje in smo tako inteligentni, da nam skusnjava z veliko lahkoto predstavi vse vnebovpijoce kikse nadrejenih... S skusnjavo vred zanaliziramo zadevo do potankosti. Posledica: crna tema se spremeni v crno luknjo tvojega posvecenega vesolja in zdi se ti, da drsis... Smotan obcutek. Se tezje je za tiste, ki so hudo sposobni in imajo za nadrejene 'manj sposobne'. Do mene je bil Gospod Bog preprosto cudovit: ko sem bila v najhujsi krizi, mi je nalozil odgovornost za vseh mojih 21 sester; (Problemi mojih sester so bili tako veliki, da moja crno crna tema sploh ni zvenela tako crno). S tem sem bila varno namescena v preso za crno vino in nisem imela sanse kam 'zabluzit'. Obcutek, ki ga da skozi grozdna jagoda, seveda ni tako cudovit, a cilj posvecuje sredstva, pravijo komunisti. Grozndni sok bo kasneje vino. Ni dvoma. Se splaca pocakat, da mine. Konec oklepaja)

4. Ne nasedat skusnjavi, da so drugi problem. Itak, da je z njimi kaj narobe, ali celo kaj hudo narobe, to pa ne pomeni, da je cas ukvarjati se z njimi in se izogibat temi v sebi. 

5. Razumet sebe: upat se spoznat na drugi, veliko globlji ravni - svoje sence, zivljenska hrepenenja, strahove, jeze, svoje spolne energije, svojo sposobnost po ljubiti in se dati do konca za drugega/o. In si dovoliti zalovanje: kriza srednjih let namrec pomeni dokoncno spoznanje, da dosti stvari, ki si jih vedno upal-a/nacrtoval-a ne bos nikoli uresnicil-a. Clovek bi kar jokal (in res joces). Dobra stran krize je, da ti koncno ni vec treba ´farbat sebe´. Si kar si. Zame je bilo pravo odkritje dojet, da je moj naravni prostor nekaj zelo prostranega, z nestetimi stiki iz vseh narodnosti, z razlicnimi profesionalnimi izzivi, ki se menjajo v kratkih obdobjih in z razlicnimi socialnimi konteksti. Kdo bi bila letos Andreja s Komna, ce ne bi odgovorila na klic (vse je Bozja milost) in bi bila v sluzbi kje v Gorici??? 

5. Upat si spremembe. Tvegat. Tudi ce razocaram. Ok, greh sem. Cas je, da to sprejmem in enkrat za vselej dopustim Gospodu, da me ljubi, kot je njemu lastno, ne kot si jaz zasluzim... Cas je, da pustim za sabo religiozne prakse, ki ne odgovarjajo vec mojim duhovnim potrebam in me v resnici tiscijo. Cas je da pustim za seboj prijatelje, ki v resnici niso prijatelji, pac pa relikvija nekega obdobja, ki je za mano. Cas je, da si zrihtam 'look', ki odraza moj notranji jaz, ne podobo, ki si jo je zelela moja mama/moz/okolje. Cas je, da koncno recem bobu bob in se soocim/nas soocim v familiji s tabuji, zamerami, kliseji etc. Cas je... pa boste rekli, da nisem malo komunistke! 

6. Vzpostaviti novi rezim: zavestno odlociti se za gibanje (ce si sedaj ne bos dal-a na urnik karsnokoli obliko gibanja: vrt, trte, drva, kolo, pilates, ples,... bos cutil-a posledice zelo hitro), postaviti si nova pravila za prehranjevanje (klasika: zajtrkovat kot kralj, kosit kot princ, vecerjat kot berac), prezracit polnjenje duhovnih baterij (zakonska? duh. spremljanje? karizmaticno gibanje... ignacijanske..), odkrit v kateri druzbi se lahko sprosceno nasmejes, odklopis, se srecas... 

7. In se in se.

Literatura: Dante, Bozanska komedija, Anselm Grun, Kriza srednjih let - tam dobis dobre citate od dveh ekspertov: Taulerja in Junga. Priporocam. Na googlu imas morje zadev: vtipkaj midlife crisis, v spanscini crisis de mediana edad, v it la crisi dei 40 anni.... Brez skrbi: ko bodo krci mimo, se vse hitro pozabi, hi-hi.

To.
Drage moje sestre (mlajse), brez skrbi: je zdravo! V Njegovem objemu smo na varnem: in ko mine, te pricaka prelestno, soncno jutro, umito po nevihti in disece kot Brinjeva gora v septembru... Pocutis se RESETIRANO. In koncno, tvoj konj preklaplja v galop.... Bozanski obcuteke! Enkrat za vselej ves, da je samo Eden v tvojem zivljenju! In da mu nihce na Planetu in v galaksiji ne seze niti do podplata. Welcome!!!

