sreda, 16. december 2015

FOTODECEMBER 2015

Hola, Slovenija,
nadaljujem s fotkami:

 Maturantke na obisku v nasi skupnosti.
 Ucenje kitare.
 Srecanje nasih bivsih ucenk, m. Esther.
 Procesija Device Guadalupske.
Osnovnosolke na solskem dvoriscu. 
 Andrea iz Nemcije, koordinatorka nasih prostovoljk - pospravlja naso pinky kapelico.
 Solske prireditve v nasem Avditoriju.
 7 uciteljic (MISSOSU), ki nam pomagajo pri katehezi prvoobhajancev.
 Mednarodna izmenjava ucenk iz Dallasa, USA.
 'Moj' bend iz Fatime.
 Prvoobhajanke SU.
 Prvoobhajanci PC.
Sveti Miklavz z direktivo bivsih ucenk.
Kako pometamo pred nasimi hisami.

Nas notranji vrt.

 Pri sosedovih.


 
Mariela.
Adrianna (leva) in Aissa (desna).

Ok.
Nekaj malih fleshev na del tega, kar mi je dano zivet. Verjetno imate zdaj zelo jasno sliko: crno bela resnicnost Peruja, tabogati na eni strani in tarevni na drugi - prvi grdi, drugi revezi. Oh, ko bi le lahko dojemala stvari tako preprosto. Obljubim, da vam v prihodnje pokazem vse, kar se dela za ozavescanje: tako prvih kot drugih. In kakor vi trenutno dozivljate, kako z lahkoto izgubis socialno varnost in zdrsnes na rep druzbe, tako se dan na dan dogaja tu, pri nas. Zaupam, da me Jezus zeli tocno v tem 'zabjem dvozivju', ker kot kaze rabim neke nove software. Zaupam in vcasih stiskam zobe, vcasih 'bentim' in vcasih jocem. Vsakic, ko to pocnem, ste mi vi in vase molitve in vasi kliki in vas denar v pomoc, v mir in v 'blizino'. Jezus vstopa po vsem tem dvozivju v zivljenja vseh nas, mene prve, v zivljenje tabogatih in tarevnih. Z vaso podporo je vse drugace, bolj varno.
HVALA.

Za konec se malo misijonske klasike kot ocvirek na zgancih (jih lahko kar voham)!!!
Nasa hisica je iz trdega kartona in postaja luknjava na vseh koncih. Zadnje teden je pocila kanalizacijska cev, tako da se je nasa slavna roza kapelica spremenila v 'bazencek', poln okolju neprijetnih vonjav. Z veliko ljubeznijo sva z Vicky drgnili pod z varekino. Sosed Juan je koncno stvar odkril, zakrpal in zastavil s kamni. Zmaga.





To.
Smo z vami 20.12.
Racunam na vas se naprej in vas v imenu mojega Dragega prisrcno pozdravljam: smo ze vsi mrzlicni zaradi Njegovega zura!!! Vsi povabljeni!!! On se nic ne ve... Prinesite Rumeni muskat in poticko. Vse ostalo je zrihtano!!!!!!!! Dobra muzika in se boljsa druzba. Garant. Vasa,
Andreja, misioursa


 Taki so soncni zahodi v Pachacuteku, :-)




torek, 15. december 2015

KAJ DOGAJA? SKUPNOST SVETA URSULA - MISIJON PACHACUTEK 2015

Draga Slovenija,
podarjen mi je privilegij 'shizofrenije', v katerem okusam muke in radosti dvozivk (npr. zab). Pripadam dvema svetovoma in imam v obeh svetovih isto vlogo: ursulinka - misijonarka (jaz se poimenujem MISIJOURSKA). Ker vam ne znam izrazit kako to tocno zivim, vam grem nalozit kaksne fotke iz vsakdanjega zivljenja:

Levo: Skupnost Sveta Ursula v San Isidru, center Lime in nas mali Suzukec, ki ga poznate se iz Pukaraja.
Desno: Suzukec na misijonu v Pachacuteku, 2h ven iz Lime;





Moja skupnost (brez najstarejsih)
Vecer na misijonu pred naso hiso.

Sveti Miklavz je letos poslal dva angelca: na obisku pri m. Teresiji.
 Devetdnevnica k Guadalupski v nasi kapeli, Pachacutek (nimamo elektrike).


Sestanki, revizijske hise, nacrtovanja, nalozbe etc. v Sveti Ursuli in na Soli.

Sveti Kriz v nasi kapeli, Pachacutek: smo ga nesli gor, na hrib!

Maturitetna sveta masa na Soli: slovesni mars solske zastave.

Ups, nekaj blokira. Se nadaljuje...

Preden se odklopim: IZ SRCA HVALA za vse vase molitve, memento in pomoc. ZELO racunam na vas. Ne gre brez zaledja: preprosto ne gre. Vas imam vedno 'priklopljene' na vse vire Bozje ljubeni, ki so mi dosegljivi. In vam klicem "Cuj iz visav veseli glas" :-) 
Prihaja. Vse bo v redu.
Ne skrbi! Happy end garantiran.
vasa s. Andreja





ADVENT 2015

Ze vec kot dva meseca se vam nisem oglasila!!! Milo obzalujem. Ta dva meseca sta bila huda. Za povrh vidim, da nisem zmozna sprocesirat tega, kar zivim. In na dnu gospe Godnic se vedno potekajo neki tektonci, ki jim se ne znam dati imena.

Ja. Berem. Vi ste pred referendumom. Vsak dan molim litanije vseh svetnikov za "PROTI". Pijem kri mojemu dragemu Slomsku, nabijam Cvetani in ne dam miru Lojzetu (Grozdetu). Se vam ze v naprej opravicujem za moje osebno mnenje - po mojem je´'redefinicija' samo vrh ledene gore, imenovane DEKADENCA nekega sveta, ki vlece v gniljenje vse, kar je zdravo in naravno (s tem mislim na témo posvajanja OTROK). Gniloba zre zdravo meso, tako kot dekadentno tkivo druzbe zre zdrava jedra. Ko od tu berem tekste in komentarje, se samo cudim. Hej, s tem nocem reci, da se ni treba oglasati, organizirati, argumentirati, studirati, soocati se... Sploh ne! Pravim samo, da smo v SEKULARNI DOBI (bi rekel Charles Taylor) in je nasa najvecja moc v izkusnji, PRICEVANJU in znamenjih - isto, kar so se sli prvi kristjani. Po tem referendumu se bo oglasila druga 'druzbena gniloba' in potem tretja in tako naprej. Kljub vsemu ta gniloba se ni tako nevarna.

