sobota, 30. april 2016

MAREC in APRIL v novi dinamiki

Slovenija,

evo mene - nova dinamika, novi izzivi, nov look (se vcasih pocutim kot iz Matrixa), :-) Ce priznam, dnevi imajo skoraj tak tempo kot vasi v SLO. Sva z Jezusom spremenila ritem in se greva najino romantiko (beri meditacijo) ob urah, na katere bi bila se ti, s. Marjana, ponosna. Za mlajse genracije urs: ne skrbite, z leti pride meditacija v ranih urah cisto spontano in sploh ni svincena kot smo si prej vedno mislile. Spi po 8 ur do 45 leta in bos potem sveza kot zajec tudi ob 5h zjutra. Neverjetno.
Torej, si predstavljate, pet dni sem v SVETI URSULI, dva dni v PACHACUTECU. Delam vse zivo: so mi kupili inteligentni telefon, da si lahko uredim kontakte, agendo, sestanke, GPS... Sirim znanje spanscine s podrocja gradbenistva, teatra in internetnega bancnistva. Samo gledas. Trenutno pripravljamo regionalno srecanje - pridejo urse iz Karibov, Brazilije in Mehike.
Program za koncertno dvorano je postavljen (med drugim pride tudi Levinasov sin, znan pianist!!!) Nasa hisa je pravljicna: se kar odkrivam zaklenjene omare s srebrnim priborom, krasnimi servisi in en kup stvari, ki se jim samo cudim. M. Esther (85) je carica - sva za veliko noc spravili na svetlo 'kardinalov servis'. So si se angelcki rabili nadet soncna ocala, :-)
Bolj pacasi nam gre vstopanje v administracijo sole - imamo tedenske sesetanke z ravnateljico in predelujemo vse zahtevnejse stvari. Zanimivo. Najlepse je seveda v solski kapeli: sem odgovorna za solske mase vsakega razreda posebej. Vceraj zj sem nasla prvosolcko na vrhu stopnic:
sA;"Hola, princeska!"
Spodnja ustnica se ji nasobi in zacne trest.
sA:"Si dobro?"
Ucke se pocasi polnijo.
sA: "Kaj se je zgodilo?"
Ena krokodilja solza stece po levem licku in kapne na stopnico. 
sA: "Te boli?"
Kodrcki odkimajo. 
Prvosolcka: "Mamice ni bilo zvecer."
Mala plane v neutolazljiv jok in se kar nekaj casa hlipa v moje krilo. Potem mi pove, da gre mamaica zvecer delat in je ni. eveda je z njo nana (varuska) a mimice ni. Itd. Potem grem dol, k Njemu in Ga gledam in mu povem za malo Alehandro in za Luciano in Nicol... in cutim, kako je ves zanje. Hecno, ne? Njemu je cisto vsak/a centralen/na. Vsi so Njegovi, oz od vseh Treh...
Danes zjutraj sem bila na sestanku z Mari Carmen, profesionalno balerino (naso ex ucenko), ki na svoji prestizni baletni akademiji razvija inkluzivne programe za talentirane puncke iz drzavnih sol, crnke, punce, katerih starsi so smetiscarji in nimajo niti za baletne ceveljce... Samo poslusas in slavis cudovito Bozjo ljubezen, ki vziga to baletno misijonarko. In se in  se.

V Pachacuteku nas je malo zdrmalo: ko je Vicky marca sla v Brazilijo (se pripravlja na probacijo) sem ostala sama. Izgleda, da nobena sestra nima casa. Koncn je Guadalupksa Gospa zrihtala dva krat na mesec s. Jammy, naso najmlajso clanico. Za ostali cas rabim zaupat. Porsite za nove misijonarke! Sama ne morem, je prevec nevarno. No, ne samo nevarno: vedno Jezus posilja dva in dva. Zaradi pricevanja...

Ajd, to za enkrat.
Hvala, da ste, hvala da molite, hvala da mislite na nas. Obljubljam mojo molitev in se veselim z vami cudovitih reci, ki jih dela On, ki je NAJlepsi. (Sva zadnje mesece 3MSC = 3 m nad). Izgleda, da naju je letosnja vstajenska drama mocno zadela. Se opravicujem, da vam nisem poslala velikonocne voscilnice! Sem bila z vami, brez dvoma. Samo kake 3 m nad oblaki, :-)

Ker je nemogoce opisat kaj dogaja, sem vam nalozila FOTOALBUM s podnapisi: klik na FOTOALBUM marec - april 2016

To, lahko noc in naj vas bolhe jejo celo noc,
vdana sA

milo receno SE DOGAJA

Draga Slovenija,

danes sva z mojo Mijo (beri sv. Marija od Uclovecenja) diseci po Chanelu 5, smehljajoci, raznezeni od najinega dolgoletnega sestrinstva in praznujoci njen 'rojstni dan za nebesa'. Med drugim sem ji omenila, da mi je tezko, ker se vam ze tako dolgo ne oglasim in ker je Mija vedno za akcijo, me je nagnala tipkat... 

Torej, ze nekaj casa cutim, da si moramo nalit cistega vina (ce lahko izbiram - teran, definitivamente, ce ga ni, rumeni muskat). Mi je ze dolgo jasno, da se matram s pisanjem in smo razlocevali kaj se dogaja. Potem sem bila na predavanjih Antonija Spadara (priporocam CYBERTEOLOGIA ali njegov FB) in zreflektirala, kje cevelj zares zuli: smem biti iskrena?

Dobro, razlogi: preprosto ni casa, razpetost med dvema svetovoma bogatasev in revezev, zakljucevanje tranzicije (beri krize srednjih letih) z aklimatizacijo na nove okuse, podoba Godnicke kot misijonarke, vas feed back, etc. Vse sem imela na jeziku, ko sem se izgovarjala in puscala notranje impulze in vase maile pred vrati. Nekaj socnih debat s Spadarom in njegovi uvidi v digitalni svet in paralelno moja intenzivna analiza digital-stila, ki se ga grem, so mi prizgale zarnico: (fokusarji bi rekli 'shift') med vsemi zgoraj omenjenimi razlogi je v dnu nekaj, cesar se nisem zavedala:
vi.
Eden od pastoralnih tektonskih premikov je prehod od (pomembnosti) besedila k odnosu: jaz pisem blog, ker zelim povedat kako je moj Gospod velik konkretno vam in ne kar nekam na splosno! Nisem hotela pisat objektivnih resnic nase vere. Gre mi za konkretno konkretnim. Vedno, ko sem se vsedla k racunalniku, so se zraven pojavili vasi obrazi, zven vasih glasov, vas vonj.
Ko se mi je prizgala zgoraj omenjena zarnica, sem dojela, da vasi obrazi bledijo. Odhajate. Vasa imena izganjajo. Glp.
Ok - upam, da se razumemo. Izgleda da gre dalje proces 'spuscanja'. Spustila sem vas (fizicno) osem let nazaj. Spustila sem vas (custveno) kake stiri leta nazaj. In zdaj gre spuscanje na globlji ravni, duhovno. Spustiti vas iz duhovnega obcestva kot sem ga bila navajena in najti vas na novi ravni, v notranjem prostoru Presvetega Srca nasega Dragega? Stvar vere. Grrrrrrr. Spet rabimo en salto mortale v veri... OK, vas spuscam, da vas najdem v spet Njem.