Hvala za vase molitve in zrtvice. 
Vse o misijonu naslednjic!
Andreja, iz kriznega staba post-resetirana

Klic N°2: "Hodi za menoj!" Ok. Cau, folk.




sobota, 07. junij 2014

KRIZA SREDNJIH LET

Draga Slovenija,
koncno se spravljam pisat o svoji krizi srednjih let. Ste mi rekle: "Pisi!" In zato pisem. Se pol leta nazaj sem se pritozevala, zakaj mi, drage moje sestre, niste nic provedale, kako ste se prebile skozi... Ko pa sem se zadnjic vsedla, da bi napisala, se me je polastil dvom: izgleda, da je zadeva podobna krcem - ko te zagrabi, vidis zvezde in ne mores delat nic drugega, ko mine, pozabis... :-) Izgleda, da so ta hudi krci mimo in zapisujem, v primeru, da komu mlajsemu pride kaj prav. Prosim, cenzura: ce se tebi ni dogajalo nic nenavadnega med tvojim 35tim in 45tim letom, fajn. Kriza srednjih let namrec ni nujna. Vsa strokovna literatura pravi, da vseka po svoje, da so simptomi razlicni, trajanje odvisno od osebe. Zato predlagam, da preskocis blog, v primeru, da ne potegne. Vcasih, pravijo, gre skupaj s sindromom izpraznjenega gnezda in menopavzo. Dejstva:

  • "80 let je doba nasega zivljenja": pri 40tih sem nekako na polovici;
  • bioloska ura tiktaka: odhaja zadnji vlak za dojencke; hormoni dozivljajo pretrese;
  • posledica: cutim spremembe v telesu; 
  • za mano je otrostvo, mladost in zacetna odrasla doba; imam izkusnje in reagiram kot odrasla oseba;
Kako sem jaz opazila, da se nekaj dogaja?
Prvic: Fleshi. Zaceli so se fleshi (nekaj sem, mislim, tudi opisala na blogu) s 'crno crno temo'. Vcasih so trajali minute, vcasih pol dneva, vcasih nekaj dni. Z razliko od duhovne potrtosti (ko dozivljas Njegovo odsotnost, duhovno suso, zalost, brezvoljnost, dezorientacijo) so bili to fleshi bolj eksistencialne narave: gluha votlost, svincena teza, gol mraz. Sprva sem mislila, da je duhovne narave, vendar se mi je zdelo cudno, zakaj kar naenkrat rabim toliko brat? Natasa, se spomnis tvoje knjigoterapije? Ko se mi dogaja v duhovni sferi, cutim abstinencno krizo po kapeli in molitvi, ne knjigah, :-). Jaz sem zvecer po adoraciji, rabila brat - v vecini romane. Ne duhovne knjige...
Drugic: obupna potreba, da bi ponovno zreflektirala mojo zivljensko zgodbo - kdo sem bila znotraj druzine, moj krog prijateljev, moje zaljubljenosti, sanje, nacrti, odlocitev za Jezusa... Rabila sem mlet, se pogovarjat, sprasevat ... in pocasi razumet sebe z drugacnega zornega kota, kot sem bila navajena. Samopodoba, ki je bila del mene od kar pomnim, se je zdefinirala na novo. V dolocenih tockah se je potrdila, v dolocenih vidikih, se je nalozilo nekaj novega.
Tretjic: velika zahteva po samopoznavanju - ne, Jakobina? Sem veckrat rekla, da sem v bolj intenzivnem noviciatu kot leta 1992. Biti v stiku s sabo, zivet resnico o sebi, o svojih custvih, intelektualnih intuicijah, kozmoviziji, dokoncno sprejet svoje telo in bit v stiku z virom svoje spolne energije. Zahtevno. 
Cetrtic: izziv vélike teme o ljubezni. Od teorije k praksi - ljubim? Sem ljubljena? Je najin odnos z Jezusom res to, kar sem vedno sanjala? Se res pocutim izpolnjeno? Sem Mu res zena? Je to to ali 'farbam' Njega in sebe?  
Petic: en kup drugega...

Ja, izgleda, da je najhuje ze mimo, drugace ne bi znala izrazit tega na tak nacin, :-) Hecno, ne? 

Kaj mi je bilo najtezje? Spoznanje o sebi: glede na to, da sem od 17 leta dalje vsako leto meditirala 'o grehu' po ignacijansko, se spovedovala in dozivljala zalost nad lastno gresnostjo, je dozivetje lastnih meja, nesposobnosti, frustracij in teme teh zadnjih dveh let cisto na drugi ravni. Je resnica. Ne slutnja. Jasno, da je s tem v zvezi prisel ves cunami moje totalne nekompatibilnosti z Jezusom in moj - lahko bi se reklo - 0.0001 napredek v duhovni rasti v 24tih letih intenzivnega duhovnega zivljenja. Skratka katastrofa. Popoln nesupeh, :-) 
Kaj se? Zobje skupnosti. Tam, kjer je bil prej dom, blizina in varnost, skratka pripadnos moji redovni familiji, zazijajo strupeni zobje. Zelo tezko je dojet, da ni fora v sestrah, pac pa v lastnem dozivljaju... Zelo tezko se je upret skusnjavi da bi moral druge spremeniti, spremeniti strukture, vodstvo, odlocitve in ne vem se kaj vse. Ko se prepustis tem skusnjavam, se pocutis olajsano - brezno v tebi ne zija tako crno. Smotano je obupno tiscanje v spremembo - potreba, da bi sla dalec proc, da bi spremenila, zamenjala. Tisci in ti ne dovoli dosti mislit...