Dobiva na moci, ko zdrava jedra postajajo bolna. Kako bi imenovala dosti hujso nevarnost, ki grozi novim generacijam in ni gniloba od zunaj? 'Drsenje v temo Platonove votline.' S tem mislim na agresivno poseganje po prvem mestu, ki si ga pocasi pridobiva sodobna tehnologija v vsakadanjem zivljenju: virtualnost, fragmentarnost, votlost, odtujenost, videz, ne-fizicnost, idolatricnost...  Nove generacije spet v temi Votline (virtualni INSTANT postaja Resnicno in resnicno je izrinjeno ven, kamor nihce ne gre) ne morejo poznati okusa sveze Naravnega, ce je edino kar poznajo 'instant'. Identicna situacija kot v propadajocem Rimskem cesarstvu. Kako je Jezus spremenil druzbo? Po radikalcih - v obliki mucenistva in sveze, dinamicne skupnosti, iskrenih odnosov, avtenticnosti, predvsem pa velikih doz ljubezni. Taka oprema za 'bitko' se dobi samo v zivem odnosu z Jezusom. Zal. On sam postane nasa oprema. Ce samo opisujemo opremo, dokazujemo njen ucnek, trdimo, da imamo pravico do nje, v resnici pa nimamo izkusnje njenega ucinka, smo popolnoma goloroki pred Instantom in Gnilobo. Torej mrtveci. Ali pa demagogi. Buuuu...

??? pa kaj jaz to pisem???

In sem mislila napisat nekaj v predbozicno-luckasto-mehkem stilu. Prav. Evo tu nekaj flesev od Godnicke (brez cenzure):

tako nekako se pocutim (tamali plevelcek na levi).
Torej cement, razpoka, zelena stvarca, ki strli v luft in ima tako lepo barvo, da je cisti cudez.
Dobra plat medalje je, da sta dve zeleni stvarci; torej, nisem sama; izgleda, da je cement samo na povrsju, spodaj mora biti zemlja in voda. Vsekakor cudez. Upanje.

In drugace?
Smo bile na kolenih za Venezuelo: opozicijski lider je soprog nase bivse ucenke in ko je bil v zaporu, smo vsak dan molile za njegovo prezivetje. 6.12. smo nazdravile z vinom ob zmagi opozicije. Seveda, Maduro tisci svoje dalje. Nase (ursulinke) nas sproti obvescajo o dogajanju. V Braziliji smo imeli mednarodni teoloski simpozij in poskusamo reflektirat kaksen tektonski ucinek ima papez na teologijo osvoboditve. Kar naprej se gremo nic-nas-ne-sme-presenetiti, ker lahko potres zajame Peru v kateremkoli trenutku. Na vseh koncih se pripravljamo na FENOMEN "EL NIÑO" dez, dez, dez tam kjer nimajo zgradb zgrajenih za dez in susa, susa, susa, tam kjer smo navajeni na 6mesecni dez. Te mesece so bili casopisi polni skandala znanega perujskega katoliskega gibanja SODALICIO: njegov ustanovitelj je obtozen spolnih zlorab in pedofilije. Smo pred presedniskimi volitvami: imamo kar nekaj kandidatov - Keiko npr. je hci bivsega diktatorja, ki je ze vrsto let v zaporu zaradi krsenja clovekovih pravic. Drugi kandidat pretepa zeno, tretji je ex predsednik, ki je v dvokratnem mandatu kradel, da se je bliskalo etc... Morje zadev. In seveda, spremljamo in vsak dan molimo za vas "EL NIÑO" - migrantsko selitev narodov. In smo z vami.

Ta blog zakljucujem.
Vidim, da se moram lotit zadeve z drugega konca.
vasa s. Andreja


sobota, 10. oktober 2015

Moj dvodnevni obisk hribov: BOG JE VELIK!

Draga Slovenija,

zadnjic sem vam obljubila, da vam bom poblogala moja dva dni gor, v hribih (beri Sapallanga - Pucará). Moj "mision imposible" je imel dva cilja: 1. selekcionirat pohistvo za Pachacutek 2. iti na diakonsko posvecenje od Jorgea Gonzalesa. Potovali smo skupaj z ga. Isabelo in njenim zetom Jesúsom (dobri prijatelji od s. Marije). Ko je dvonadstropnik potegnil iz zloglasne Jerbateros avtobusne postaje mi je se vedno zvenel komentar s. Marije: "Sigurno bos ostala kaksen dan vec gor!" Poskusala sem zacutit razbijajoci utrip srceca, praskajoce zelje po srecanjih, negotovost situacije in vse ostalo nedefinirano zmedo, ki je butala z veliko silo v stene moje zavesti "Kaj mi pripravljas?" sem Ga sprasevala. Dva dni! Je kot brutalno strgat flajster s sveze rane in odkorakat stran. V osmih urah voznje gor, med zvezde in v sinje modro nebo sva nekako uspela poimenovat taglavne procese, ki so me pili. Sele ko sem stopila iz taxija v Sapallangi in zaslisala glasen "madre Andreita!!!" sem vedela, da ne bom zmogla vec kot dva dni. Milo sem potrepnila in zavzdihnila Jezusu: "Nemogoce. Bos moral ti koordinirat ta dva dni. Jaz ne zmorem." In sem Mu prepustila zadevo. Jasno, z Njegovim 'profi stilom' clovek ne more nikdar dojet, kako Mu uspe pripeljat okrog vogala ravno pravo osebo, ob tocno doloceni minuti za idealen timing. Jaz samo stojim in se cudim!