Se sploh da kaj razumet?

Zdaj pa izziv zame: znam pisat blog brez zivega stika z vami? Si lahko dovolim spustiti vas iz nase klasicne intenzivnosti in preklopim na drugacno frekvenco?
Zraven bi lahko se dodala, si lahko dam dovoljenje biti misijonarka, ki zivi v najbolj razkosnem delu Lime? Ni to blog, ki komunicira perujski misijon in Gospodovo navzocnost med najbolj revnimi? Bil je enkrat. Je mimo. Sprejmem izziv in vam pisem o tej novi dinamiki, ki je res odstekana? In nic klasicno misijonska??? Jap.

Dobro. Ce ste vi za to in ce je Njemu vsec, gremo dalje. Se prej pa en iskren:
"Hvala, da ste del mojega zivljenja. Hvala za ljubezen in vso podporo. In hvala za obcestvo. Lahko greste... En velik objem po Njegovem Srcu.

Vasa s. Andreja, ursa


sobota, 12. marec 2016

sobota, 27. februar 2016

FEBRUARSKI PERU

Draga Slovenija,

Vrocina, svic in svincen pritisk 100% vlage - uboge moje starejse sestre: sele sedaj razumem, zakaj v teh 80. letih prisotnosti ursulink v Peruju, vecina umre januarja in februarja. Za njih je vrocina
ubijalska.
Kakorkoli, jaz sem cistokrvna avgustovska levinja in me vrocina se bolj razcveti, tako da se nimam kaj pritozevat. No, ja, vseeno je izredno tezko zivet, cutit, se poglobit v POSTNI CAS, ce je vse okrog tebe poletje, plaza in relax. O tem drugic.
Vsekakor, uzitek pasjih dni 'alla peruana' se pocasi izteka. V torek vgriznemo v prvi solski dan. V dzungli, Arequipi in se posebej na severni obali, so pocitnice podaljsane za 15 dni, ker poplave, susa in vrocina onemogocajo noramlno delovanje Institucij. Bitka predsedniskih kandidatov se nadaljuje: danes so grozili predsedniku volilne komisije s smrtjo. Ustanovitelju ene od uspesnih zasebnih univerz so dokazali, da je doktorsko nalogo (in se marsikaj) prekopiral od drugega - ljudje navijajo za oddajo anuliranega volilnega glasu.... Vre.

Godnicka? Januarja sva bila z Jezusom na 'duhovnih Karibih' kjer si je vzel cas za svoje posebne ljubezenske tratmaje, za katere cez leto ni casa. Nebesa. Ker sem bila se vsa 'sveza' od probacije, se je lahko z Milino znasel v tocki Alfa brez ogrevanja. Kaj je vse Bogu lastno delat v nas?!!!?? Kako intimen nam je - dalec bolj intiemen, kot smo sami sebi (kopiram Avgustina). Res je. Zahvaljujte se z mano in Ga povelicujte za vse, kar po Besedi dela in preustvarja.

Prejsnji teden me je zagrabilo in sem obrnila sobo na glavo - v Sloveniji je bila sicer to moja stalna navada, tu v Peruju pa redko cutim to nujo po spremembi. Ob radikalni spremembi sem cestitala Godnicki: kot kaze se je koncno zakljucilo zadnje obdobje (2012 - 2016) s krizo in probacijo vred in startamo na sveze. Krasen obcutek. Izgleda, da sta se tudi dva svetova (Santa Ursula in Pachacutek) nekako skonfigurirala med seboj: pripeljala sem ju domov in jima dala pravico sobivanja. Pripadati obema skrajnostima je trenutna Ocetova volja zame. Zaupam Mu. Cutim kako Milina mehca notranje krce in me dela mehko, da bi lahko zagledala obe skrajnosti z Njegovimi ocmi, da bi oba svetova zacutila z bitjem Njegovega srca. Da bi v Njej nasla moc za preroski ogenj, ki kaze na krivice in prica. Zaupam. HVALA za molitev.

V Pachcacuteku smo vsak konec tedna: zaradi puscavskega peska in improviziranih barak je vrocina se bolj neznosna. Ko odpres pipo (imamo samo eno pipo, skoraj nihce nima pipe z vroco vodo) pritece voda, od katere se kadi. Cevi so od vrocega peska pregrete, :-) Nisem mogla verjet! Nedeljsko maso smo prestavili na 7.30 zj. Vsak teden nam Jezus pripravi kaj posebnega: spomnim se Samirja, fantka starega eno leto in pol, s katerim mora biti nekaj narobe. Joce od kar je dopolnil 7 mesecev. Njegova sestrica Ruby naju je z Vicky prisla prosit naj pomagava. Ravno sva zaceli molit vecernice. Takoj sva pustili brevirje v kapelici in sle k sosedovim. "Pustiti Jezusa zaradi Jezusa", tako to imenujejo svetniki. Stopili sva v prostor, ki sluzi za jedilnico, dnevno sobo, tesarsko delavnico itd. Stara mama, odlocna, podjetna zenska, je zelela spremeniti temo pogovora. Vse me je bolelo: okolje, kjer je tezko zaznati mehko prsenje vere, kjer je signal hrepenenja po Navzocnosti sibek, kjer je tezko ujet utrip otroske zaupljivosti v "Njemu-je-VSE- MOGOCE gotovost". Obcutek luknje je zavibriral z mojo luknjo, z mojim pomanjknjem vere: (POMNOZI MOJO VERO!!! POMNOZI MI VERO) zato sem se skonektala z vami. Zaupam v vase molitve in vero. Po pogovih, Inka Coli, piskotih in maminem porocanju glede zdravstvenih pregledov, sem prosila vodo in sol, blagoslovila in zacela z molitvami. Slavljenje, klicanje Miline, prosnja po mogocni roki Boga za to druzino, za Samirja in zarotovanje. Molitev ozdravljenja. KAR IMAM, TO TI DAM, V IMENU JEZUSA KRISTUSA... Sobo, hiso in druzino sem zalila z blagoslovljeno vodo in pustila, da Jezus vzame stvari v svoje roke - Samir, ki je prej jokal, se skrival in postajal agresiven, je zacel dajat krizce na cela svojim sestricam, mami, stari mami, starem ocetu. Z Vicky sva se vrnili v kapelico: hvalezni, da smeva biti v Njegovi ekipi. In moliti v telesu.