Ups, letim k masi.
Kaksno vprasanje?
Se nadaljuje...
Vas imam rada, sploh ce ste v krizi, he-he
vasa Andreja, iz Kriznega staba srednjih let, ursulinka (Bog bodi zahvaljen!!!) 

ponedeljek, 12. maj 2014

Maj 2014: misijon, ekonomia, slovo

Draga Slovenija!
Po dveh mesecih sem spet na blogu. Topla hvala za vase klike in navezo. Vecer je. Poslusam bobnenje Pacifika dve ulici nizje od nas. Sprasujem Milino kaj si zeli, da napiseva. Za vas, da boste cutili z nama Njega. Sem sla skozi fotoalbum. Toliko vsega, toliko pomembnega. Ko bi vam le lahko prostodusno opisovala vse to Bozje... in Mu dala slavo! Pozgecka me spomin iz nase kapele nekaj tednov nazaj: darovali smo maso za pokojno sorodnico nase s. Antoniete. Zbrala se je vsa druzina, peli smo in zupnik je gorece pridgal. Ne spomnim se tocno besed, s katerimi me je Nina vprasala nekako v stilu... "kaj so RES prinesli pokojnicine ostanke v tem malem kufru sem s sabo?" Spomnim se samo Nininega izraza in velikih oci. "Aha" sem prikimala. Zazrla sem se v mali, beli kufer in poskusala priklicat v spomin kaksna bi bila reakcija v Sloveniji. Tu je normalno, da nekatere druzine ohranijo ostanke pokojnika/ce v malih kufrih ali zarah kar doma. Vsak dan prizigajo na oltarcku svece, menjajo roze, se zbirajo ob vecerni molitvi in ga/jo odnesejo v sosednjo sobo v primeru, da imajo v dnevni sobi zur. Tu je normalno. Kako je ze v SLO?
Priznam, da mi je nasa s. Nina - tu je bila tocno eno leto na mednarodnem medprovincialnem sluzenju - s svojimi spontanimi reakcijami pomagala priklicat slovenski melos in vidim, da sem podzavestno mlela marsikatero temo. Hvala, Nina! Izgleda, da je tema moje slovenske identitete rdeca nit teh sestih let. Zadnja dva meseca sva bili z Nino skupaj v skupnosti. In dostikrat je v meni zavibriralo veselje, ko sem jo nasla pred Najsvetejsim, samo, tocno ob 6.30 zv. Ko je spedenala kuhinjo, spucala hodnik v nulo, zorganizirala pakiranje in nikoli prisla prepozno... vedno izpeljala zadevo do konca, z odgovornostjo in mehko animirala dinamiko v skupnosti. Slovenske karakteristike? Ok, ne moremo posplosevati. In ne idealizirat... A v dnu mi pomaga prepoznati kdo sem kot Slovenka. Hvala, Nina.
Hecno: tako majhni in tako barviti... Danes sem imela priloznost srecat Maria José Arnaiza, marianista iz Chile. S Sally sva ga sli iskat na letalisce, ker bo imel tri dni predavanje, ki ga organizira nasa ekipa teologov. Socno klepetanje mi je iskrilo duso s hvaleznostjo. Priletel je direkt iz Madrida in med klepetanjem omenil, da je sveti oce rahlo prehlajen (ta teden je bil v njegovem teamu), da sta se pred kratkim dobila z Markom (Rupnikom) in da naj zavijemo v prvi ulici desno, da bomo lazje zapeljali k limskim marianistom... ???
Po mojem bom rabila dva dni, da bom sprocesirala teh 55 min klepetanja. Vse je tako domace in tu zraven: Rim, Slovenija, LA, Bulgakov in mozaiki.
Ja. Se predam: vam grem raje nalozit picasso, ura je ze 10.24 zv. Zadnje tedne vstajam ob 5.15 am da sva vsaj malo skupaj z Jezusom, poslusajoc ocean. Toliko je dela, da je cez dan nemogoce uiti v kapelo, razen kratkih/sladkih 'klikov'... Trenutno vstopam v fazo 'off'. Hvala za branje, vas imam rada,
in vas vsak dan izrocam v Njegovo Srce: tam ste na varnem, tam ste na toplem.
Vasa 'zombi' Andreja
PS Mama, prosim, preskoci zadnjo fotko! (Mama se kdaj pohujsuje nad mojim izborom fotografij in je kot kaze edina, ki si mi upa kaj rec! Zadnja fotka je zelo mundana, en Mitsubishi z ulice, jasno, da nic veze z ursulinkami, a fenomenalen - zelo redek model, hkm. Ne se pohujsat, ja? Tudi to je Peru, :-).