Kakorkoli, sla sem v Pukará, nasla hiso pospravljeno in vrt urejen (vrtnice cvetijo), strop v drugem nadstropju se se ni podrl, stena na vrt ohranja svoje cudovite barve in poslikave. Prisla je Bertha in mi pomagala pri prenasanju pohistva. Ob 11h sem sla v cerkev, ker je zvonilo: ugotovila, da je pogreb mame od g. Oskarja iz Aske. Don Juan mi je prinesel zapraseno kitaro, da sem lahko pela pri masi. Pokosila sem pri mami Esperanzi z vsemi Maravijevimi in Cruzada. Popoldne sem sla k mami Pukash in k mojima dvema krscenkama, Rositi in Celini. Ob 3.30 se je bilbioteka napolnila z drobizkom, da mi je srcece skoraj prebilo rebra in skocilo ven. (No, mogoce je k takemu razbijanju pomagalo tudi 3.400 metrov visine). Z Yino sva pripravili seznam pohistva in pregledali zadeve. Zvecer sem zakorakala v Sapallango, ki je bila v luceh in pleh muziki, na sam predvecer praznika Device Kocharkarske. Ognjemeti, koncerti, pijanceki in hrup. Zaspala sem kot ubita. Drugo jutro sem sla v Pukará dokoncat in zaklenit hiso, obiskala sem Doro in Jorga, starse malega Vladimirja, ki je izginil in se srecala z Loreno. Ob 4h sem bila v huancayski stolnici. Diakonsko posvecenje, Jorge ves zarec in Bozji. Kratek obisk Loreninih in bus ob 10h zvecer za Limo.  

Se prezvekujem.
Za vse, ki ste bili gor pri nas, kratko porocam: vsi Pukarajci in Sapallanginci posiljajo pozdrave in sprasujejo po vas. Mama Bertha je v postelji, pri zavesti a dementna. Zanjo skrbi soseda. Lorena prezivlja bolj tezko obdobje, prosi za molitev. Mama Esperanza kuha za 30 020, papi ji pomaga. Se vedno procesirata Juditin odhod od nas. Bolece. Miguel in Susy sta zazidala drugi stuk, ga prebarvala v pastelne barve in v majceno kopalnico postavila pravo pravcato kad! Spomin na SLO, pravita. Javier je polne tri dni zaposlen na OS 30 020, kjer ste Mariboracani zinstalirali raculnike in pelje projekt naprej. Yina je se vedno v biblioteki, marca racuna na sluzbo v Huancayu. Od animatorjev so preziveli samo Raquel, Jordy in nova generacija. Ostali studirajo ali so v Limi. Marija je v 6 mesecu nosecnosti - Edinson jo je pustil.
Zupnija v Pukaraju? Po clovesko gledano je slo vse dol: g. Eder masuje in to je to. Birmance peljeta Yina & CO, hrbet podstavlja Miguel. Me je Jezus moral zelo mocno objet: izgleda namrec , da je zradirano vse, kar smo skozi 15 let vzgajale. Po clovesko. Po Njegovo? "Si tu? Seme raste? Je to ta tvoja Cerkev, majhna, nevidna, ponizna, v sluzenju... o kateri toliko sanja papez? Smo bile uglasene na tvojo frekvenco? Je ok?" sem Ga sprasevala. Klasicna pastoralna dilema. Evaluacija vizije, metod, pedagogike. In frustracija ob dejstvih, ki so nemerljivi s kriteriji uspeha. Globoko dol v sebi sem cutila mir: na vseh vogalih izrazi cariña in pogresanja, pripovedovanje kaj dogaja in navezam globoka naveza, ki jo km ne morejo izbrisati. In kar je NAJPOMEMBNEJSE: "Ne skrbi, madresita, Bog je dober - On skrbi, On je posegel.. On je pomagal... On je dal..." Ja. Vem. On nikoli ne odpove. Splaca se biti v Njegovi ekipi! Letim v Pachacutek in vas nesem s sabo - rabimo vaso molitev in zrtvice!!! Objem, a.

Tu fotke iz Andov:
FOTOALBUM ANDI 2015

ponedeljek, 28. september 2015

Nov MISIJON na PERIFERIJI Lime: PACHAKÚTEK

Draga Slovenija,

ta teden zacnemo mesec misijonov in prav je, da skupaj z vami dam slavo Gospodu in opisem vse cudovite stvari, ki jih je spedenala guadalupska Gospa (tu jo klicemo kar GUADALUPANA - se spomnite Mehike in Device Marije, ki se je prikazala Juan Diegu?!!!)


Vem, da sem vam ze prej omenjala ta msiijon, s katerim sva zaceli s s. Vicky ze lansko leto (prvoobajancki). Ko sem se vrnila iz Evrope smo si v provinci vzele cas za razlocevanje ali naj ostanemo tam ali ne. Okoliscine so bile kar zahtevne in kar nekaj dejstev nas je sililo na kolena, da bi Jezus pokazal, kje na preriferiji nas Oce zeli. Med drugim tudi dejstvo, da skofija pripada gibanju Neokatehumenov - prosim, ne vzemite tega osebno!!! - in je drugim redovnikom/cam zelo tezko priti blizu. Kakorkoli ze,
prosile smo Milino naj nam odpre oci in razsiri srce, da bomo slisale KAM nas posiljajo nasi Trije. V stirih tednih je izvedla eleganten 'harakiri' in zelo jasno pokazala KJE in KDAJ naj úradno ustanovimo´provincialni misijon. (Ne vem koliko na drobno vas vse to zanima?)

Provincialni svet je molil, reflektiral in potrdil. Sla sem v Sapallango - Pukará (vam bom blogala in nalozila fotke), pripravila z Yino pohistvo za prevoz, z m. Eriko sva sli v Marango po pribor in lonce in nekaj dni smo z Vicky pomivale in pakirale. V petek, 18.9. smo upohistvili eno hiso, ki smo jo
najele, zadaj za kapelo guadalupske Gospe. Naslednji dan, v soboto 19.9. je bilo uradno provincialno POSLANJE dveh misijonark (Vicky in Andreje) na novi misijon "Sveta Druzina Pachakútek." Vse sestre prisotne, slovesno razpolozenje, ogenj v oceh in prisrcni objemi - nasa provinca je misijonska po defaultu.

