petek, 11. julij 2014

POTA 2014 v Peruju: AKCIJA!!!!!!!!!!!!

Draga Slovenija!
Potovke so tu, tako da od danes naprej berite POTA 2014 V PERUJU
Bom tam zraven, brez dvoma...
Hvala za morje poste, capucchinotov, pozdravckov in cestitk, cokolade in barcafeta. Sploh se ne utruditeeeee!!! Neverjetni ste! Hvala.
Plan? Jutri gremo v Pachacutec, na delavnice, med otroke in puscavski pesek. Upam, da bomo lahko obiskale Abigailo, sle skupaj jest in popoldne imet katehezo za prvoobhajancke in pripravo na krst za tavelike. Zvecer gremo k masi, da bo g. Bog skonfiguriral misijonske programe, v nedeljo zj pa domovvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvvv, v Pukará!!!
Vas imam rada,
po Valentini, Evi, Meti, Jerneji in Ursuli ste tudi vi tu.
Objem, Andreja

nedelja, 08. junij 2014

POTA 2014

Privlacno
Osupljivo
Talentirano
Adrenalinsko
2014

preprosto MORAS ga prebrat
klikni na: BLOG POTA 2014

Bravo, Potovke, vsa cast!!!
andreja

KRIZA SREDNJIH LET II. del

Resna zadeva, ha...
Eccola, sem nazaj.
Ne maram blogov z dolgimi besedili brez fotk, :-)
zato pripenjam eno simbolicno, he-he
Kje smo ostali?
Kaj je tezko, sem vam napisala.
Kaj je fajn pri krizi?
Obcutek, da gre za res: da je kriza v resnici ena velikanska sansa za rast, za novo konfiguracijo, ali se bolje receno: cas za nov SOFTWARE. V mojem primeru, jasno, gre za preskok na drug nivel v odnosu z Jezusom. Ce ne vzamem stvari za res, bo na koncu tega obdobja pisalo
GAME OVER
in Andreja se bo zavila v rutino. Tako preprosto.
Kaj pomaga?
1. zaznat simptome
2. priznat si simptome
3. upat si delat na sebi: brat, sprasevat, tvegat in povedat, poslusat nasvete in ce si v klostru.. ubogat, ne se delat pametno/en. 

(Med oklepaji: Namrec, za nas posvecene (redovnike/ce in duhovnike) je tipicno, da imamo ze toliko izkusnje in smo tako inteligentni, da nam skusnjava z veliko lahkoto predstavi vse vnebovpijoce kikse nadrejenih... S skusnjavo vred zanaliziramo zadevo do potankosti. Posledica: crna tema se spremeni v crno luknjo tvojega posvecenega vesolja in zdi se ti, da drsis... Smotan obcutek. Se tezje je za tiste, ki so hudo sposobni in imajo za nadrejene 'manj sposobne'. Do mene je bil Gospod Bog preprosto cudovit: ko sem bila v najhujsi krizi, mi je nalozil odgovornost za vseh mojih 21 sester; (Problemi mojih sester so bili tako veliki, da moja crno crna tema sploh ni zvenela tako crno). S tem sem bila varno namescena v preso za crno vino in nisem imela sanse kam 'zabluzit'. Obcutek, ki ga da skozi grozdna jagoda, seveda ni tako cudovit, a cilj posvecuje sredstva, pravijo komunisti. Grozndni sok bo kasneje vino. Ni dvoma. Se splaca pocakat, da mine. Konec oklepaja)

4. Ne nasedat skusnjavi, da so drugi problem. Itak, da je z njimi kaj narobe, ali celo kaj hudo narobe, to pa ne pomeni, da je cas ukvarjati se z njimi in se izogibat temi v sebi. 

5. Razumet sebe: upat se spoznat na drugi, veliko globlji ravni - svoje sence, zivljenska hrepenenja, strahove, jeze, svoje spolne energije, svojo sposobnost po ljubiti in se dati do konca za drugega/o. In si dovoliti zalovanje: kriza srednjih let namrec pomeni dokoncno spoznanje, da dosti stvari, ki si jih vedno upal-a/nacrtoval-a ne bos nikoli uresnicil-a. Clovek bi kar jokal (in res joces). Dobra stran krize je, da ti koncno ni vec treba ´farbat sebe´. Si kar si. Zame je bilo pravo odkritje dojet, da je moj naravni prostor nekaj zelo prostranega, z nestetimi stiki iz vseh narodnosti, z razlicnimi profesionalnimi izzivi, ki se menjajo v kratkih obdobjih in z razlicnimi socialnimi konteksti. Kdo bi bila letos Andreja s Komna, ce ne bi odgovorila na klic (vse je Bozja milost) in bi bila v sluzbi kje v Gorici??? 