FOTOPICASSO april - maj 2014 

ponedeljek, 21. april 2014

torek, 01. april 2014

MI PA PECEMO!

Se nekaj utrinkov na Limo: sva z Nino pekli slovensko potico. Enkrat sem ze obsirno opisala obcutke, ko peces s slovenskim receptom (kulinarika.si) ven pa pride cisto nekaj drugega, :-) No, moram vam priznat, da Nina obvlada sceno, tako da sem se prijavila na njen tecaj peke. Cilj: vsakotedenska peka s slovenskimi ambicijami ter perujskimi sestavinami. Potica je izginila preden sva se obrnili okrog:













Ta teden sva se lotili cimetovih keksov; :-) Z nekoliko modifikacije sva pricarali slastne gajete.
Zakaj se v resnici stvar zakomplicira? Hmmm... na primer, receva: potica ne prenese prepiha. Pogledava naso kuhinjo. Vse piha, vse je odprto in za povrh se 100 % vlaga. Moka? Se imenuje 'PREPARADA', torej ze pripravljena s pecilnim praskom vmesanim. Npr. keksi se delajo z navadno moko. Najini so vstali in se iz navadnih 6 cm, predimenzionirali v 9 centimetrske. Mleko? Je tako skoncentrirano, da ga moras cetrt zmesat s tri cetrt vode. In se in se... Uzitek!
So lepi na fotki, ne?
To je pa Canon, he-he.



Kaj se?
Dosti sem na soli - imela duhovne vaje za profesorski zbor. In enkrat na mesec formacijo:
sv. Angela in izobrazevanje. Fascinantno.
Se mi zdi, kot da odkrivam Angelo v cisto drugi pravljici.

Tu se fotka s praznovanja rojstnega dne nase predstojnice: Nina v elementu!

Mali pojejo, izrocajo darilca,
poljubckajo in
sirijo virus veselja na vse konce planeta.
Ni ga, ki bi bil imun...
Priznam: ratam 'putr'.
Prejsnji teden sem zacela delat izpit za avto - slovenskega ne morem uveljavit v Peruju, mednarodno pa velja samo dolocen cas. Poslusala sem teorijo. "Zakaj mislite, da je pomembno, da imate predmet popravljanje avtomobila?" nas je spraseval gorec profesor s tipicnim obrazom mehanika. Sedela sem v ucilnici in poslusala razlago o tem, kako deluje avtomobilski motor, kako delujejo pistoni, svecke, etc. in poskusala odgovoriti na zastavljeno vprasnje. Zakaj to poslusam? Na koncu izcrpnega in strastnega predavanja o cudeznosti benzinskega motorja je predavatelj zacarano dahnil: "Da bi poznali svoj avto. Zato smo danes tu." Ha! Vprasajte kako sem opravila izpit? Cista petka. Sem mehanikova hci, itak.
Danes sem imela tri ure voznje. Instruktor je najprej vkljucil radio z zivahnim in glasnim ritmom salse, potem pa pritisnil na gas ne da bi se privezal ali dal 'zmigovc'. Sli smo v Zarate, v reven del Lime, klical svojo zeno, da bi prinesla dol vnukinjo in me spoznala, pogovarjala sva se o Huancayu, kjer se je porocil in na koncu me je ucil bocnega parkiranja: "tu ne smes gledati v desno, pac pa samo v levo, tu moras iti vzvratno vse dokler ne zagledas palice v malem oknu na desni, in prosim, ne glej v ogledala. To delajo sele vozniki A2!" Peru. Zakaj postanejo se tako domace stvari v Peruju drugacne? In se pocutim izgubljeno?