Ob desetih zvecer so se v nasi pinki kapeli v Pachakúteku prvic zaslisale pete vecernice: stene so sicer tanke kot karton, luknje in pajki povsod, glasno razbijanje kumbije na vseh vogalih ... a zdelo se mi je, kot da bi bila v paradizu (pinki paradizu, brez dvoma). Visoko dozo srece pripisujem duhovnim tolazbam, ki jih Milina injicira v misijonarje/ke za prve tedne nove ustanovitve. Doza je tako mocna, da te zacetne tezave ne pobijejo v mivko, ki te obdaja vse naokrog. Redki privilegij, redkih izbrancev. Zgodovina.

Mogoce vam kasneje malo bolj podrobno opisem zadevo, za sedaj pa fotogalerijo:
MISIJON "SVETA DRUZINA PACHAKUTEK"

V tem msiijonskem mesecu vam obljubljamo naso molitev, hvaleznost in mase za vse, kar ste in dajete! En velikanski objem in nasmeh iz Peruja,
vasa hvalezna s. Andreja (se vedno pod 'dozo')

sreda, 23. september 2015

VLADIMIR

Draga Slovenija,
mi lezi na dusi in vam pisem: Lorena iz Huancaya mi je sporocila, da je Vladimir iz Aske izginil. Mogoce se ga spomnite z Mileninih ali Potovskih fotk? Avtist, starejsi od 10 let, njegova druzina se je zelo borila, da bi mu izboljsala kvaliteto zivljenja... Vasa financna pomoc je sla tudi za njegove tablete, preglede in plenice.
Izginil. Druzina, policija in vascani so ga iskali vec kot en teden. Kar naprej je prihajalo do razlicnih informacij, kje naj bi bil viden. Ko smo slisali, da se proti Huayucachi zida most smo celo pomislili, da so ga zivega zazidali (obstaja verovanje, da je za stabilno novogradnjo mostu potrebna cloveska zrtev, zato domacini bolj pazijo na svoje mentalno motene druzinske clane, ko se v blizini zida kaksen most; pravijo, da reveza zivega zakopljejo v temelje mostu). Z Loreno sva bili na kontaktu in nasa skupnost je dnevno molila za varstvo svetih angelov. Nasli so ga gor na hribu. Nekdo se je izzivljal nad njim, ga posilil in ga na koncu potolkel (nasli so ga s hudo poskodovano lobanjo).

Ko sem bila dva tedna nazaj v Pukaráju, sem obiskala Jorgea in Doro in jim dala nekaj od vasih darov za stroske iskanja in hrano za iskalce. Ko sem gledala kako zelo izcrpana in brezupno zalostna sta, sem ostala brez besed. Sploh ni besed.
In potem sem spregovorila o Mariji, kaj vse so komentirali sosedje in sorodniki, ko Jezusa ni bilo nikjer za najti. Kaj sta dozivljala z Jozefom tiste tri dni. In zakaj se rece, da je Marijo prebodel mec bolecin. Jorge me je pogledal in rekel: "Bog nama je edina moc." Tako preprosto. Kako bolec krizev pot si jima nalozil! Najprej vsa borba, da sta sprejela otroka s posebnimi potrebi (in to avtista), potem cel proces, da sta se naucila pomagat mu in mu stati ob strani, potem vse zrtve za zdravila in terapije (tu ste zelo veliko pomagali tudi vi!) in sedaj ta najhujsa preizkusnja: kje je? Ga boli? Je prestrasen?

Danes sem dobila Lorenino e posto: sprozili so postopek za raziskavo. Obstaja sum, da so Vladimirja ugrabili z namenom, da bi starse izsiljevali za denar. Videli so namrec, da njihovo hiso pogosto obiskujejo 'gringoti' (belci, med katerimi je tudi Lorena, ceprav je Perujka) in naj bi zato imeli pri hisi dosti denarja. Vladimir ni bil navajen na tuje ljudi in se je vedno odzval zelo agresivno - zdravnica je potrdila, da je zelo verjetno, da je Vladimir reagiral zelo silovito na ugrabitelje in da je hitro izgubil zavest. Bog ve. Prosim, molite za njegovo druzino - on je ze gotovo v Ocetovem narocju.

Hvala za navezo,
in  molitve,
z vami je lazje
s. andreja  

PS Se fotke, ko sem Vladimirja krstila. Tisto soboto sva se tudi prvic spoznali z Loreno in si od takrat naprej pomagali, ce je bilo le mogoce.

sobota, 12. september 2015

25. OBLETNICA VSTOPA V SAMOSTAN, :-) Pozor! Nic kaj romanticni spomini!!!

Na danasnji dan, 12 septembra 1990.
Okrogla obletnica.
Poskusam se spomnit, ce sem vam ze kdaj kaj napisala, kako je izgledalo, ko je ena trmasta Krasevka ("ki vedno doseze svoje" bi dodal moj brat) sla v 'kloster'. Kaj se spomnim po 25 - tih letih? Zelo malo.

V glavnem muka. Tisto poletje je bila ena sama muka: konec srednje sole, obvezna praksa v HITu (hoteli in igralnice v Novi Gorici), custvena zmeda, doma vse narobe, skratka - spet citiram brata - "totalno zblojena". Nic romantike, :-) In zelo dalec od duhovne eterike. Od vsega se najbolj zivo spomnim, da sem Jezusa imenovala "Gospodar" (groza!!!), da sem bila besna Nanj in da sem bila prepricana, da me hoce zapret v kloster, med same zenske, v temo in trnje. "Prav, se grem pac zrtvovat!" sem se smilila sama sebi. (da umrjes!!!)