5. Upat si spremembe. Tvegat. Tudi ce razocaram. Ok, greh sem. Cas je, da to sprejmem in enkrat za vselej dopustim Gospodu, da me ljubi, kot je njemu lastno, ne kot si jaz zasluzim... Cas je, da pustim za sabo religiozne prakse, ki ne odgovarjajo vec mojim duhovnim potrebam in me v resnici tiscijo. Cas je da pustim za seboj prijatelje, ki v resnici niso prijatelji, pac pa relikvija nekega obdobja, ki je za mano. Cas je, da si zrihtam 'look', ki odraza moj notranji jaz, ne podobo, ki si jo je zelela moja mama/moz/okolje. Cas je, da koncno recem bobu bob in se soocim/nas soocim v familiji s tabuji, zamerami, kliseji etc. Cas je... pa boste rekli, da nisem malo komunistke! 

6. Vzpostaviti novi rezim: zavestno odlociti se za gibanje (ce si sedaj ne bos dal-a na urnik karsnokoli obliko gibanja: vrt, trte, drva, kolo, pilates, ples,... bos cutil-a posledice zelo hitro), postaviti si nova pravila za prehranjevanje (klasika: zajtrkovat kot kralj, kosit kot princ, vecerjat kot berac), prezracit polnjenje duhovnih baterij (zakonska? duh. spremljanje? karizmaticno gibanje... ignacijanske..), odkrit v kateri druzbi se lahko sprosceno nasmejes, odklopis, se srecas... 

7. In se in se.

Literatura: Dante, Bozanska komedija, Anselm Grun, Kriza srednjih let - tam dobis dobre citate od dveh ekspertov: Taulerja in Junga. Priporocam. Na googlu imas morje zadev: vtipkaj midlife crisis, v spanscini crisis de mediana edad, v it la crisi dei 40 anni.... Brez skrbi: ko bodo krci mimo, se vse hitro pozabi, hi-hi.

To.
Drage moje sestre (mlajse), brez skrbi: je zdravo! V Njegovem objemu smo na varnem: in ko mine, te pricaka prelestno, soncno jutro, umito po nevihti in disece kot Brinjeva gora v septembru... Pocutis se RESETIRANO. In koncno, tvoj konj preklaplja v galop.... Bozanski obcuteke! Enkrat za vselej ves, da je samo Eden v tvojem zivljenju! In da mu nihce na Planetu in v galaksiji ne seze niti do podplata. Welcome!!!

Hvala za vase molitve in zrtvice. 
Vse o misijonu naslednjic!
Andreja, iz kriznega staba post-resetirana

Klic N°2: "Hodi za menoj!" Ok. Cau, folk.




sobota, 07. junij 2014

KRIZA SREDNJIH LET

Draga Slovenija,
koncno se spravljam pisat o svoji krizi srednjih let. Ste mi rekle: "Pisi!" In zato pisem. Se pol leta nazaj sem se pritozevala, zakaj mi, drage moje sestre, niste nic provedale, kako ste se prebile skozi... Ko pa sem se zadnjic vsedla, da bi napisala, se me je polastil dvom: izgleda, da je zadeva podobna krcem - ko te zagrabi, vidis zvezde in ne mores delat nic drugega, ko mine, pozabis... :-) Izgleda, da so ta hudi krci mimo in zapisujem, v primeru, da komu mlajsemu pride kaj prav. Prosim, cenzura: ce se tebi ni dogajalo nic nenavadnega med tvojim 35tim in 45tim letom, fajn. Kriza srednjih let namrec ni nujna. Vsa strokovna literatura pravi, da vseka po svoje, da so simptomi razlicni, trajanje odvisno od osebe. Zato predlagam, da preskocis blog, v primeru, da ne potegne. Vcasih, pravijo, gre skupaj s sindromom izpraznjenega gnezda in menopavzo. Dejstva:

  • "80 let je doba nasega zivljenja": pri 40tih sem nekako na polovici;
  • bioloska ura tiktaka: odhaja zadnji vlak za dojencke; hormoni dozivljajo pretrese;
  • posledica: cutim spremembe v telesu; 
  • za mano je otrostvo, mladost in zacetna odrasla doba; imam izkusnje in reagiram kot odrasla oseba;
Kako sem jaz opazila, da se nekaj dogaja?
Prvic: Fleshi. Zaceli so se fleshi (nekaj sem, mislim, tudi opisala na blogu) s 'crno crno temo'. Vcasih so trajali minute, vcasih pol dneva, vcasih nekaj dni. Z razliko od duhovne potrtosti (ko dozivljas Njegovo odsotnost, duhovno suso, zalost, brezvoljnost, dezorientacijo) so bili to fleshi bolj eksistencialne narave: gluha votlost, svincena teza, gol mraz. Sprva sem mislila, da je duhovne narave, vendar se mi je zdelo cudno, zakaj kar naenkrat rabim toliko brat? Natasa, se spomnis tvoje knjigoterapije? Ko se mi dogaja v duhovni sferi, cutim abstinencno krizo po kapeli in molitvi, ne knjigah, :-). Jaz sem zvecer po adoraciji, rabila brat - v vecini romane. Ne duhovne knjige...
Drugic: obupna potreba, da bi ponovno zreflektirala mojo zivljensko zgodbo - kdo sem bila znotraj druzine, moj krog prijateljev, moje zaljubljenosti, sanje, nacrti, odlocitev za Jezusa... Rabila sem mlet, se pogovarjat, sprasevat ... in pocasi razumet sebe z drugacnega zornega kota, kot sem bila navajena. Samopodoba, ki je bila del mene od kar pomnim, se je zdefinirala na novo. V dolocenih tockah se je potrdila, v dolocenih vidikih, se je nalozilo nekaj novega.
Tretjic: velika zahteva po samopoznavanju - ne, Jakobina? Sem veckrat rekla, da sem v bolj intenzivnem noviciatu kot leta 1992. Biti v stiku s sabo, zivet resnico o sebi, o svojih custvih, intelektualnih intuicijah, kozmoviziji, dokoncno sprejet svoje telo in bit v stiku z virom svoje spolne energije. Zahtevno. 
Cetrtic: izziv vélike teme o ljubezni. Od teorije k praksi - ljubim? Sem ljubljena? Je najin odnos z Jezusom res to, kar sem vedno sanjala? Se res pocutim izpolnjeno? Sem Mu res zena? Je to to ali 'farbam' Njega in sebe?  
Petic: en kup drugega...

Ja, izgleda, da je najhuje ze mimo, drugace ne bi znala izrazit tega na tak nacin, :-) Hecno, ne? 

Kaj mi je bilo najtezje? Spoznanje o sebi: glede na to, da sem od 17 leta dalje vsako leto meditirala 'o grehu' po ignacijansko, se spovedovala in dozivljala zalost nad lastno gresnostjo, je dozivetje lastnih meja, nesposobnosti, frustracij in teme teh zadnjih dveh let cisto na drugi ravni. Je resnica. Ne slutnja. Jasno, da je s tem v zvezi prisel ves cunami moje totalne nekompatibilnosti z Jezusom in moj - lahko bi se reklo - 0.0001 napredek v duhovni rasti v 24tih letih intenzivnega duhovnega zivljenja. Skratka katastrofa. Popoln nesupeh, :-) 
Kaj se? Zobje skupnosti. Tam, kjer je bil prej dom, blizina in varnost, skratka pripadnos moji redovni familiji, zazijajo strupeni zobje. Zelo tezko je dojet, da ni fora v sestrah, pac pa v lastnem dozivljaju... Zelo tezko se je upret skusnjavi da bi moral druge spremeniti, spremeniti strukture, vodstvo, odlocitve in ne vem se kaj vse. Ko se prepustis tem skusnjavam, se pocutis olajsano - brezno v tebi ne zija tako crno. Smotano je obupno tiscanje v spremembo - potreba, da bi sla dalec proc, da bi spremenila, zamenjala. Tisci in ti ne dovoli dosti mislit...

Ups, letim k masi.
Kaksno vprasanje?
Se nadaljuje...
Vas imam rada, sploh ce ste v krizi, he-he
vasa Andreja, iz Kriznega staba srednjih let, ursulinka (Bog bodi zahvaljen!!!) 