Neke nedelje smo se po masi odpeljale na en konec Pachacuteka, ki ga se nismo raziskale. Videle smo ljudi, ki so izginjali v majhnih ulicah na levi, nosec marele za plazo in druge dodatke. "Plaza!" smo se drle. Suzukeca sem zapeljala v najblizjo ulico in zakorakala med hude go. kuzote, jezne, da si dovolim na njihov teritorij. Vicky, Rosana in Carol so ostale v avtu. Ko


sem se povzpela na pesceno sipino, da bi ugledala plazo s kopalci, mi je zastal dih: pred mano so se razprle pescene sipine, dalec dol pred mano so bucali visoki valovi, v zraku pa se je elektrilo cisto nekaj drugega in ne preserna druzba na plazi: napeta tisina na stotine oseb, ki so posamezno, po dva in dva ali kaksen vec sedeli pod improviziranimi sotorcki, plastiko, marelo. Invazija. Metoda, tu v Peruju, kako na nelegalen nacin dobis en kos drzavne zemlje. Dostikrat sem ze slisala za invazijo, a se nikoli nisem bila na kraju v zivo. Takoj sem se spomnila pripovedovanja, kako zelo nevarno je sedeti po 24 ur, tedne, na istem kraju, v mrazu in vrocini, v strahu pred policijo ali 'matadorji', ki jih posilja mafija, da te odstranijo (ne glede kaksen je tvoj konec) in da sama prevzame tvoje kvadratne metre. Sestre so prisle za mano medtem, ko sem se zacela pogovarjat z bliznjim moskim. Ljudje so bili tam ze vec kot 5 dni. Cakalo jih je se 15 dolgih 24-ur. S pogledom sem sla po sipinah in blagoslavljala. Naj jih angeli varuhi varujejo, naj jih Nadangel Mihael sciti. Naj nihce ne izgubi svojega zivljenja ali casti na tem kraju, tako blizu nase Guadalupske Gospe.

Se za konec fotke iz hribov: sestre so zelo dobre in so mi podarile pet dni v Pukaraju!!! V torek zv sem sla gor - z razbijajocim srckom - bila v sredo in cetrtek na HISI SANJ 2016, sodelovala v petek na SLOVESNEM ZAKLJUCKU, peljala v soboto animatoje v dzunglo (San Ramon) plavat, pela z zborom v nedeljo zj pri poslovilni masi zupnika Ederja Camarena (prestavljen na zupnijo Rosenberg) in bila popoldne na zuru, meni v cast, pri nas doma. Kot v dobrih, starih casih... Fotke: PUCARÁ 2016 Sem poslala Potovkam 2014 eno srcno e posto, ker je ga. Yina izpeljala Projekt Hise sanj se z vasim fondom, ki so ga Potovke pustile. Ker sem bila gor tako dolgo, sem imela moznost sedet in poslusat podrobnosti pocenih src, bolezni, problemov in custvenih vojn nasih Pukarajcev/ajk. Kako so ze vsi odrasli! In nasi gumbki iz knjiznice!! Komaj sem jih prepoznala... Vsi vam posiljajo pozdrave in se vam iz srca zahvaljujeo za materialno in duhovno pomoc. Ste bili gor z nami!

Se eno misijonsko:
v Pukaraju sem bila pri mami Pukash. Je ze vec mesecev v postelji in jo vse boli. Ko smo se zbrali, da bi skupaj z njo molili in pozegnali sobo, sem med globoko, zbrano molitvijo ugledala na okenski polici tole.

No, pogled na pokojnikovo lobanjo v sobah nasih ljudi ni nic nenavadnega, se nikoli pa nisem videla, da bi cloveski ostanek krasila modra, pletena kapa (chuyo). Jasno, da sem se premagala do konca molitve, potem pa vprasala druzino kdo je castitljivi prednik na okenski polici. So mi povedali, da so lobanjo nasli zgoraj na njivah in da so ji kupili kapo, da so pokrili poskodbe na licu (gelj levo stran). Sem jih vprasala, ce so gotovi, da je lobanja res moska in ce je g. Anonimnemu vsec, da imajo en del  njegovih ostankov v sobi. (Namrec, ce je v resnici 'ona', bi morala biti kapa roza barve). So me malo debelo gledali, a so kasneje pretresli vprasanje. Zvecer je prisla k meni clanica druzine in mi z siroko razprtimi ocmi zaupala, da se je zgodilo nekaj nenavadnega... Po mojem odhodu so praznovali rojstni dan necaka. Ugasnili so luc in ob svecki na torti peli HAPPY BIRTHDAY. Ko so kasneje pregledali fotke in posnetek na inteligentnem telefoncku so z grozo ugotovili, da se na vseh fotkah pojavljajo dve lucki v obliki oci. Isti dve ucki sta krozili okrog druzine, ko se je snemalo. Preden se je prizgalo luc, sta se ucki dvignili in izginili pod strop. "Nauk zgodbe?" sem vprasala. "Verjetno je to res gospa in ne gospod", mi je pritrdila pripovedovalka. "Bo gotovo se prisla nazaj, da vam pove, ce ji je vsec, da imate en kos nje na okenski polici" sem sepnila. Ne vem sicer, ce bi morala jaz prevzeti nase katehezo o pokopavanju mrtvih in vstajenju mesa, a zaenkrat je ga. Anonimna kar sama uredila zadevo. Tu se najin selfie: 

PRAH SI IN V PRAH SE POVRNES.
Lupcka vsem,
vas imam rada
in vam klicem: "Spokorimo se in verujmo v Evangelij!"
Bozje usmiljenje je precudovito,
vasa vdana s. Andreja

PS HVALA HVALA HVALA HVALA HVALA HVALA HVALA HVALA HVALA HVALA 





sreda, 16. december 2015

FOTODECEMBER 2015

Hola, Slovenija,
nadaljujem s fotkami:

 Maturantke na obisku v nasi skupnosti.
 Ucenje kitare.
 Srecanje nasih bivsih ucenk, m. Esther.
 Procesija Device Guadalupske.
Osnovnosolke na solskem dvoriscu. 
 Andrea iz Nemcije, koordinatorka nasih prostovoljk - pospravlja naso pinky kapelico.
 Solske prireditve v nasem Avditoriju.
 7 uciteljic (MISSOSU), ki nam pomagajo pri katehezi prvoobhajancev.
 Mednarodna izmenjava ucenk iz Dallasa, USA.
 'Moj' bend iz Fatime.
 Prvoobhajanke SU.
 Prvoobhajanci PC.
Sveti Miklavz z direktivo bivsih ucenk.
Kako pometamo pred nasimi hisami.

Nas notranji vrt.

 Pri sosedovih.


 
Mariela.
Adrianna (leva) in Aissa (desna).

Ok.
Nekaj malih fleshev na del tega, kar mi je dano zivet. Verjetno imate zdaj zelo jasno sliko: crno bela resnicnost Peruja, tabogati na eni strani in tarevni na drugi - prvi grdi, drugi revezi. Oh, ko bi le lahko dojemala stvari tako preprosto. Obljubim, da vam v prihodnje pokazem vse, kar se dela za ozavescanje: tako prvih kot drugih. In kakor vi trenutno dozivljate, kako z lahkoto izgubis socialno varnost in zdrsnes na rep druzbe, tako se dan na dan dogaja tu, pri nas. Zaupam, da me Jezus zeli tocno v tem 'zabjem dvozivju', ker kot kaze rabim neke nove software. Zaupam in vcasih stiskam zobe, vcasih 'bentim' in vcasih jocem. Vsakic, ko to pocnem, ste mi vi in vase molitve in vasi kliki in vas denar v pomoc, v mir in v 'blizino'. Jezus vstopa po vsem tem dvozivju v zivljenja vseh nas, mene prve, v zivljenje tabogatih in tarevnih. Z vaso podporo je vse drugace, bolj varno.
HVALA.