Iz tistih dni pred 12. septembrom se spomnim, kako sem pakirala kovcek in je mama komentirala, ces da kavbojk in (mojih priljubljenih) kavbojskih skornjev v klostru ze ne bom mogla nosit. Spomnim se jeze, ces me ze morajo sprejeti tako kot sem... Ne bom se pustila.
Spomnim se nase klape (mladinske skupine) in Mlakarjeve pesmi "Ma huodi, huodi in Buh stuj ti u'b strani, prevec r'd s'm te mjel, da bi ti rj´ku uostani, ma d' bi vsej ju'k't zn'u", (prevod: pojdi, pojdi in Bog naj ti stoji ob strani, prevec rad sem te imel, da bi ti rekel ostani, a ko bi le jokat znal) ki je otozno polnila vrhove kraskih borovcev. Spomnim se, da sem dva tedna pred tem, zvecer, po seminarju p. Tardiffa ob mizi v Polhovem Gradcu, ko je zlahta komentirala neverjetne cudeze p. Tardiffa, bleknila, da niso vsi cudezi, ki jih je Bog naredil po Tardiffu nic, v primerjavi s cudezem, da bo mene spravil v samostan...  (ocitno absolutno jaz-center-usmerjena pripomba).

In spomnim se 12. septembra, tata in mame, ki sta me peljala na Partizansko v Novo Gorico. Spomnim se zelene Ascone, kosha s pecenim zajcem, teranom in krompirjevo polento. Spomnim se vonja hise in s. Fidelis, Cecilije, Marte in Kriste. Nic ceremonij, nic solz, nobene scene, malo heca, vse bolj po domace in 'cau', sta sla (mama in tata).

Spomnim se svoje sobe. Zavrtela sem si Mezkovo "S teboj lepo mi je, domace, zato nazdravje, spijva se" in zlezla v posteljo; zelo ostro se spomnim obcutka, ki me je objel, ko sem zaprla oci: mesanica olajsanja, da je bitka koncno mimo (trajala je tri leta) in gotovosti, da je tako prav, da sem naredila prav.

Skrivnost.
Kako je mogoce, da je Bozji klic tako globok, mocan in tektonski, da je mocnejsi kot vse nemogoce okoliscine, vsi vplivi in in vsa notranja zmeda ene 'poganske' 19najst letnice? Skrivnost!!! Osebno se mi je zdelo, da me nobeden ne razume, da sem cudna, drugacna in da se grem nekaj, kar je nemogoce (v stilu staviti na rdeco niclo na ruleti in verjeti, da bos zagotovo zadel! Hazarderski obcutek.). Kljub temu se cisto jasno spomnim neke 100% nosti v meni, da je tako prav, ker ne morem biti katolicanka in nadaljevati z versko prakso ter hkrati zanikati, da se je On odlocil zame in me hoce imeti Zase. Skrivnost! Klic gre na dolgi rok in v mojem primeru nisem cutila nobene zaljubljenosti v Jezusa. Nasprotno, bila sem skoraj prepricana, da me samostansko zivljenje ne bo osrecilo.
Imela pa sem nekaj izkusenj in sicer, da mojega globinskega dna, ki je zadnja leta tako bolece zevalo v meni, ne more utesiti nihce, razen Boga. Mogoce je prav ta latentna, raskava, rezajoca bivanjska nepotesenost omogocila salto mortale v kloster?! Ko sem namrec nekajkrat okusila pozirek ciste Studencnice in okuse, ki so me odprli v deveto dimenzijo, mi je bilo to zadosti. Skrivnost.

Zdaj, po 25. letih se seveda sprasujem, kdo vse je molil in zrtvoval zame, koliko potrpezljivosti in vere ste morale imeti z mano, urske in kako je Jezus moral obrnit gore in nebesa, da me je po nekem casu osvojil (no, ni za pretiravat, On je ekspert v ljubezenskih zadevah). Moram pa priznat, da sem se od prvega dne naprej pocutila na Partizanski kot doma. Kljub hudemu kulturnemu soku. In zelo je pomagalo, ker ste bile, drage sestre, z mano tako cloveske in hkrati vzgojne. Se dolgo sem lahko nosila kavbojke in moje crne, kavbojske skornje (stivale).

Kakorkoli, iz leta v leto sem bolj hvalezna. In se ne neham cuditi, da sem imela tako sreco!
Splacalo se je stavit na rdeco niclo! Ce ti On rece, da bos zadel/a, bos zadel/a. Brez dvoma. Hvala, tata in mama, hvala Marko in Tadeja, hvala g. Andrej in Komenci. In hvala g. Vinko za najino spoved in tvoje solze. In hvala, moje zlate sestre, da smo familija.

Prosim, en ocenas za vse, ki prezivljajo v tem trenutku muke odlocanja!!!! Naj jih Milina poboza in naj zacutijo na sebi tisti sapo-jemajoci pogled, ob katerem zbledi Planet z galaksijami vred. Amen.

Vasa Andreja

PS Ne zveni vse skupaj malo pateticno? Se staramo, he-he. Fajn.

četrtek, 13. avgust 2015

PREHOD vs. KRIZA SRENJIH LET

Preden se odklopim se moj dolg:

kar nekaj se vas je oglasilo v zvezi z blogom/clankom KRIZA SREDNJIH LET (mimogrede, POPLESUJEM, da je ta hudo MIMO, juhej). obljubila sem vam, da bom spravila na papir nekaj citatov. Iz srca hvala vsem, ki ste mi pri tem pomagali:
posiljam link na PDF; upam, da ga boste lahko skopirali, preposlali ali kaj drugace uporabili. Prosim, kritike, komentarji, debate... odprta koda, itak.

PREHOD vs. KRIZA SREDNJIH LET

Vsi, ki se najdete med definicijami, ZDRZI!!! Se splaca! BRCAJ DALJE! Bog je VELIK!!!
andreja

SPET NAZAJ: lima 2015

Draga Slovenija,

po dolgem casu se vam spet oglasam preko bloga. Te mesece sem vam 'blogala' samo po Jezusovem Srcu (beri sem molila) - verjemite, da ste imeli veliko vec koristi od mene kot vse moje pisanje. Kakorkoli, moji medeni meseci so se izmedili, Peru me je spet objel 7 julija letos in po prvih tednih abstinencnih kriz (po molitvi, kapeli, samoti, roznih vencih) se stanje normalizira.
Novo obdobje, nova stran v knjigi zivljenja, nova skupnost, nov blogovski izgled... Smo rabili razlocevat, ce bi bilo Njemu v veselje in slavo, ce spet zacenjam pisat ali ne. Oziroma, ce vam je kaj do klikanja.
In se je zgodil PACHACUTEC in so prisle vase e poste. V Njegovo slavo + za blagor misijonov + na naso navezo! Amen.