Aja, za na konec se SLAVAGospodu - sem v posebnem obdobju (mogoce se
spravim pisat se tretji blog to noc??) in veliko berem. V Peruju so knjige zelo drage, tezko jih je nosit na bus in prenasat s sabo v razlicnih situacijah. Zato sem si zinstalirala Marjetin Calibre in si zacela urejat elektronsko knjiznico. Tudi lap top je neprakticen - na busu ga ne mores uporabljat, ker ti ga ukradejo. Zato sem ze nekajkrat zavdihnila in celo omenila zelo zaupni osebi sanje o elektrosnki knjigi. Jasno, da se mi zdi razkos. Jezusu nisem niti pisnila. In PUF! Pride na obisk Ute iz Nemcije in nam izroci dve skatlici - sem dol padla. KINDLE!!! Cisto tapravi. Dve! Smo si razdelile vsaka po en mesec. Marija mi je vceraj rekla, da mi lahko prepusti svoj mesec, ce jo zacnem uciti excel. Imam se cel april! Nalozi vse kar je pdf, txt, zipp (andreja.godnic@kindle.com) etc. Sanje. Sedaj berem sedecki, hodecki, stojecki, lezecki. Pa to ne mores verjet! Tak je Gospod. Ti sklati zvezde z neba.. Ste gledali Hankoka (Will Smith)? Tak je Jezus (no, jasno, na koncu, ko je ze spreobrnjen, ne na zacetku, ko vse unici). Slava Jezusu!! Tudi za Kindle.
To.
Se vesela napoved: Potovke 2014 so ze v akciji!! Zivela mladina! Tudi Gimnazija Antona Martina Slomska se letos pripravlja na konkvisto Pukarája. Se veselimo! Bienvenidos!
Kaksno vprasanje?
Sem bila izcrpna. Oh, koliko stvari bi vam rada sklepetala. Vse je tako zanimivo! In Njegovo.
V Njem vas toplo pozdravljam. Danes grem ob 5h zj gledat papezevo avdienco: mogoce bo povedal za Mijino kanonizacijo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Ce ne jutri, pa naslednji teden.
Objem,
vasa Andreja, ursa od Rimske unije

Tornado in njegovi stranski ucinki: obisk m. Cecilije

Sem nazaj.
To je fotka nase generalne matere, m. Cecilije.
Prisla- vrgla v luft - in zmagala. Tornado. Zvlekle smo creva na mizo, malo mesale naokrog in koncno olajsano uvidele, da je Gospod na delu. Se spomnite nase Province? 18 urs, mednarodne, multikulturalne, vseh starosti, vprezene v  veliko solsko masinerijo in predvsem v fazi zalovanja. Mati je poslusala, debatirala z Neusimar, svetovalko, ki je teden pred njo pristala na perujskih tleh, sprasevala, molila, sklicevala sestanke z vsako in vsemi... in nam pomagala izjasnit poanto. Pa mi bo kdo sejal rozice o 'starokopitnosti' pokorscine, avtoritete ipd. Ni druge verzije, dragi moji. Drzi pokorscino - táko z razlocevanjem, jasno - a drzi pokorscino in bos videl cuda. In pika.
Zame je bil ves mesec izredno naporen: kot prva odgovorna sem morala dajati odgovor za ti dve leti in vse kar se je dogajalo. Poskusati razloziti. Utemeljiti. Prositi odpuscanja. In priznati napake. Jezus je hazarder: pozna te do obisti in vendar tvega s tabo, ceprav bi lahko izbral boljse 'orodje' kot si ti. Skrivnost. Sem Mu hvalezna za ti dve leti - do mesa sem cutila, da ne moremo nic brez Njega. In .. zanimivo: toliko sem bila s sestrami, toliko sem jih poslusala in ujela korak vstric, da so zavzele zelo posebno mesto v mojem srcu. Vsaka od njih. Zelo jih imam rada. Navadila sem se, da sem zanje. In ko mi je bilo dano biti poleg, ko se je kaj odlepilo, osvobodilo, razcvetelo, slo na svetlobo... mi je bilo dano zacutiti Jezusov pogled na svojo soprogo. Kako jih gleda! Kako nas gleda!!!
Odlocitev je padla: za dve leti bomo izvolile delegatko, ki bo v tesnem sodelovanju z vrhovnim svetom. Tezke in  mucne odlocitve bo prevzela vrgovna mati. Mati je bila zelo odlocna, da moram za nekaj casa stran: probacija!!! 7 mesecni program v Rimu (november 2014 - junij 2015) ali bolje receno "odpeljem jo v puscavo; tam ji govorim na srce". :-) Bog je velik. Sem poskakovala okrog palm. Pocasi pripravljam pisarno, dokumentacijo in ostale stvari za primopredajo. Se nekaj dni in zadihamo... Hvala za molitev.
Tu se nekaj fotk: smo sle tudi v Pachakutek - shipnotizirane od revscine in prostranosti periferije. Na fotki vidite ograjo kapele Device Guadalupske. Zupnik nas je rotil naj pridemo cimprej: "prvo sveto obhajilo, birmanci, biblicne skupine... karkoli. Vi samo pridite. Jaz ne morem. Je prevec vsege..." Mati je ostala brez besed. Meni je srce tako mocno razbijalo, da me je bolelo. Klic divjine. Moje naravno okolje. Jezusa sem tako sladko pogledovala (ces, greva???), da se mu je bilo za zmesat. Kje ste misijonarji/ke??? Gremo?
Tu spodaj mati s svojo tablico. Da te kap.