ponedeljek, 12. maj 2014

Maj 2014: misijon, ekonomia, slovo

Draga Slovenija!
Po dveh mesecih sem spet na blogu. Topla hvala za vase klike in navezo. Vecer je. Poslusam bobnenje Pacifika dve ulici nizje od nas. Sprasujem Milino kaj si zeli, da napiseva. Za vas, da boste cutili z nama Njega. Sem sla skozi fotoalbum. Toliko vsega, toliko pomembnega. Ko bi vam le lahko prostodusno opisovala vse to Bozje... in Mu dala slavo! Pozgecka me spomin iz nase kapele nekaj tednov nazaj: darovali smo maso za pokojno sorodnico nase s. Antoniete. Zbrala se je vsa druzina, peli smo in zupnik je gorece pridgal. Ne spomnim se tocno besed, s katerimi me je Nina vprasala nekako v stilu... "kaj so RES prinesli pokojnicine ostanke v tem malem kufru sem s sabo?" Spomnim se samo Nininega izraza in velikih oci. "Aha" sem prikimala. Zazrla sem se v mali, beli kufer in poskusala priklicat v spomin kaksna bi bila reakcija v Sloveniji. Tu je normalno, da nekatere druzine ohranijo ostanke pokojnika/ce v malih kufrih ali zarah kar doma. Vsak dan prizigajo na oltarcku svece, menjajo roze, se zbirajo ob vecerni molitvi in ga/jo odnesejo v sosednjo sobo v primeru, da imajo v dnevni sobi zur. Tu je normalno. Kako je ze v SLO?
Priznam, da mi je nasa s. Nina - tu je bila tocno eno leto na mednarodnem medprovincialnem sluzenju - s svojimi spontanimi reakcijami pomagala priklicat slovenski melos in vidim, da sem podzavestno mlela marsikatero temo. Hvala, Nina! Izgleda, da je tema moje slovenske identitete rdeca nit teh sestih let. Zadnja dva meseca sva bili z Nino skupaj v skupnosti. In dostikrat je v meni zavibriralo veselje, ko sem jo nasla pred Najsvetejsim, samo, tocno ob 6.30 zv. Ko je spedenala kuhinjo, spucala hodnik v nulo, zorganizirala pakiranje in nikoli prisla prepozno... vedno izpeljala zadevo do konca, z odgovornostjo in mehko animirala dinamiko v skupnosti. Slovenske karakteristike? Ok, ne moremo posplosevati. In ne idealizirat... A v dnu mi pomaga prepoznati kdo sem kot Slovenka. Hvala, Nina.
Hecno: tako majhni in tako barviti... Danes sem imela priloznost srecat Maria José Arnaiza, marianista iz Chile. S Sally sva ga sli iskat na letalisce, ker bo imel tri dni predavanje, ki ga organizira nasa ekipa teologov. Socno klepetanje mi je iskrilo duso s hvaleznostjo. Priletel je direkt iz Madrida in med klepetanjem omenil, da je sveti oce rahlo prehlajen (ta teden je bil v njegovem teamu), da sta se pred kratkim dobila z Markom (Rupnikom) in da naj zavijemo v prvi ulici desno, da bomo lazje zapeljali k limskim marianistom... ???
Po mojem bom rabila dva dni, da bom sprocesirala teh 55 min klepetanja. Vse je tako domace in tu zraven: Rim, Slovenija, LA, Bulgakov in mozaiki.
Ja. Se predam: vam grem raje nalozit picasso, ura je ze 10.24 zv. Zadnje tedne vstajam ob 5.15 am da sva vsaj malo skupaj z Jezusom, poslusajoc ocean. Toliko je dela, da je cez dan nemogoce uiti v kapelo, razen kratkih/sladkih 'klikov'... Trenutno vstopam v fazo 'off'. Hvala za branje, vas imam rada,
in vas vsak dan izrocam v Njegovo Srce: tam ste na varnem, tam ste na toplem.
Vasa 'zombi' Andreja
PS Mama, prosim, preskoci zadnjo fotko! (Mama se kdaj pohujsuje nad mojim izborom fotografij in je kot kaze edina, ki si mi upa kaj rec! Zadnja fotka je zelo mundana, en Mitsubishi z ulice, jasno, da nic veze z ursulinkami, a fenomenalen - zelo redek model, hkm. Ne se pohujsat, ja? Tudi to je Peru, :-).

FOTOPICASSO april - maj 2014 

ponedeljek, 21. april 2014

torek, 01. april 2014

MI PA PECEMO!

Se nekaj utrinkov na Limo: sva z Nino pekli slovensko potico. Enkrat sem ze obsirno opisala obcutke, ko peces s slovenskim receptom (kulinarika.si) ven pa pride cisto nekaj drugega, :-) No, moram vam priznat, da Nina obvlada sceno, tako da sem se prijavila na njen tecaj peke. Cilj: vsakotedenska peka s slovenskimi ambicijami ter perujskimi sestavinami. Potica je izginila preden sva se obrnili okrog:













Ta teden sva se lotili cimetovih keksov; :-) Z nekoliko modifikacije sva pricarali slastne gajete.
Zakaj se v resnici stvar zakomplicira? Hmmm... na primer, receva: potica ne prenese prepiha. Pogledava naso kuhinjo. Vse piha, vse je odprto in za povrh se 100 % vlaga. Moka? Se imenuje 'PREPARADA', torej ze pripravljena s pecilnim praskom vmesanim. Npr. keksi se delajo z navadno moko. Najini so vstali in se iz navadnih 6 cm, predimenzionirali v 9 centimetrske. Mleko? Je tako skoncentrirano, da ga moras cetrt zmesat s tri cetrt vode. In se in se... Uzitek!
So lepi na fotki, ne?
To je pa Canon, he-he.



Kaj se?
Dosti sem na soli - imela duhovne vaje za profesorski zbor. In enkrat na mesec formacijo:
sv. Angela in izobrazevanje. Fascinantno.
Se mi zdi, kot da odkrivam Angelo v cisto drugi pravljici.

Tu se fotka s praznovanja rojstnega dne nase predstojnice: Nina v elementu!