Za konec se malo misijonske klasike kot ocvirek na zgancih (jih lahko kar voham)!!!
Nasa hisica je iz trdega kartona in postaja luknjava na vseh koncih. Zadnje teden je pocila kanalizacijska cev, tako da se je nasa slavna roza kapelica spremenila v 'bazencek', poln okolju neprijetnih vonjav. Z veliko ljubeznijo sva z Vicky drgnili pod z varekino. Sosed Juan je koncno stvar odkril, zakrpal in zastavil s kamni. Zmaga.





To.
Smo z vami 20.12.
Racunam na vas se naprej in vas v imenu mojega Dragega prisrcno pozdravljam: smo ze vsi mrzlicni zaradi Njegovega zura!!! Vsi povabljeni!!! On se nic ne ve... Prinesite Rumeni muskat in poticko. Vse ostalo je zrihtano!!!!!!!! Dobra muzika in se boljsa druzba. Garant. Vasa,
Andreja, misioursa


 Taki so soncni zahodi v Pachacuteku, :-)




torek, 15. december 2015

KAJ DOGAJA? SKUPNOST SVETA URSULA - MISIJON PACHACUTEK 2015

Draga Slovenija,
podarjen mi je privilegij 'shizofrenije', v katerem okusam muke in radosti dvozivk (npr. zab). Pripadam dvema svetovoma in imam v obeh svetovih isto vlogo: ursulinka - misijonarka (jaz se poimenujem MISIJOURSKA). Ker vam ne znam izrazit kako to tocno zivim, vam grem nalozit kaksne fotke iz vsakdanjega zivljenja:

Levo: Skupnost Sveta Ursula v San Isidru, center Lime in nas mali Suzukec, ki ga poznate se iz Pukaraja.
Desno: Suzukec na misijonu v Pachacuteku, 2h ven iz Lime;





Moja skupnost (brez najstarejsih)
Vecer na misijonu pred naso hiso.

Sveti Miklavz je letos poslal dva angelca: na obisku pri m. Teresiji.
 Devetdnevnica k Guadalupski v nasi kapeli, Pachacutek (nimamo elektrike).


Sestanki, revizijske hise, nacrtovanja, nalozbe etc. v Sveti Ursuli in na Soli.

Sveti Kriz v nasi kapeli, Pachacutek: smo ga nesli gor, na hrib!

Maturitetna sveta masa na Soli: slovesni mars solske zastave.

Ups, nekaj blokira. Se nadaljuje...

Preden se odklopim: IZ SRCA HVALA za vse vase molitve, memento in pomoc. ZELO racunam na vas. Ne gre brez zaledja: preprosto ne gre. Vas imam vedno 'priklopljene' na vse vire Bozje ljubeni, ki so mi dosegljivi. In vam klicem "Cuj iz visav veseli glas" :-) 
Prihaja. Vse bo v redu.
Ne skrbi! Happy end garantiran.
vasa s. Andreja





ADVENT 2015

Ze vec kot dva meseca se vam nisem oglasila!!! Milo obzalujem. Ta dva meseca sta bila huda. Za povrh vidim, da nisem zmozna sprocesirat tega, kar zivim. In na dnu gospe Godnic se vedno potekajo neki tektonci, ki jim se ne znam dati imena.

Ja. Berem. Vi ste pred referendumom. Vsak dan molim litanije vseh svetnikov za "PROTI". Pijem kri mojemu dragemu Slomsku, nabijam Cvetani in ne dam miru Lojzetu (Grozdetu). Se vam ze v naprej opravicujem za moje osebno mnenje - po mojem je´'redefinicija' samo vrh ledene gore, imenovane DEKADENCA nekega sveta, ki vlece v gniljenje vse, kar je zdravo in naravno (s tem mislim na témo posvajanja OTROK). Gniloba zre zdravo meso, tako kot dekadentno tkivo druzbe zre zdrava jedra. Ko od tu berem tekste in komentarje, se samo cudim. Hej, s tem nocem reci, da se ni treba oglasati, organizirati, argumentirati, studirati, soocati se... Sploh ne! Pravim samo, da smo v SEKULARNI DOBI (bi rekel Charles Taylor) in je nasa najvecja moc v izkusnji, PRICEVANJU in znamenjih - isto, kar so se sli prvi kristjani. Po tem referendumu se bo oglasila druga 'druzbena gniloba' in potem tretja in tako naprej. Kljub vsemu ta gniloba se ni tako nevarna.

Dobiva na moci, ko zdrava jedra postajajo bolna. Kako bi imenovala dosti hujso nevarnost, ki grozi novim generacijam in ni gniloba od zunaj? 'Drsenje v temo Platonove votline.' S tem mislim na agresivno poseganje po prvem mestu, ki si ga pocasi pridobiva sodobna tehnologija v vsakadanjem zivljenju: virtualnost, fragmentarnost, votlost, odtujenost, videz, ne-fizicnost, idolatricnost...  Nove generacije spet v temi Votline (virtualni INSTANT postaja Resnicno in resnicno je izrinjeno ven, kamor nihce ne gre) ne morejo poznati okusa sveze Naravnega, ce je edino kar poznajo 'instant'. Identicna situacija kot v propadajocem Rimskem cesarstvu. Kako je Jezus spremenil druzbo? Po radikalcih - v obliki mucenistva in sveze, dinamicne skupnosti, iskrenih odnosov, avtenticnosti, predvsem pa velikih doz ljubezni. Taka oprema za 'bitko' se dobi samo v zivem odnosu z Jezusom. Zal. On sam postane nasa oprema. Ce samo opisujemo opremo, dokazujemo njen ucnek, trdimo, da imamo pravico do nje, v resnici pa nimamo izkusnje njenega ucinka, smo popolnoma goloroki pred Instantom in Gnilobo. Torej mrtveci. Ali pa demagogi. Buuuu...

??? pa kaj jaz to pisem???

In sem mislila napisat nekaj v predbozicno-luckasto-mehkem stilu. Prav. Evo tu nekaj flesev od Godnicke (brez cenzure):

tako nekako se pocutim (tamali plevelcek na levi).
Torej cement, razpoka, zelena stvarca, ki strli v luft in ima tako lepo barvo, da je cisti cudez.
Dobra plat medalje je, da sta dve zeleni stvarci; torej, nisem sama; izgleda, da je cement samo na povrsju, spodaj mora biti zemlja in voda. Vsekakor cudez. Upanje.

In drugace?
Smo bile na kolenih za Venezuelo: opozicijski lider je soprog nase bivse ucenke in ko je bil v zaporu, smo vsak dan molile za njegovo prezivetje. 6.12. smo nazdravile z vinom ob zmagi opozicije. Seveda, Maduro tisci svoje dalje. Nase (ursulinke) nas sproti obvescajo o dogajanju. V Braziliji smo imeli mednarodni teoloski simpozij in poskusamo reflektirat kaksen tektonski ucinek ima papez na teologijo osvoboditve. Kar naprej se gremo nic-nas-ne-sme-presenetiti, ker lahko potres zajame Peru v kateremkoli trenutku. Na vseh koncih se pripravljamo na FENOMEN "EL NIÑO" dez, dez, dez tam kjer nimajo zgradb zgrajenih za dez in susa, susa, susa, tam kjer smo navajeni na 6mesecni dez. Te mesece so bili casopisi polni skandala znanega perujskega katoliskega gibanja SODALICIO: njegov ustanovitelj je obtozen spolnih zlorab in pedofilije. Smo pred presedniskimi volitvami: imamo kar nekaj kandidatov - Keiko npr. je hci bivsega diktatorja, ki je ze vrsto let v zaporu zaradi krsenja clovekovih pravic. Drugi kandidat pretepa zeno, tretji je ex predsednik, ki je v dvokratnem mandatu kradel, da se je bliskalo etc... Morje zadev. In seveda, spremljamo in vsak dan molimo za vas "EL NIÑO" - migrantsko selitev narodov. In smo z vami.