Alo, se malo globokih misli:
Ce gledam nazaj ti dve leti: Kaj mi je pomagalo v kljucnih trenutkih? BOZJA BESEDA. Itak. Jezus mi je v teh intenzivnih casih serviral Besedo, ki mi je dobesedno spodnasala tla pod nogami. Bog, kako je Beseda nekaj tekstonskega. Sredi crev, teme in mozganja zabliska in posveti! V trenutku. Ali pa naredi odlocitev mocno kot jeklo. Ali pa te v trenutku spravi v jok... Da mir. Te objame. In prodre v najtemnejso samoto. In v najgloblji greh. Kako tezko je to opisat. Beseda je resnica. Kar preberes, se v resnici uresnici, do zadnje crke. Dabár. Pocasi mi postaja jasno, da je Bozja Beseda bolj nevarna kot najhujse orozje in bolj ucinkovita kot ves denar sveta. Sploh ne mores primerjat... Vcasih me ima, da bi na platnico Svetega pisam nalepila napis NIC NAS NE SME PRESENETITI. Namrec, nikoli ne vem, kaksna bomba bo eksplodirala v meditaciji. Ali kaksno uro kasneje. Ali zvecer po vecerji. In nikoli ne morem desifrirat vzorca: vsakic deluje Beseda v meni po drugacnem vzorcu. Prava duhovna avantura. Imejte jo na nocni omarici - ne rabis neke velike umetnosti. Si jo das pod zob zvecer in ona deluje vso noc. Je kot tus. Ali plavanje v morju. Ali parfum. Je On.

Hm. Danes me drzi muza.
Se vam ljubi nadalajevanje?
Ok. Se nadaljuje...
s. Andreja

ponedeljek, 24. februar 2014

OBLJUBLJENE fotke iz HISE SANJ 2014

Sem bila pridna!
Eccola,
Andreja

KLIK NA HISA SANJ 2014

petek, 21. februar 2014

BLOG V SLIKAH januar - februar 2014

Se ponizno javljam.
Bi vam rada sklepetala tisoc in tisoc stvari, ki mi jih je dano zivet po usmiljenju nasega Dragega. Zal, mi ne rata. Zato sem vsak dan v Njegovem Srcu in tam skupaj z vami povelicujem in slavim Njegova dela. Da pa boste vsaj malo na tekocem, vam nalagam nekaj fotk iz limskega zivljenja 2014. 

Na duhovnih vajah sem bila od 1. do 10 januarja. Off line.
16 januarja smo praznovale 60 obletnico zaobljub nase s. Esther; prisel nadskof Piñeiro, iz Ayacucha, nas dolgoletni prijatelj in predsednik Perujske skofovske konference. Pridruzile so se nam sestricne, ursulinke drugih vej. Lustkano!

Od 24. - 26. januarja 2014 mo imele Provincialno konferenco. Malo delale, malo molile, dosti klepetale in poslusale. Z video konferenco smo bile v zivo na Karibih in v Rimu z generalno materjo.


Vrhovna mati Cecilia Wang


Video konferenca  s Karibi
Uradna fotka 2014

27. januarja zvecer smo z Marijo in Nino letele v Sapallango in zacele ´krizev pot´uskatlovanja in pakiranja. Zelo bolece. Hvala Bogu, je Nina odnesla tavecji delez fizicarjenja.
01. februarja slavje 25 obletnice zaobljub od Betty:


Ja, dosti slavja in organizacije. Smo nekako preziveli. In poletje, ne pozabite - mi nismo uzili ledenega oklepa kot vi. Smo pa zelo molile in se vas spominjale. Fotke, ki sem jih gledala so bile kot iz risanke FROZEN. Bo? 
Skoda je ogromna, si predstavljam.
Smo z vami.

Dobro.
Kaj je - med drugim - sledilo?
Teoloski teden z Gutavom Gutierrezom in teologi v katakombah. Cisti intelektualni uzitek. Zvecili smo Papezevo encikliko in ugotavljali, koliko je teologije osvoboditve v njej. No, za tiste, ki vas zanima: uradno mnenje perujskih teologov je, da je papez Francisek cistokrvni sin latinoameriske Cerkve in s tem tudi teologije. Nic abstrakcije in konceptov. Meso. In Odnos. Grozno me zanima, kako so v slovenscino prevedli  njegovo Evangelii Gaudium, :-)
Tu fotka moje skupine:
Kanadcani, Irci, Arekipenci, Kolumbijci, Katalatcani, jezuiti, franciskani, dominikanci... imas ti svega...

11. februarja smo z Nino, Marijo in Rosano letele v Sapallango: zadnje dejanje v Zgodbi Sapallanga  Pukará 1997 - 2014. Jezus mi je podaril globoka srecanja: z mamo Berto;


Z mojimi krscenci

Celina


Zlica mi je padla v med in tako sem lahko bila malcek delezna HISE SANJ - hvala Polhov gradec in vsi, ki ste darovali denar za pukarajkse otroke!!! Tokrat so stvar izpeljali v celoti Yina, Javier s pomocjo Miguela in Susy in ostale animatorske klape. BP. Ocarana. Obljubim picassovo galerijo v nadaljevanju na to temo.
Tu samo za okus:


 
In koncno selitev nae 'ropotije' v hiso v Pukará. Kljuc od Sapajánge, kjer smo bile najemnice 7 let, smo vrnile gospodarju. 