Mali pojejo, izrocajo darilca,
poljubckajo in
sirijo virus veselja na vse konce planeta.
Ni ga, ki bi bil imun...
Priznam: ratam 'putr'.
Prejsnji teden sem zacela delat izpit za avto - slovenskega ne morem uveljavit v Peruju, mednarodno pa velja samo dolocen cas. Poslusala sem teorijo. "Zakaj mislite, da je pomembno, da imate predmet popravljanje avtomobila?" nas je spraseval gorec profesor s tipicnim obrazom mehanika. Sedela sem v ucilnici in poslusala razlago o tem, kako deluje avtomobilski motor, kako delujejo pistoni, svecke, etc. in poskusala odgovoriti na zastavljeno vprasnje. Zakaj to poslusam? Na koncu izcrpnega in strastnega predavanja o cudeznosti benzinskega motorja je predavatelj zacarano dahnil: "Da bi poznali svoj avto. Zato smo danes tu." Ha! Vprasajte kako sem opravila izpit? Cista petka. Sem mehanikova hci, itak.
Danes sem imela tri ure voznje. Instruktor je najprej vkljucil radio z zivahnim in glasnim ritmom salse, potem pa pritisnil na gas ne da bi se privezal ali dal 'zmigovc'. Sli smo v Zarate, v reven del Lime, klical svojo zeno, da bi prinesla dol vnukinjo in me spoznala, pogovarjala sva se o Huancayu, kjer se je porocil in na koncu me je ucil bocnega parkiranja: "tu ne smes gledati v desno, pac pa samo v levo, tu moras iti vzvratno vse dokler ne zagledas palice v malem oknu na desni, in prosim, ne glej v ogledala. To delajo sele vozniki A2!" Peru. Zakaj postanejo se tako domace stvari v Peruju drugacne? In se pocutim izgubljeno?

Aja, za na konec se SLAVAGospodu - sem v posebnem obdobju (mogoce se
spravim pisat se tretji blog to noc??) in veliko berem. V Peruju so knjige zelo drage, tezko jih je nosit na bus in prenasat s sabo v razlicnih situacijah. Zato sem si zinstalirala Marjetin Calibre in si zacela urejat elektronsko knjiznico. Tudi lap top je neprakticen - na busu ga ne mores uporabljat, ker ti ga ukradejo. Zato sem ze nekajkrat zavdihnila in celo omenila zelo zaupni osebi sanje o elektrosnki knjigi. Jasno, da se mi zdi razkos. Jezusu nisem niti pisnila. In PUF! Pride na obisk Ute iz Nemcije in nam izroci dve skatlici - sem dol padla. KINDLE!!! Cisto tapravi. Dve! Smo si razdelile vsaka po en mesec. Marija mi je vceraj rekla, da mi lahko prepusti svoj mesec, ce jo zacnem uciti excel. Imam se cel april! Nalozi vse kar je pdf, txt, zipp (andreja.godnic@kindle.com) etc. Sanje. Sedaj berem sedecki, hodecki, stojecki, lezecki. Pa to ne mores verjet! Tak je Gospod. Ti sklati zvezde z neba.. Ste gledali Hankoka (Will Smith)? Tak je Jezus (no, jasno, na koncu, ko je ze spreobrnjen, ne na zacetku, ko vse unici). Slava Jezusu!! Tudi za Kindle.
To.
Se vesela napoved: Potovke 2014 so ze v akciji!! Zivela mladina! Tudi Gimnazija Antona Martina Slomska se letos pripravlja na konkvisto Pukarája. Se veselimo! Bienvenidos!
Kaksno vprasanje?
Sem bila izcrpna. Oh, koliko stvari bi vam rada sklepetala. Vse je tako zanimivo! In Njegovo.
V Njem vas toplo pozdravljam. Danes grem ob 5h zj gledat papezevo avdienco: mogoce bo povedal za Mijino kanonizacijo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Ce ne jutri, pa naslednji teden.
Objem,
vasa Andreja, ursa od Rimske unije