Ta blog zakljucujem.
Vidim, da se moram lotit zadeve z drugega konca.
vasa s. Andreja


sobota, 10. oktober 2015

Moj dvodnevni obisk hribov: BOG JE VELIK!

Draga Slovenija,

zadnjic sem vam obljubila, da vam bom poblogala moja dva dni gor, v hribih (beri Sapallanga - Pucará). Moj "mision imposible" je imel dva cilja: 1. selekcionirat pohistvo za Pachacutek 2. iti na diakonsko posvecenje od Jorgea Gonzalesa. Potovali smo skupaj z ga. Isabelo in njenim zetom Jesúsom (dobri prijatelji od s. Marije). Ko je dvonadstropnik potegnil iz zloglasne Jerbateros avtobusne postaje mi je se vedno zvenel komentar s. Marije: "Sigurno bos ostala kaksen dan vec gor!" Poskusala sem zacutit razbijajoci utrip srceca, praskajoce zelje po srecanjih, negotovost situacije in vse ostalo nedefinirano zmedo, ki je butala z veliko silo v stene moje zavesti "Kaj mi pripravljas?" sem Ga sprasevala. Dva dni! Je kot brutalno strgat flajster s sveze rane in odkorakat stran. V osmih urah voznje gor, med zvezde in v sinje modro nebo sva nekako uspela poimenovat taglavne procese, ki so me pili. Sele ko sem stopila iz taxija v Sapallangi in zaslisala glasen "madre Andreita!!!" sem vedela, da ne bom zmogla vec kot dva dni. Milo sem potrepnila in zavzdihnila Jezusu: "Nemogoce. Bos moral ti koordinirat ta dva dni. Jaz ne zmorem." In sem Mu prepustila zadevo. Jasno, z Njegovim 'profi stilom' clovek ne more nikdar dojet, kako Mu uspe pripeljat okrog vogala ravno pravo osebo, ob tocno doloceni minuti za idealen timing. Jaz samo stojim in se cudim!

Kakorkoli, sla sem v Pukará, nasla hiso pospravljeno in vrt urejen (vrtnice cvetijo), strop v drugem nadstropju se se ni podrl, stena na vrt ohranja svoje cudovite barve in poslikave. Prisla je Bertha in mi pomagala pri prenasanju pohistva. Ob 11h sem sla v cerkev, ker je zvonilo: ugotovila, da je pogreb mame od g. Oskarja iz Aske. Don Juan mi je prinesel zapraseno kitaro, da sem lahko pela pri masi. Pokosila sem pri mami Esperanzi z vsemi Maravijevimi in Cruzada. Popoldne sem sla k mami Pukash in k mojima dvema krscenkama, Rositi in Celini. Ob 3.30 se je bilbioteka napolnila z drobizkom, da mi je srcece skoraj prebilo rebra in skocilo ven. (No, mogoce je k takemu razbijanju pomagalo tudi 3.400 metrov visine). Z Yino sva pripravili seznam pohistva in pregledali zadeve. Zvecer sem zakorakala v Sapallango, ki je bila v luceh in pleh muziki, na sam predvecer praznika Device Kocharkarske. Ognjemeti, koncerti, pijanceki in hrup. Zaspala sem kot ubita. Drugo jutro sem sla v Pukará dokoncat in zaklenit hiso, obiskala sem Doro in Jorga, starse malega Vladimirja, ki je izginil in se srecala z Loreno. Ob 4h sem bila v huancayski stolnici. Diakonsko posvecenje, Jorge ves zarec in Bozji. Kratek obisk Loreninih in bus ob 10h zvecer za Limo.  

Se prezvekujem.
Za vse, ki ste bili gor pri nas, kratko porocam: vsi Pukarajci in Sapallanginci posiljajo pozdrave in sprasujejo po vas. Mama Bertha je v postelji, pri zavesti a dementna. Zanjo skrbi soseda. Lorena prezivlja bolj tezko obdobje, prosi za molitev. Mama Esperanza kuha za 30 020, papi ji pomaga. Se vedno procesirata Juditin odhod od nas. Bolece. Miguel in Susy sta zazidala drugi stuk, ga prebarvala v pastelne barve in v majceno kopalnico postavila pravo pravcato kad! Spomin na SLO, pravita. Javier je polne tri dni zaposlen na OS 30 020, kjer ste Mariboracani zinstalirali raculnike in pelje projekt naprej. Yina je se vedno v biblioteki, marca racuna na sluzbo v Huancayu. Od animatorjev so preziveli samo Raquel, Jordy in nova generacija. Ostali studirajo ali so v Limi. Marija je v 6 mesecu nosecnosti - Edinson jo je pustil.
Zupnija v Pukaraju? Po clovesko gledano je slo vse dol: g. Eder masuje in to je to. Birmance peljeta Yina & CO, hrbet podstavlja Miguel. Me je Jezus moral zelo mocno objet: izgleda namrec , da je zradirano vse, kar smo skozi 15 let vzgajale. Po clovesko. Po Njegovo? "Si tu? Seme raste? Je to ta tvoja Cerkev, majhna, nevidna, ponizna, v sluzenju... o kateri toliko sanja papez? Smo bile uglasene na tvojo frekvenco? Je ok?" sem Ga sprasevala. Klasicna pastoralna dilema. Evaluacija vizije, metod, pedagogike. In frustracija ob dejstvih, ki so nemerljivi s kriteriji uspeha. Globoko dol v sebi sem cutila mir: na vseh vogalih izrazi cariña in pogresanja, pripovedovanje kaj dogaja in navezam globoka naveza, ki jo km ne morejo izbrisati. In kar je NAJPOMEMBNEJSE: "Ne skrbi, madresita, Bog je dober - On skrbi, On je posegel.. On je pomagal... On je dal..." Ja. Vem. On nikoli ne odpove. Splaca se biti v Njegovi ekipi! Letim v Pachacutek in vas nesem s sabo - rabimo vaso molitev in zrtvice!!! Objem, a.

Tu fotke iz Andov:
FOTOALBUM ANDI 2015

ponedeljek, 28. september 2015

Nov MISIJON na PERIFERIJI Lime: PACHAKÚTEK

Draga Slovenija,

ta teden zacnemo mesec misijonov in prav je, da skupaj z vami dam slavo Gospodu in opisem vse cudovite stvari, ki jih je spedenala guadalupska Gospa (tu jo klicemo kar GUADALUPANA - se spomnite Mehike in Device Marije, ki se je prikazala Juan Diegu?!!!)