Torej, IZ SRCA HVALA za navezo, molitev, spominjanje, pogresanje in slavljenje! Hvala za klikanje v prazno. Pomeni, da smo Njegova ziva mreza. In iz srca "ZAL MI JE", ker se v tistih piskavih treh tednih po Rimu nismo mogli srecat osebno. Smo se morali odlocit in sem se odlocila za moje sestre in familijo. :-) Tokrat. To pa ne pomeni, da vas nisem nosila. To za danes. Se beremo,
v Njem,
vasa s. Andreja, ursa


ponedeljek, 20. oktober 2014

ANGLESKA GVAJANA 2014

Draga Slovenija,

tik po misijonski nedelji se vam oglasam iz Angelske Gvajane (na levi Venezuela, na desni Surnami, spodaj Brazilija in zgoraj Atlantik). 750 000 prebivalcev. Moj cetrti teden tu. Jasno, sem tako polna vsega, da preprosto ne vem, kaj naj potegnem ven v blog. Popolnoma druga pesmica od Barbadosa - tam je bil res trdi dopust, :-) Tu indijski praznik luci, povsod nabijajo gospeli bautisticnih in drugih cerkvá, vrocina in komarji. Ob 7.30 sem izgubljena med 43 princeskami  nase sirotisnice, berem Pepelko, ponavljam zloge, pobiram stunfe in poskusam po najboljsi moci reagirati na ocean pogresanja in umankanja mamic....  Bila sem tudi na Marian Academy, nasem 800solarjev-nabitem solskem kompleksu, edinen katoliskem zavodu v dezeli. Debate o verskem pouku v katoliski soli, kjer je samo 4% katolicanov.
Prejsnji teden smo odropotali z letalcekom za 9 oseb gor med kosme bele smetane. Je cukalo in bobnelo in kihalo tam gor, da se mi je smejati, kako je mozno, da nas avioncek sploh zmore letet. Pa nekako smo le prikrevsljali in se skoraj odkotalili na pristajalno stezo. Lethem: jug Gvajane, jezuitska misijonska postojanka Sv. Ignacija. Gvajanci, Kolumbijci, Anglezi, Indijci... Debate, pastoralne paradigne, interkulturacija, mesto laikov, vizija Cerkve, organizacija misijona. Cisti intelektualni uzitek. In luci, ki so se mi vztrajno prizigale v moji pastoralni megli. Ponovno, jezuiti ste zakon, :-)
Naslednji dan s kombijem v Karasabai - jasno, da se je revez pokvaril in smo po 4 urah cakanja morali nazaj v Lethem. Koncno smo naslednji dan le prisli do 3 ur oddaljene vasi. Obcutek sem imela da sem v filmu Misijon. Tisina, zvezde, kure, cokoladne poteze indijancev in konji. Dve indijski ursulinki sta nam odprli svoj dom in srce. Izkoristila guzvo ya intenzivno studijo apostolske skupnosti, pastoralnih prednostnih izbir misijona in oblike vkljucevanja laikov v zivljenje zupnijske skupnosti. Primerjalna studija s Pukarajem, jasno.
V soboto smo priskakljali nazaj z avioncekom, zivi. Pocasi se zadaj za zavestjo zacenja praskanje bliznjega odhoda domov, v Limo (v petek). Rahlo zadrogiran obcutek lebdecega brezcasja prispisujem ucinku vrocine, a verjamem, da bomo kmalu pristali na trdih tleh.
Vceraj sem bila z vsemi vami, hvalezna za navezo! Hvalezna Jezusu, da si me je zelel v team in da Oce racuna z nami pri svojem Kraljestvu. Tu obljubljene fotke:

ANGELSKA GVAJANA 2014  

Mmmmm, to, vas imam rada,
Andreja

torek, 23. september 2014

Karibi, Barbados 2014

Koncno se obrazlozitev - JA, ste prav prebrali: SEM NA KARIBIH! Ne samo simbolicno, kot sem vedno imela navado zacmokat, da grem na "Karibe z Dragim" (beri da grem na osemdnevne ignacijanske duhovne vaje v tisino), pac pa realno.
Bog bodi zahvaljen za pokorscino: sem ubogala in sprejela odlocitev nadrejenih, da grem za dva meseca na Karibe - prvo, en mesec Barbados, potem pa v Anglesko Gvajano. Cemu? Zaplavala sem v svojo zivljensko pravljico: SOBOTNO LETO, po ursulinsko PROBACIJA. Gre za integriran program v Rimu (november 2014 - junij 2015), ki nam ursam v najbolj aktivnem obdobju zivljenja (med 40 in 50tim letom starosti) pomaga umaknit se iz akcije, precutit zadeve in pustit Nasim, da nas celostno zresetirajo (Oce po svoje, Sin po svoje in Milina po svoje - seveda z interdisciplinarnim pristopom). Da se program v Rimu uspesno zazene nam sestre omogocijo prezivet nekaj casa pred tem na nekem drugem koncu ursulinskega sveta, :-)


Torej, sem tu, spim 12 ur na dan, lebdim v turkizno kristalni pravljici ure in ure (beri karibskem morju), mezikam ven v Benetton svet mesanih ras (najvec crncev, seveda), ritmov, verstev, barv in vonjev... in udobno, po tursko, sedim v ursulinksem fotelju, doma, med svojimi: ceprav sem s temi zenskami prvic v zivljenju skupaj. A ni lepo biti ursa????
Prva dva tedna sem bila 'zombi'. Sedaj Godniceva pridobiva na hitrosti...
Aja, in kar je najbolj fascinantno: padla sem v Jane Austin!!! Vse moje  zivljenje sem brala romane iz Regentskega obdobja Velike Britanije (19st.) in sedaj sem RES v cisto britanskem okolju - ko sem zadnjic v smehu omenila "TEA TIME ob 4h popoldne" - ces, tu je vse tako anglsko, da manjka samo se povabilo na skodelico angleskega caja ob stirih, se je s. Tereza Mary obrnila k s. Barbari in jo vprasala: "Za kdaj nas je lady Francis povabila na caj?" "Za petek, ob stirih" ji je kot nekaj samoposebi umevnega odgovorila s. Barbara. Skoraj bi me kap! Gremo na caj ob stirih? In smo sle, z vsem kar spada zraven... skodelice, zlicke, prticki, kolena skupaj in nasmihanje, intelektualni pogovori o Skotskem referendumu in zmagi v kriketu tega in tega sportnega kluba. In to na Barbadosu! Da te kap. Itak, da vozijo po levi in da so vozniki na desni strani avta, :-)