Slovo od bogoslovcev in novomasnikov. Slovo od animatorjev, pastoralnih sodelavcev, sosed, krscecev... Brez konca in kraja.
Za umret.

V petek, 14. februarja, je prisel nadskof Pedro Baretto in daroval slovesno zahvalno maso za nasih 17 let misijona. Srce parajoce.




To.
16. februarja smo zacele z vpisi na nasi soli in vrtcu v Miramaru. Imamo vec kot 600 ucencev. Skupnost je polno vprezena v solsko delo. Vceraj zv je priletela Neusimar, vrhovna svetovalka, ki ostane na visitaciji do 21. marca. 3. marca prileti vrhovna mati Cecilia. Se grem pripravit na uradni pogovor. 
Molite, da bi uresnicile vse, kar bi bilo vsec Ocetu in Jezusu...

Za zakljucek se cukri:
v januarju smo se dobili z Dejanom s Primorske in njegovo drago iz Peruja. Hvala, da si odnesel ptt v Slovenijo! Vso sreco!
Pred dnevi sva se dobila s p. Stefanom Kozuhom, da mi je zadisalo po skofjeloskih kapucinih! Lepo... 2. marca se spet najavlja Slovenija v zivo. Srcece srecno.

Konec zapisa.
Hvala, da se vedno klikate na blog, ceprav najdete le kaksno pajcevino. Nic ne obljubim. Racunam pa se naprej z vaso molitvijo in zaledjem. Hvala, da ste! Tudi jaz vas imam vedno v molitvah On ve, On konfigurira. V Njem vedno 'on line'.
Aja, se spomnite moje Mije? Blazene Marije od Uclovecenja (Kanada, +1670?) Izgleda, da je papez Francisek pregledal zadeve za svetnike in ugotovil, da sta Mija in Laval (njen sodobnik) ze malo predolgo v predalih in jih bo - mimo dolocenih procedur - v kratkem razglasil za svete!! Popolna sreca!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Vam najavim.
En velik objem. Napisite kaksen komentar, ce vam je.
In Zivel slovenki sport - cisti sampijoni!!!!!!!
Vasa Andreja, ursa


torek, 31. december 2013

BLAGOSLOVLJEN BOZIC IN LETO 2014 POLNO ZAUPANJA

Draga Slovenija,

v teh tako polnih dneh ste navzoci v vseh nasih molitvah, adoracijah, veselju in bozicni mistiki. Ni potrebno visokoletecih diskurzov. Malo bitjece, ki se zadovoljno nasmiha med spanjem, nam je dovolj. Rabi mamino mleko, kako suho plenico in nekaj udobnega za spat. Tako preprost je Bog. Vse ostalo je stvar odraslih. Stiska, pricakovanja, nerazumevanje, materialna in duhovna revscina, mraz...

Letos se pocutim bolj v vlogi Jozefa: neljuba presenecenja, dosti molka, naporno potovanje v neznano, zavracanje, bivanjska stiska, pomanjkanje osnovnih stvari in nevarnost. V resnici pa vse to ni tako mucno kot to kljuvanje dvoma v srcu: "To zeli Bog Oce za svojega Novorojenca???" To zelis, Gospod, za svoje ursulinke?
Kako je bilo vcasih fino sedet na prucki in meditirat  svetopisemske tekste na ignacijanskih duhovnih vajah. V globokih tolazbah si vzgan od ljubezni klatil zvezde obljub z neba, z vso gotovostjo, da tako bo. Sedaj sedim m v lastni revscini... Tako zivljenje kot okoliscine tiscijo predme dokoncno potezo: Bog ali ti, Andreja?
"Bog", ponavljam. Ponavljam v zelji, ponavljam v volji, ponavljam naslanjajoc se na Nase: "Bog. Jaz ne morem sama nicesar. Jaz nocem sama nicesar. Amen."
In spet zacenjam po tihem skupaj z angelcki sepetat imena mojih sester, dojencka v trebuhu moje prijateljice, imena duhovnikov, druzin v stiski, imena Pukarájcev, sorodnikov, mladih, vseh, ki prosijo molitev... Stala je idealen prostor za kaj takega. Tu ni potrebno nic odvecnega blisca. Vse je natur. Vse je bio, :-)