Tornado in njegovi stranski ucinki: obisk m. Cecilije

Sem nazaj.
To je fotka nase generalne matere, m. Cecilije.
Prisla- vrgla v luft - in zmagala. Tornado. Zvlekle smo creva na mizo, malo mesale naokrog in koncno olajsano uvidele, da je Gospod na delu. Se spomnite nase Province? 18 urs, mednarodne, multikulturalne, vseh starosti, vprezene v  veliko solsko masinerijo in predvsem v fazi zalovanja. Mati je poslusala, debatirala z Neusimar, svetovalko, ki je teden pred njo pristala na perujskih tleh, sprasevala, molila, sklicevala sestanke z vsako in vsemi... in nam pomagala izjasnit poanto. Pa mi bo kdo sejal rozice o 'starokopitnosti' pokorscine, avtoritete ipd. Ni druge verzije, dragi moji. Drzi pokorscino - táko z razlocevanjem, jasno - a drzi pokorscino in bos videl cuda. In pika.
Zame je bil ves mesec izredno naporen: kot prva odgovorna sem morala dajati odgovor za ti dve leti in vse kar se je dogajalo. Poskusati razloziti. Utemeljiti. Prositi odpuscanja. In priznati napake. Jezus je hazarder: pozna te do obisti in vendar tvega s tabo, ceprav bi lahko izbral boljse 'orodje' kot si ti. Skrivnost. Sem Mu hvalezna za ti dve leti - do mesa sem cutila, da ne moremo nic brez Njega. In .. zanimivo: toliko sem bila s sestrami, toliko sem jih poslusala in ujela korak vstric, da so zavzele zelo posebno mesto v mojem srcu. Vsaka od njih. Zelo jih imam rada. Navadila sem se, da sem zanje. In ko mi je bilo dano biti poleg, ko se je kaj odlepilo, osvobodilo, razcvetelo, slo na svetlobo... mi je bilo dano zacutiti Jezusov pogled na svojo soprogo. Kako jih gleda! Kako nas gleda!!!
Odlocitev je padla: za dve leti bomo izvolile delegatko, ki bo v tesnem sodelovanju z vrhovnim svetom. Tezke in  mucne odlocitve bo prevzela vrgovna mati. Mati je bila zelo odlocna, da moram za nekaj casa stran: probacija!!! 7 mesecni program v Rimu (november 2014 - junij 2015) ali bolje receno "odpeljem jo v puscavo; tam ji govorim na srce". :-) Bog je velik. Sem poskakovala okrog palm. Pocasi pripravljam pisarno, dokumentacijo in ostale stvari za primopredajo. Se nekaj dni in zadihamo... Hvala za molitev.
Tu se nekaj fotk: smo sle tudi v Pachakutek - shipnotizirane od revscine in prostranosti periferije. Na fotki vidite ograjo kapele Device Guadalupske. Zupnik nas je rotil naj pridemo cimprej: "prvo sveto obhajilo, birmanci, biblicne skupine... karkoli. Vi samo pridite. Jaz ne morem. Je prevec vsege..." Mati je ostala brez besed. Meni je srce tako mocno razbijalo, da me je bolelo. Klic divjine. Moje naravno okolje. Jezusa sem tako sladko pogledovala (ces, greva???), da se mu je bilo za zmesat. Kje ste misijonarji/ke??? Gremo?
Tu spodaj mati s svojo tablico. Da te kap.


Alo, se malo globokih misli:
Ce gledam nazaj ti dve leti: Kaj mi je pomagalo v kljucnih trenutkih? BOZJA BESEDA. Itak. Jezus mi je v teh intenzivnih casih serviral Besedo, ki mi je dobesedno spodnasala tla pod nogami. Bog, kako je Beseda nekaj tekstonskega. Sredi crev, teme in mozganja zabliska in posveti! V trenutku. Ali pa naredi odlocitev mocno kot jeklo. Ali pa te v trenutku spravi v jok... Da mir. Te objame. In prodre v najtemnejso samoto. In v najgloblji greh. Kako tezko je to opisat. Beseda je resnica. Kar preberes, se v resnici uresnici, do zadnje crke. Dabár. Pocasi mi postaja jasno, da je Bozja Beseda bolj nevarna kot najhujse orozje in bolj ucinkovita kot ves denar sveta. Sploh ne mores primerjat... Vcasih me ima, da bi na platnico Svetega pisam nalepila napis NIC NAS NE SME PRESENETITI. Namrec, nikoli ne vem, kaksna bomba bo eksplodirala v meditaciji. Ali kaksno uro kasneje. Ali zvecer po vecerji. In nikoli ne morem desifrirat vzorca: vsakic deluje Beseda v meni po drugacnem vzorcu. Prava duhovna avantura. Imejte jo na nocni omarici - ne rabis neke velike umetnosti. Si jo das pod zob zvecer in ona deluje vso noc. Je kot tus. Ali plavanje v morju. Ali parfum. Je On.

Hm. Danes me drzi muza.
Se vam ljubi nadalajevanje?
Ok. Se nadaljuje...
s. Andreja

ponedeljek, 24. februar 2014

OBLJUBLJENE fotke iz HISE SANJ 2014

Sem bila pridna!
Eccola,
Andreja

KLIK NA HISA SANJ 2014

petek, 21. februar 2014

BLOG V SLIKAH januar - februar 2014

Se ponizno javljam.
Bi vam rada sklepetala tisoc in tisoc stvari, ki mi jih je dano zivet po usmiljenju nasega Dragega. Zal, mi ne rata. Zato sem vsak dan v Njegovem Srcu in tam skupaj z vami povelicujem in slavim Njegova dela. Da pa boste vsaj malo na tekocem, vam nalagam nekaj fotk iz limskega zivljenja 2014. 

Na duhovnih vajah sem bila od 1. do 10 januarja. Off line.
16 januarja smo praznovale 60 obletnico zaobljub nase s. Esther; prisel nadskof Piñeiro, iz Ayacucha, nas dolgoletni prijatelj in predsednik Perujske skofovske konference. Pridruzile so se nam sestricne, ursulinke drugih vej. Lustkano!