Ugotavljam, da sta mi dva tedna spanja skodila: mi gre za pisat... In sem vsa v elementu.
Torej, dragi mi vsi, ki zvesto, ze sest let klikate, na nas blog. Uradno najavljam, da se bom z Jezusm za nekaj casa skromno umaknila v najine prostore in da bom od novembra 2014 do junija 2015 nedosegljiva: morate razumeti, da je nas Bog ljubosumni Bog in da se mu kdaj zahoce imeti me cisto zase. Priznam, da naravnost obozujem take vrste ljubosumnosti, he-he. Ubogljiva zenkica, itak.

Se vam oglasim mogoce se iz Gvajane, da dobite malo ideje, mogoce skupaj s Picassi Galerijo. To. Obljubim, obljubim, obljubim da se vas spominjam v molitvah na Njegovem Srcu. Ce se vam zdi, lahko svojo ekonomsko pomoc nasemu misjonu zamrznete. V primeru nakazil, bo vse pocakalo na racunu in bomo - ce Bog hoce - zalaufali zadevo spet julija 2015. Ostajam namrec v Peruju!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Zivljenje je lepo
in Bog je VELIK
v Njem, vasa vdana sodrzavljanska post-krizno srednje letna ursulinkica Drejcica
(c.c.c)


Andrés, 2014

Se spomnite Andrésa?
En teden pred mojim odhodom na lepse sva imela pripravo na njegov krst. V torek je prisel z bolnice. V sredo sem klecala v oratoriju pred cerkvijo in prosila Jezusa za Besedo. Izbrala sem Izaijo (43): "ce bi sel cez vode, sem s tabo.. in ogenj te ne bo ... MOJ SI. Dal bom zate Egipt...ker te ljubim. Ne boj se." Andrejeva druzina zivi v tako imenovanem 'kajehónu', barakarskem labirintu kjer zivi na minimalnem prostoru tudi vec kot 20 druzin. Njihova barakica meri kake 5x4 m. V spodnjem prostoru imajo stedilnicek in plasticno mizo z dvema stoloma ter obvezno, malo TV. Po lestvi sem splezala gor. Spalnica ima eno dvonadstropno posteljo in zraven posteljo, kjer je lezal Andrés. Oblacila so navadno obesena naokrog. Tu spi cela druzina (mama s petimi otroki). Gor sem nasla Andrésa in na pogradu oceta, ki je enakomerno smrcal - ima nocna dezurstva, tako da cez dan spi (kar pride hudo prav, saj je tako ponoci eden manj).

Andrés je bil ena sama bolecina.
Priprava na krst... rabiva predelat glavne resnice, sedem zakramentov, Jezusovo zivljenje, deset zapovedi in se in se. Pogoltnila sem slino: "Kako sta vidva z Jezusom?" sem ga vprasala.... In je zacel. Govoril je pocasi - imel je zarastke v zrelu in razpokane ustnice. Govoril je o bolecini, ki jo cuti, ko je stran od Boga. O bolecini, ki jo je prizadejal mami. O temi. O smrti. O razocaranju nad sabo. Sedela sem tam, v ozadju slisala vztrajno smrcanje ata in spodaj soncni smeh male Sandre in prisluskovala reakcijam v sebi - srh, frustracija, malo panike, praskanje po katehetskih vsebinah, ki bi 'pasale' v kontekst. Klicala Milino in priznala, da zivim trenutek KERIGME in da se pocutim nesposobno. Da zevajo vse moje misli ob tej izpovedi kot plehke, votle, brez zivljenja. In Andrés je v tistem trenutku rabil INFUZIJO.
Po dolgih trenutkih tisine, sem vzela v roke Sveto Pismo in ga vprasala, ce je za. Pokimal je. Odprla sem Izaija in zacela brati, prepricana, da berem Iz 43. Ko sem slisala svoj glas, sem spoznala, da berem odlomek o Jahvejevem sluzabniku, Iz 42: "trsa ne bo zlomil, stenja ne bo pogasil. Osvobodil bo tiste, ki sedijo v temi zaporov."  "Preberi se enkrat tisto o temi". In sem se brala. In cutila infuzijo Duha, ki je stekla v duhovne zile Andresa in s. Andreje. Bog, kaksno moc ima BESEDA.

Naslednji dan sem se vrnila. Zacela sem brati pasijon po sv. Janezu. Celega. Andrés je poslusal in na koncu komentiral: "Kako je On to zdrzal??? Kako je mogel? Kaj je On dal za nas!" "Verujes, da je On mocnejsi od smrti?" Sem ga vprasala. "Ja," je odgovoril, "On je vse."
Naslednji dan smo ga krstili. Nas zupnik je karizmatik, tako da je sekalo v vesolje vse kar je slavljenje, skupaj z odlocnim zarotovanjem in malim ekzorcizmom. Vsi smo bili v belem, mama je jokala. Pri krstnih obljubah je Andrés strmo gledal v zupnika in ponavljam: "Se odpovem... Verujem!" Na koncu krsta je zupnik povabil ata naj se pribliza sinu in ga objame: duhovna rana ata in njegovega drugorojenca je bila ena od bolecih razlogov za Andresovo upornistvo. Ata ga je objel. Dolgo sta ostala objeta in si priduseno govorila. Mi smo peli in slavili.
Vsa moja notranjost se je topila kot vosek ob ognju navzocnosti. Zavidala sem tatu in Ceciliji in Metki in Milagros, da so lahko v zivo na zuru v nebesih!!! Ena izgubljena ovca, ena drahma, en izgubljeni sin nazaj = ZUR! Tudi mi smo bili tega delezni...