Vem, da sem vam ze prej omenjala ta msiijon, s katerim sva zaceli s s. Vicky ze lansko leto (prvoobajancki). Ko sem se vrnila iz Evrope smo si v provinci vzele cas za razlocevanje ali naj ostanemo tam ali ne. Okoliscine so bile kar zahtevne in kar nekaj dejstev nas je sililo na kolena, da bi Jezus pokazal, kje na preriferiji nas Oce zeli. Med drugim tudi dejstvo, da skofija pripada gibanju Neokatehumenov - prosim, ne vzemite tega osebno!!! - in je drugim redovnikom/cam zelo tezko priti blizu. Kakorkoli ze,
prosile smo Milino naj nam odpre oci in razsiri srce, da bomo slisale KAM nas posiljajo nasi Trije. V stirih tednih je izvedla eleganten 'harakiri' in zelo jasno pokazala KJE in KDAJ naj úradno ustanovimo´provincialni misijon. (Ne vem koliko na drobno vas vse to zanima?)

Provincialni svet je molil, reflektiral in potrdil. Sla sem v Sapallango - Pukará (vam bom blogala in nalozila fotke), pripravila z Yino pohistvo za prevoz, z m. Eriko sva sli v Marango po pribor in lonce in nekaj dni smo z Vicky pomivale in pakirale. V petek, 18.9. smo upohistvili eno hiso, ki smo jo
najele, zadaj za kapelo guadalupske Gospe. Naslednji dan, v soboto 19.9. je bilo uradno provincialno POSLANJE dveh misijonark (Vicky in Andreje) na novi misijon "Sveta Druzina Pachakútek." Vse sestre prisotne, slovesno razpolozenje, ogenj v oceh in prisrcni objemi - nasa provinca je misijonska po defaultu.

Ob desetih zvecer so se v nasi pinki kapeli v Pachakúteku prvic zaslisale pete vecernice: stene so sicer tanke kot karton, luknje in pajki povsod, glasno razbijanje kumbije na vseh vogalih ... a zdelo se mi je, kot da bi bila v paradizu (pinki paradizu, brez dvoma). Visoko dozo srece pripisujem duhovnim tolazbam, ki jih Milina injicira v misijonarje/ke za prve tedne nove ustanovitve. Doza je tako mocna, da te zacetne tezave ne pobijejo v mivko, ki te obdaja vse naokrog. Redki privilegij, redkih izbrancev. Zgodovina.

Mogoce vam kasneje malo bolj podrobno opisem zadevo, za sedaj pa fotogalerijo:
MISIJON "SVETA DRUZINA PACHAKUTEK"

V tem msiijonskem mesecu vam obljubljamo naso molitev, hvaleznost in mase za vse, kar ste in dajete! En velikanski objem in nasmeh iz Peruja,
vasa hvalezna s. Andreja (se vedno pod 'dozo')

sreda, 23. september 2015

VLADIMIR

Draga Slovenija,
mi lezi na dusi in vam pisem: Lorena iz Huancaya mi je sporocila, da je Vladimir iz Aske izginil. Mogoce se ga spomnite z Mileninih ali Potovskih fotk? Avtist, starejsi od 10 let, njegova druzina se je zelo borila, da bi mu izboljsala kvaliteto zivljenja... Vasa financna pomoc je sla tudi za njegove tablete, preglede in plenice.
Izginil. Druzina, policija in vascani so ga iskali vec kot en teden. Kar naprej je prihajalo do razlicnih informacij, kje naj bi bil viden. Ko smo slisali, da se proti Huayucachi zida most smo celo pomislili, da so ga zivega zazidali (obstaja verovanje, da je za stabilno novogradnjo mostu potrebna cloveska zrtev, zato domacini bolj pazijo na svoje mentalno motene druzinske clane, ko se v blizini zida kaksen most; pravijo, da reveza zivega zakopljejo v temelje mostu). Z Loreno sva bili na kontaktu in nasa skupnost je dnevno molila za varstvo svetih angelov. Nasli so ga gor na hribu. Nekdo se je izzivljal nad njim, ga posilil in ga na koncu potolkel (nasli so ga s hudo poskodovano lobanjo).

Ko sem bila dva tedna nazaj v Pukaráju, sem obiskala Jorgea in Doro in jim dala nekaj od vasih darov za stroske iskanja in hrano za iskalce. Ko sem gledala kako zelo izcrpana in brezupno zalostna sta, sem ostala brez besed. Sploh ni besed.
In potem sem spregovorila o Mariji, kaj vse so komentirali sosedje in sorodniki, ko Jezusa ni bilo nikjer za najti. Kaj sta dozivljala z Jozefom tiste tri dni. In zakaj se rece, da je Marijo prebodel mec bolecin. Jorge me je pogledal in rekel: "Bog nama je edina moc." Tako preprosto. Kako bolec krizev pot si jima nalozil! Najprej vsa borba, da sta sprejela otroka s posebnimi potrebi (in to avtista), potem cel proces, da sta se naucila pomagat mu in mu stati ob strani, potem vse zrtve za zdravila in terapije (tu ste zelo veliko pomagali tudi vi!) in sedaj ta najhujsa preizkusnja: kje je? Ga boli? Je prestrasen?

Danes sem dobila Lorenino e posto: sprozili so postopek za raziskavo. Obstaja sum, da so Vladimirja ugrabili z namenom, da bi starse izsiljevali za denar. Videli so namrec, da njihovo hiso pogosto obiskujejo 'gringoti' (belci, med katerimi je tudi Lorena, ceprav je Perujka) in naj bi zato imeli pri hisi dosti denarja. Vladimir ni bil navajen na tuje ljudi in se je vedno odzval zelo agresivno - zdravnica je potrdila, da je zelo verjetno, da je Vladimir reagiral zelo silovito na ugrabitelje in da je hitro izgubil zavest. Bog ve. Prosim, molite za njegovo druzino - on je ze gotovo v Ocetovem narocju.

Hvala za navezo,
in  molitve,
z vami je lazje
s. andreja  

PS Se fotke, ko sem Vladimirja krstila. Tisto soboto sva se tudi prvic spoznali z Loreno in si od takrat naprej pomagali, ce je bilo le mogoce.

sobota, 12. september 2015

25. OBLETNICA VSTOPA V SAMOSTAN, :-) Pozor! Nic kaj romanticni spomini!!!

Na danasnji dan, 12 septembra 1990.
Okrogla obletnica.
Poskusam se spomnit, ce sem vam ze kdaj kaj napisala, kako je izgledalo, ko je ena trmasta Krasevka ("ki vedno doseze svoje" bi dodal moj brat) sla v 'kloster'. Kaj se spomnim po 25 - tih letih? Zelo malo.

V glavnem muka. Tisto poletje je bila ena sama muka: konec srednje sole, obvezna praksa v HITu (hoteli in igralnice v Novi Gorici), custvena zmeda, doma vse narobe, skratka - spet citiram brata - "totalno zblojena". Nic romantike, :-) In zelo dalec od duhovne eterike. Od vsega se najbolj zivo spomnim, da sem Jezusa imenovala "Gospodar" (groza!!!), da sem bila besna Nanj in da sem bila prepricana, da me hoce zapret v kloster, med same zenske, v temo in trnje. "Prav, se grem pac zrtvovat!" sem se smilila sama sebi. (da umrjes!!!)