Od 24. - 26. januarja 2014 mo imele Provincialno konferenco. Malo delale, malo molile, dosti klepetale in poslusale. Z video konferenco smo bile v zivo na Karibih in v Rimu z generalno materjo.


Vrhovna mati Cecilia Wang


Video konferenca  s Karibi
Uradna fotka 2014

27. januarja zvecer smo z Marijo in Nino letele v Sapallango in zacele ´krizev pot´uskatlovanja in pakiranja. Zelo bolece. Hvala Bogu, je Nina odnesla tavecji delez fizicarjenja.
01. februarja slavje 25 obletnice zaobljub od Betty:


Ja, dosti slavja in organizacije. Smo nekako preziveli. In poletje, ne pozabite - mi nismo uzili ledenega oklepa kot vi. Smo pa zelo molile in se vas spominjale. Fotke, ki sem jih gledala so bile kot iz risanke FROZEN. Bo? 
Skoda je ogromna, si predstavljam.
Smo z vami.

Dobro.
Kaj je - med drugim - sledilo?
Teoloski teden z Gutavom Gutierrezom in teologi v katakombah. Cisti intelektualni uzitek. Zvecili smo Papezevo encikliko in ugotavljali, koliko je teologije osvoboditve v njej. No, za tiste, ki vas zanima: uradno mnenje perujskih teologov je, da je papez Francisek cistokrvni sin latinoameriske Cerkve in s tem tudi teologije. Nic abstrakcije in konceptov. Meso. In Odnos. Grozno me zanima, kako so v slovenscino prevedli  njegovo Evangelii Gaudium, :-)
Tu fotka moje skupine:
Kanadcani, Irci, Arekipenci, Kolumbijci, Katalatcani, jezuiti, franciskani, dominikanci... imas ti svega...

11. februarja smo z Nino, Marijo in Rosano letele v Sapallango: zadnje dejanje v Zgodbi Sapallanga  Pukará 1997 - 2014. Jezus mi je podaril globoka srecanja: z mamo Berto;


Z mojimi krscenci

Celina


Zlica mi je padla v med in tako sem lahko bila malcek delezna HISE SANJ - hvala Polhov gradec in vsi, ki ste darovali denar za pukarajkse otroke!!! Tokrat so stvar izpeljali v celoti Yina, Javier s pomocjo Miguela in Susy in ostale animatorske klape. BP. Ocarana. Obljubim picassovo galerijo v nadaljevanju na to temo.
Tu samo za okus:


 
In koncno selitev nae 'ropotije' v hiso v Pukará. Kljuc od Sapajánge, kjer smo bile najemnice 7 let, smo vrnile gospodarju. 


Slovo od bogoslovcev in novomasnikov. Slovo od animatorjev, pastoralnih sodelavcev, sosed, krscecev... Brez konca in kraja.
Za umret.

V petek, 14. februarja, je prisel nadskof Pedro Baretto in daroval slovesno zahvalno maso za nasih 17 let misijona. Srce parajoce.




To.
16. februarja smo zacele z vpisi na nasi soli in vrtcu v Miramaru. Imamo vec kot 600 ucencev. Skupnost je polno vprezena v solsko delo. Vceraj zv je priletela Neusimar, vrhovna svetovalka, ki ostane na visitaciji do 21. marca. 3. marca prileti vrhovna mati Cecilia. Se grem pripravit na uradni pogovor. 
Molite, da bi uresnicile vse, kar bi bilo vsec Ocetu in Jezusu...

Za zakljucek se cukri:
v januarju smo se dobili z Dejanom s Primorske in njegovo drago iz Peruja. Hvala, da si odnesel ptt v Slovenijo! Vso sreco!
Pred dnevi sva se dobila s p. Stefanom Kozuhom, da mi je zadisalo po skofjeloskih kapucinih! Lepo... 2. marca se spet najavlja Slovenija v zivo. Srcece srecno.

Konec zapisa.
Hvala, da se vedno klikate na blog, ceprav najdete le kaksno pajcevino. Nic ne obljubim. Racunam pa se naprej z vaso molitvijo in zaledjem. Hvala, da ste! Tudi jaz vas imam vedno v molitvah On ve, On konfigurira. V Njem vedno 'on line'.
Aja, se spomnite moje Mije? Blazene Marije od Uclovecenja (Kanada, +1670?) Izgleda, da je papez Francisek pregledal zadeve za svetnike in ugotovil, da sta Mija in Laval (njen sodobnik) ze malo predolgo v predalih in jih bo - mimo dolocenih procedur - v kratkem razglasil za svete!! Popolna sreca!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Vam najavim.
En velik objem. Napisite kaksen komentar, ce vam je.
In Zivel slovenki sport - cisti sampijoni!!!!!!!
Vasa Andreja, ursa


torek, 31. december 2013

BLAGOSLOVLJEN BOZIC IN LETO 2014 POLNO ZAUPANJA

Draga Slovenija,

v teh tako polnih dneh ste navzoci v vseh nasih molitvah, adoracijah, veselju in bozicni mistiki. Ni potrebno visokoletecih diskurzov. Malo bitjece, ki se zadovoljno nasmiha med spanjem, nam je dovolj. Rabi mamino mleko, kako suho plenico in nekaj udobnega za spat. Tako preprost je Bog. Vse ostalo je stvar odraslih. Stiska, pricakovanja, nerazumevanje, materialna in duhovna revscina, mraz...