Andrés je umrl nekaj dni po mojem letu na Karibe. Sestre so mi povedale, da je bil na koncu pri zavesti in zelo miren. Sle so na njegov pogreb.
Hvala, da ste bili z nami.
Tako razumem misijon...
Kapljica v ocean.
Kapljica Boga v brezmejni samoti cloveskega bitja.
Kapljica, ki v temi vzge luc.
Vi mi pomagate biti vosek, ki ga plamen pouzije za luc. Fajn. Si ne zelim nc drugega na tem svetu...
Vasa Andreja
  
   

Avgust, 2014

Draga Slovenija,
preden obrazlozim ZAKAJ nov LOOK sem vam dolzna porocilo o avgustu; bil je poln, natrpan, izcrplujoc, dinamicen mesec poln presenecenj.

Komaj so oddisale Potovke, so prileteli na Jorge Chavez - mednarodno letalisce v Limi - Stajerci: Jani, Branko, Karla in Pija. Gimnazija Antona Martina Slomska na udaru... Glede na to, da je bila stvar EKSPERIMENT je nas Dragi pripravil poseben sprejem: med cakanjem v kriziscu na zeleno je nekdo razbil zadnjo sipo pri nasi Toyoti

Coroni in ukradel Pijin ruzak. Vsi prisotni so, jasno, ohranili hladno kri. "Ups," sem sem potihem pisknila Jezus, "imamo kaksne specialce v ekipi?"
Nase (ursulinke) so z gosotljubljem prekosile vsa pricakovanja, masevali smo po slovensko na samo obletnico poroke mojih dragih Godnicev in vpicili gor, med oblake brez daljsega odlasanja.

Akcija, osnovna sola v Pukaráju, razne male adrenalinkse zadevice za 'specialce' in srecni obrazeki mojih Pukarajcev. SKORAJ popolna sreca; zal, pastoralno stanje sem nasla porazno. Stisnila zobe in ponavljala mantro: "Ce psenicno zrno ne umrje..." OK. Urse smo gor misijonarile 15 let. Gospod je blagoslovil zupnijsko obcestvo in pripravljal svoje laicne sodelavce. Izgleda, da sedaj Njegova 'desna roka' sistematicno ruje poganjke iz njive... Boli srce. Se spomnite stirih Perujcev lansko leto v SLO? Pravijo, da ce ne bi doziveli vas in Slovenije, sedaj ne bi mogli zdrzat. HVALA, Slovenija. Vas prosim za molitev, da bi Bog obrnil, kar clovek obraca in da se ni bi izgubil noben Pukarajc zaradi pohujsanja...  
Poseban ZAHVALA vsej GAMSovski ekipi misijonarjev/k, ki so ves ta cas sivali kure, organizirali, obiskovali zupnije in... na tisoce nacinov omogocili to veliko radost ucencev in profesorjev na OS 30 020, kot tudi omogoci ekipi, da pride k nam, zinstalira racunalnike in izvede vse mozne delavnice in srecanja in barvanja v Pukaraju. SUPER STE!
Exsperiment USPEL. Bozje Kraljestvo, prezivelo? Brez dvoma.
... No, ce sem iskrena, mi je zelo tezko biti objektivna. Ugotovila sem namrec, da ima stajerscina name se vedno mocan ucinek in da prva ljubezen mojih rosno mladih ursulinskih let v totem Mariboru in okolici se vedno napolni moje - drugace bi lahko priznali svetovljansko - bitjece s tako raznezeno vzhicenostjo, da "tak ne-a morem biti objektivna, cuj".  

OK. To je eno.
Ostali del avgusta je bil akcija. Nasa sola, provincialne zadeve, ekonomija, restrukturacije. Ne bi dosti blogala o tem... Edino, hvala ti, sveti Jozef, za kompetentnost s katero si caral zadevice. Ja, itak, da si me imel vedno v svoji ekipi in da sem tvoja brezpogojna fanica, nisem pa se nikoli bila v kaksni Instituciji, ki bi nosila tvoje ime - Colegio SAN JOSE. Tu si pa v TURBO prestavi! Car...

Se fotka mojih sester: na moj rosjstni dan so prisle vse iz Svete Ursule. Preko skypa smo se povezale z Mehiko, kjer sta obe 'tamali', nasi dve junioristki, ki sta ze pocasi medleli od domotozja.
Na fotki najstarejsa clanica province, s. Terezija, se pogovarja po skypu in zavija z ocmi ob tej cudaski tehnologiji....

Tu pa se komplet gasilska. Trenutno nas je toliko. Manjka samo se s. Bonifacija, ki je v postelji. Molite za nove duhovne poklice in nase spreobrnenje, da se nam bo mladina lahko pridruzila...


Z leve zgoraj: Marija, Rosario, Maribel, Angelica, Esther, Betty, Antonieta, Rosana Lina
Z leve na sredi: Anamarija, Benedikta, Pija (se drzi za samohodko), Terezija, Erika
Spredaj: Andreja in Vicky

To.
Hvala za navezo. Ste ok? Vas redno in zvesto in brezpogojno obiskujem v Njegovem Srcu, kjer smo vsi 24 h na dan skupaj. Vasa hvalezna s. Andreja





sreda, 13. avgust 2014

FOTKE juli - avgust 2014

Ajd! Da dobite malo obcutka. Itak, da priporocam briljanten blog Potovk, ki ga najdete spodaj - vreden branja. Podpisem vse!!!
Tu se fotke: SVEZE FOTKE IZ NASEGA ZIMSKEGA PERUJA
Se enkrat HVALA za vse vase izraze pozornosti, maile, razglednice, posto ob rojstnem dnevu. Zlati ste!!! Bog naj vam povrne stokrat!

Tedni letijo kot sekunde. Jutri zj pridejo dol iz Pukaraja Potovke. Rosana jih pelje na svojo srednjo solo. V petek gremo pohajat. Z njimi ste vi, tu, z nami.

V sredo pridejo mariborski GAMSovci in gremo skupaj v Pukará. Se vam priporocamo v molitev. Da bi vsa ta solidarnost sirila Kraljestvo in sprovocirala srecanja. Da bo On vse v vsem.

Lupcka,
vas imam rada,
vasa hvalezna Andreja in sestre