No, delam krivico Bozjemu usmiljenju, ce opisem samo to plat medalje. Ni res, da sem v bozicnih praznikih tako pasje potolcena! Sploh ne! Spucala sem celo hiso in se na koncu pocutila kot prerojena od same fizicne utrujenosti.
Praznovala sva Njegov rojstni dan v skupnosti z globoko doziveto spravo v solzah in z rajanjem ob soju svec!
Praznovala sva 20 obletnico poroke!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Zj ob 6h na obali Pacifika, zacarana nad tem, kar imenujemo intimnost dveh oseb, ki se ljubita. Drobne geste, poznan notranji glas, domaca blizina, duhovni pogled zaljubljenca, ki zaljublja vedno na novo... in obupna duhovna privlacnost. Stanje se slabsa iz leta v leto! Clovek ima obcutek, da se vedno bolj zaljublja. V dvajsetih letih se je veliko spremenilo. Jaz sem se spremenila. On, na nezno in pocasi, osvaja moje globine. Ko ze mislim, da ni nicesar vec tam spodaj, mi On odpre nekaj globljega in nepoznanega o meni sami, zato da bi lahko bila bolj za moje sestre, bolj za druge.V svojem vrtu. Uziva! Nebesko...
Imele smo nekaj velikih aktivnosti na soli - zive jaslice s tradicionalnimi plesi malosolckov, igro o gostilnicarju Benjaminu, slovesno bozicno kosilo za profesorski zbor in karaoke. Poglejte si v Picassovi galeriji na koncu zapisa.

Nasi dve juvenistki sta v Mehiki na duhovnih vajah,
zato smo z Antonieto in Eriko same. V soboto smo si privoscile turisticno turo na pravljicni PACHAKAMÁK: ogromno arheolosko najdbisce zraven Lime, kjer so se pred Konkisto vrstili rituali v cast Pachacamacu in Soncu. Ze veliko sem brala o tem religioznem centru, ki je vec kot 1500 let sprejemal na tisoce romarjev iz vse Latinske Amerike. Tu je Huayna Capac preverjal prihodnost svojih bitk, tu je Huascar odlocil o svoji izvolitvi in tu je Hernandez Pizarro izgubil glavo, ko je prigalopiral s svojimi Spanci pred tempelj bozanstva: zlato, samo zlato povsod. Zlato, ki ga sedaj gledate na stropih cerkva in palac v Spaniji, Rimu etc.

In za jagodo na vrhu smetane: PACHAKÚTEK - v nedeljo, z naso staro Toyoto Corrolo, letnik ´71, na sever Lime, v barakarska naselja. Srce mi je tako mocno razbijalo, da si ga lahko videl. Erika je prihajala sem na misijon v letih 2006 - 2009. Morski pesek, konstrukcije iz lesa in locja, sonce, ki zge in spusceni psi.
Pravljica...
Ze nekaj casa prosimo Milino za misijon v predmestjih Lime. Nasi Trije (Oce-Sin in Ona) odlocijo kam bomo sle, Ona realizira plan. Srce bije!
Dobro.

To bi bilo za danes vse. Se dobimo naslednje leto.
Aja, vedno me spraujete kako so nasi Pukarajci. So vam zlezli k srcu? Vas cisto razumem. Oni so gor, v hribih, jaz sem dol, ob morju. Pocasi se moramo navadit na razdaljo. Vsi posiljajo en kup pozdravov. Slovenija jih je sprovocirala: Miguel in Susy sta 15. decembra pokrila svojo 'hiso' (zazidala sta si prizidek in drugo nadstropje nad stanovanjem od starsev), Javier in Yina pricakujeta drugega dojencka. Kar je veliko delo Bozjega usmiljenja v njih je pravgotovo vztrajnost na zupniji: ko so se vrnili, so jim duhovniki napovedali vojno. Zaradi izkusnje Slovenije in vasega pricevanja so crpali moc v Jezusu in nadlajevali z birmanci, s korom in mladimi, s pogajanji z zupnikom in koncno s Posadami, bozicnico in misijonom. Susy pravi, da ko je najbolj tezko, se spomni g. Janeza v Izoli - "Ce bo moj sin zelel biti duhovnik, bom mirna. Poznam g. Janeza, g. Simona, g. Jozeta ... to so cudoviti ljudje!!!" Zdaj pocasi pripravljajo teren za HISO SANJ v februarju. Otroci so ze vsi nestrpni. Zelo si zelijo, da bi imeli moznost vsesti se dol in zreflektirati, kaj se nam je v resnici zgodilo na misijonu v SLO. Bo ze kaksna moznost v prihodnosti. Zame je bil MISIJON z njimi in vami prav gotovo nekaj najlepsega v 2014!
To.
Za konec se bozicni trojcek in en velik objem iz Peruja:
 Danes zurka,
jutri ob 2h popoldne start na duhovne vaje v Wuachípo.
Do 10/1/2014. Se priporocamooooooooooooooooooooooooooooooooo.
Vas imava rada,
Andreja in Jezus

PICASSO GALERIJA KLIKNI TU: BOZIC V LIMI 2013
PS Zivel tatov CANON!!!!!!!!!!!!!