Iz tistih dni pred 12. septembrom se spomnim, kako sem pakirala kovcek in je mama komentirala, ces da kavbojk in (mojih priljubljenih) kavbojskih skornjev v klostru ze ne bom mogla nosit. Spomnim se jeze, ces me ze morajo sprejeti tako kot sem... Ne bom se pustila.
Spomnim se nase klape (mladinske skupine) in Mlakarjeve pesmi "Ma huodi, huodi in Buh stuj ti u'b strani, prevec r'd s'm te mjel, da bi ti rj´ku uostani, ma d' bi vsej ju'k't zn'u", (prevod: pojdi, pojdi in Bog naj ti stoji ob strani, prevec rad sem te imel, da bi ti rekel ostani, a ko bi le jokat znal) ki je otozno polnila vrhove kraskih borovcev. Spomnim se, da sem dva tedna pred tem, zvecer, po seminarju p. Tardiffa ob mizi v Polhovem Gradcu, ko je zlahta komentirala neverjetne cudeze p. Tardiffa, bleknila, da niso vsi cudezi, ki jih je Bog naredil po Tardiffu nic, v primerjavi s cudezem, da bo mene spravil v samostan...  (ocitno absolutno jaz-center-usmerjena pripomba).

In spomnim se 12. septembra, tata in mame, ki sta me peljala na Partizansko v Novo Gorico. Spomnim se zelene Ascone, kosha s pecenim zajcem, teranom in krompirjevo polento. Spomnim se vonja hise in s. Fidelis, Cecilije, Marte in Kriste. Nic ceremonij, nic solz, nobene scene, malo heca, vse bolj po domace in 'cau', sta sla (mama in tata).

Spomnim se svoje sobe. Zavrtela sem si Mezkovo "S teboj lepo mi je, domace, zato nazdravje, spijva se" in zlezla v posteljo; zelo ostro se spomnim obcutka, ki me je objel, ko sem zaprla oci: mesanica olajsanja, da je bitka koncno mimo (trajala je tri leta) in gotovosti, da je tako prav, da sem naredila prav.

Skrivnost.
Kako je mogoce, da je Bozji klic tako globok, mocan in tektonski, da je mocnejsi kot vse nemogoce okoliscine, vsi vplivi in in vsa notranja zmeda ene 'poganske' 19najst letnice? Skrivnost!!! Osebno se mi je zdelo, da me nobeden ne razume, da sem cudna, drugacna in da se grem nekaj, kar je nemogoce (v stilu staviti na rdeco niclo na ruleti in verjeti, da bos zagotovo zadel! Hazarderski obcutek.). Kljub temu se cisto jasno spomnim neke 100% nosti v meni, da je tako prav, ker ne morem biti katolicanka in nadaljevati z versko prakso ter hkrati zanikati, da se je On odlocil zame in me hoce imeti Zase. Skrivnost! Klic gre na dolgi rok in v mojem primeru nisem cutila nobene zaljubljenosti v Jezusa. Nasprotno, bila sem skoraj prepricana, da me samostansko zivljenje ne bo osrecilo.
Imela pa sem nekaj izkusenj in sicer, da mojega globinskega dna, ki je zadnja leta tako bolece zevalo v meni, ne more utesiti nihce, razen Boga. Mogoce je prav ta latentna, raskava, rezajoca bivanjska nepotesenost omogocila salto mortale v kloster?! Ko sem namrec nekajkrat okusila pozirek ciste Studencnice in okuse, ki so me odprli v deveto dimenzijo, mi je bilo to zadosti. Skrivnost.

Zdaj, po 25. letih se seveda sprasujem, kdo vse je molil in zrtvoval zame, koliko potrpezljivosti in vere ste morale imeti z mano, urske in kako je Jezus moral obrnit gore in nebesa, da me je po nekem casu osvojil (no, ni za pretiravat, On je ekspert v ljubezenskih zadevah). Moram pa priznat, da sem se od prvega dne naprej pocutila na Partizanski kot doma. Kljub hudemu kulturnemu soku. In zelo je pomagalo, ker ste bile, drage sestre, z mano tako cloveske in hkrati vzgojne. Se dolgo sem lahko nosila kavbojke in moje crne, kavbojske skornje (stivale).

Kakorkoli, iz leta v leto sem bolj hvalezna. In se ne neham cuditi, da sem imela tako sreco!
Splacalo se je stavit na rdeco niclo! Ce ti On rece, da bos zadel/a, bos zadel/a. Brez dvoma. Hvala, tata in mama, hvala Marko in Tadeja, hvala g. Andrej in Komenci. In hvala g. Vinko za najino spoved in tvoje solze. In hvala, moje zlate sestre, da smo familija.

Prosim, en ocenas za vse, ki prezivljajo v tem trenutku muke odlocanja!!!! Naj jih Milina poboza in naj zacutijo na sebi tisti sapo-jemajoci pogled, ob katerem zbledi Planet z galaksijami vred. Amen.

Vasa Andreja

PS Ne zveni vse skupaj malo pateticno? Se staramo, he-he. Fajn.

četrtek, 13. avgust 2015

PREHOD vs. KRIZA SRENJIH LET

Preden se odklopim se moj dolg:

kar nekaj se vas je oglasilo v zvezi z blogom/clankom KRIZA SREDNJIH LET (mimogrede, POPLESUJEM, da je ta hudo MIMO, juhej). obljubila sem vam, da bom spravila na papir nekaj citatov. Iz srca hvala vsem, ki ste mi pri tem pomagali:
posiljam link na PDF; upam, da ga boste lahko skopirali, preposlali ali kaj drugace uporabili. Prosim, kritike, komentarji, debate... odprta koda, itak.

PREHOD vs. KRIZA SREDNJIH LET

Vsi, ki se najdete med definicijami, ZDRZI!!! Se splaca! BRCAJ DALJE! Bog je VELIK!!!
andreja

SPET NAZAJ: lima 2015

Draga Slovenija,

po dolgem casu se vam spet oglasam preko bloga. Te mesece sem vam 'blogala' samo po Jezusovem Srcu (beri sem molila) - verjemite, da ste imeli veliko vec koristi od mene kot vse moje pisanje. Kakorkoli, moji medeni meseci so se izmedili, Peru me je spet objel 7 julija letos in po prvih tednih abstinencnih kriz (po molitvi, kapeli, samoti, roznih vencih) se stanje normalizira.
Novo obdobje, nova stran v knjigi zivljenja, nova skupnost, nov blogovski izgled... Smo rabili razlocevat, ce bi bilo Njemu v veselje in slavo, ce spet zacenjam pisat ali ne. Oziroma, ce vam je kaj do klikanja.
In se je zgodil PACHACUTEC in so prisle vase e poste. V Njegovo slavo + za blagor misijonov + na naso navezo! Amen.

Torej, IZ SRCA HVALA za navezo, molitev, spominjanje, pogresanje in slavljenje! Hvala za klikanje v prazno. Pomeni, da smo Njegova ziva mreza. In iz srca "ZAL MI JE", ker se v tistih piskavih treh tednih po Rimu nismo mogli srecat osebno. Smo se morali odlocit in sem se odlocila za moje sestre in familijo. :-) Tokrat. To pa ne pomeni, da vas nisem nosila. To za danes. Se beremo,
v Njem,
vasa s. Andreja, ursa


ponedeljek, 20. oktober 2014

ANGLESKA GVAJANA 2014

Draga Slovenija,

tik po misijonski nedelji se vam oglasam iz Angelske Gvajane (na levi Venezuela, na desni Surnami, spodaj Brazilija in zgoraj Atlantik). 750 000 prebivalcev. Moj cetrti teden tu. Jasno, sem tako polna vsega, da preprosto ne vem, kaj naj potegnem ven v blog. Popolnoma druga pesmica od Barbadosa - tam je bil res trdi dopust, :-) Tu indijski praznik luci, povsod nabijajo gospeli bautisticnih in drugih cerkvá, vrocina in komarji. Ob 7.30 sem izgubljena med 43 princeskami  nase sirotisnice, berem Pepelko, ponavljam zloge, pobiram stunfe in poskusam po najboljsi moci reagirati na ocean pogresanja in umankanja mamic....  Bila sem tudi na Marian Academy, nasem 800solarjev-nabitem solskem kompleksu, edinen katoliskem zavodu v dezeli. Debate o verskem pouku v katoliski soli, kjer je samo 4% katolicanov.
Prejsnji teden smo odropotali z letalcekom za 9 oseb gor med kosme bele smetane. Je cukalo in bobnelo in kihalo tam gor, da se mi je smejati, kako je mozno, da nas avioncek sploh zmore letet. Pa nekako smo le prikrevsljali in se skoraj odkotalili na pristajalno stezo. Lethem: jug Gvajane, jezuitska misijonska postojanka Sv. Ignacija. Gvajanci, Kolumbijci, Anglezi, Indijci... Debate, pastoralne paradigne, interkulturacija, mesto laikov, vizija Cerkve, organizacija misijona. Cisti intelektualni uzitek. In luci, ki so se mi vztrajno prizigale v moji pastoralni megli. Ponovno, jezuiti ste zakon, :-)
Naslednji dan s kombijem v Karasabai - jasno, da se je revez pokvaril in smo po 4 urah cakanja morali nazaj v Lethem. Koncno smo naslednji dan le prisli do 3 ur oddaljene vasi. Obcutek sem imela da sem v filmu Misijon. Tisina, zvezde, kure, cokoladne poteze indijancev in konji. Dve indijski ursulinki sta nam odprli svoj dom in srce. Izkoristila guzvo ya intenzivno studijo apostolske skupnosti, pastoralnih prednostnih izbir misijona in oblike vkljucevanja laikov v zivljenje zupnijske skupnosti. Primerjalna studija s Pukarajem, jasno.
V soboto smo priskakljali nazaj z avioncekom, zivi. Pocasi se zadaj za zavestjo zacenja praskanje bliznjega odhoda domov, v Limo (v petek). Rahlo zadrogiran obcutek lebdecega brezcasja prispisujem ucinku vrocine, a verjamem, da bomo kmalu pristali na trdih tleh.
Vceraj sem bila z vsemi vami, hvalezna za navezo! Hvalezna Jezusu, da si me je zelel v team in da Oce racuna z nami pri svojem Kraljestvu. Tu obljubljene fotke:

ANGELSKA GVAJANA 2014  

Mmmmm, to, vas imam rada,
Andreja

torek, 23. september 2014

Karibi, Barbados 2014

Koncno se obrazlozitev - JA, ste prav prebrali: SEM NA KARIBIH! Ne samo simbolicno, kot sem vedno imela navado zacmokat, da grem na "Karibe z Dragim" (beri da grem na osemdnevne ignacijanske duhovne vaje v tisino), pac pa realno.
Bog bodi zahvaljen za pokorscino: sem ubogala in sprejela odlocitev nadrejenih, da grem za dva meseca na Karibe - prvo, en mesec Barbados, potem pa v Anglesko Gvajano. Cemu? Zaplavala sem v svojo zivljensko pravljico: SOBOTNO LETO, po ursulinsko PROBACIJA. Gre za integriran program v Rimu (november 2014 - junij 2015), ki nam ursam v najbolj aktivnem obdobju zivljenja (med 40 in 50tim letom starosti) pomaga umaknit se iz akcije, precutit zadeve in pustit Nasim, da nas celostno zresetirajo (Oce po svoje, Sin po svoje in Milina po svoje - seveda z interdisciplinarnim pristopom). Da se program v Rimu uspesno zazene nam sestre omogocijo prezivet nekaj casa pred tem na nekem drugem koncu ursulinskega sveta, :-)


Torej, sem tu, spim 12 ur na dan, lebdim v turkizno kristalni pravljici ure in ure (beri karibskem morju), mezikam ven v Benetton svet mesanih ras (najvec crncev, seveda), ritmov, verstev, barv in vonjev... in udobno, po tursko, sedim v ursulinksem fotelju, doma, med svojimi: ceprav sem s temi zenskami prvic v zivljenju skupaj. A ni lepo biti ursa????
Prva dva tedna sem bila 'zombi'. Sedaj Godniceva pridobiva na hitrosti...
Aja, in kar je najbolj fascinantno: padla sem v Jane Austin!!! Vse moje  zivljenje sem brala romane iz Regentskega obdobja Velike Britanije (19st.) in sedaj sem RES v cisto britanskem okolju - ko sem zadnjic v smehu omenila "TEA TIME ob 4h popoldne" - ces, tu je vse tako anglsko, da manjka samo se povabilo na skodelico angleskega caja ob stirih, se je s. Tereza Mary obrnila k s. Barbari in jo vprasala: "Za kdaj nas je lady Francis povabila na caj?" "Za petek, ob stirih" ji je kot nekaj samoposebi umevnega odgovorila s. Barbara. Skoraj bi me kap! Gremo na caj ob stirih? In smo sle, z vsem kar spada zraven... skodelice, zlicke, prticki, kolena skupaj in nasmihanje, intelektualni pogovori o Skotskem referendumu in zmagi v kriketu tega in tega sportnega kluba. In to na Barbadosu! Da te kap. Itak, da vozijo po levi in da so vozniki na desni strani avta, :-)

Ugotavljam, da sta mi dva tedna spanja skodila: mi gre za pisat... In sem vsa v elementu.
Torej, dragi mi vsi, ki zvesto, ze sest let klikate, na nas blog. Uradno najavljam, da se bom z Jezusm za nekaj casa skromno umaknila v najine prostore in da bom od novembra 2014 do junija 2015 nedosegljiva: morate razumeti, da je nas Bog ljubosumni Bog in da se mu kdaj zahoce imeti me cisto zase. Priznam, da naravnost obozujem take vrste ljubosumnosti, he-he. Ubogljiva zenkica, itak.

Se vam oglasim mogoce se iz Gvajane, da dobite malo ideje, mogoce skupaj s Picassi Galerijo. To. Obljubim, obljubim, obljubim da se vas spominjam v molitvah na Njegovem Srcu. Ce se vam zdi, lahko svojo ekonomsko pomoc nasemu misjonu zamrznete. V primeru nakazil, bo vse pocakalo na racunu in bomo - ce Bog hoce - zalaufali zadevo spet julija 2015. Ostajam namrec v Peruju!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Zivljenje je lepo
in Bog je VELIK
v Njem, vasa vdana sodrzavljanska post-krizno srednje letna ursulinkica Drejcica
(c.c.c)