Letos se pocutim bolj v vlogi Jozefa: neljuba presenecenja, dosti molka, naporno potovanje v neznano, zavracanje, bivanjska stiska, pomanjkanje osnovnih stvari in nevarnost. V resnici pa vse to ni tako mucno kot to kljuvanje dvoma v srcu: "To zeli Bog Oce za svojega Novorojenca???" To zelis, Gospod, za svoje ursulinke?
Kako je bilo vcasih fino sedet na prucki in meditirat  svetopisemske tekste na ignacijanskih duhovnih vajah. V globokih tolazbah si vzgan od ljubezni klatil zvezde obljub z neba, z vso gotovostjo, da tako bo. Sedaj sedim m v lastni revscini... Tako zivljenje kot okoliscine tiscijo predme dokoncno potezo: Bog ali ti, Andreja?
"Bog", ponavljam. Ponavljam v zelji, ponavljam v volji, ponavljam naslanjajoc se na Nase: "Bog. Jaz ne morem sama nicesar. Jaz nocem sama nicesar. Amen."
In spet zacenjam po tihem skupaj z angelcki sepetat imena mojih sester, dojencka v trebuhu moje prijateljice, imena duhovnikov, druzin v stiski, imena Pukarájcev, sorodnikov, mladih, vseh, ki prosijo molitev... Stala je idealen prostor za kaj takega. Tu ni potrebno nic odvecnega blisca. Vse je natur. Vse je bio, :-)

No, delam krivico Bozjemu usmiljenju, ce opisem samo to plat medalje. Ni res, da sem v bozicnih praznikih tako pasje potolcena! Sploh ne! Spucala sem celo hiso in se na koncu pocutila kot prerojena od same fizicne utrujenosti.
Praznovala sva Njegov rojstni dan v skupnosti z globoko doziveto spravo v solzah in z rajanjem ob soju svec!
Praznovala sva 20 obletnico poroke!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Zj ob 6h na obali Pacifika, zacarana nad tem, kar imenujemo intimnost dveh oseb, ki se ljubita. Drobne geste, poznan notranji glas, domaca blizina, duhovni pogled zaljubljenca, ki zaljublja vedno na novo... in obupna duhovna privlacnost. Stanje se slabsa iz leta v leto! Clovek ima obcutek, da se vedno bolj zaljublja. V dvajsetih letih se je veliko spremenilo. Jaz sem se spremenila. On, na nezno in pocasi, osvaja moje globine. Ko ze mislim, da ni nicesar vec tam spodaj, mi On odpre nekaj globljega in nepoznanega o meni sami, zato da bi lahko bila bolj za moje sestre, bolj za druge.V svojem vrtu. Uziva! Nebesko...
Imele smo nekaj velikih aktivnosti na soli - zive jaslice s tradicionalnimi plesi malosolckov, igro o gostilnicarju Benjaminu, slovesno bozicno kosilo za profesorski zbor in karaoke. Poglejte si v Picassovi galeriji na koncu zapisa.

Nasi dve juvenistki sta v Mehiki na duhovnih vajah,
zato smo z Antonieto in Eriko same. V soboto smo si privoscile turisticno turo na pravljicni PACHAKAMÁK: ogromno arheolosko najdbisce zraven Lime, kjer so se pred Konkisto vrstili rituali v cast Pachacamacu in Soncu. Ze veliko sem brala o tem religioznem centru, ki je vec kot 1500 let sprejemal na tisoce romarjev iz vse Latinske Amerike. Tu je Huayna Capac preverjal prihodnost svojih bitk, tu je Huascar odlocil o svoji izvolitvi in tu je Hernandez Pizarro izgubil glavo, ko je prigalopiral s svojimi Spanci pred tempelj bozanstva: zlato, samo zlato povsod. Zlato, ki ga sedaj gledate na stropih cerkva in palac v Spaniji, Rimu etc.

In za jagodo na vrhu smetane: PACHAKÚTEK - v nedeljo, z naso staro Toyoto Corrolo, letnik ´71, na sever Lime, v barakarska naselja. Srce mi je tako mocno razbijalo, da si ga lahko videl. Erika je prihajala sem na misijon v letih 2006 - 2009. Morski pesek, konstrukcije iz lesa in locja, sonce, ki zge in spusceni psi.
Pravljica...
Ze nekaj casa prosimo Milino za misijon v predmestjih Lime. Nasi Trije (Oce-Sin in Ona) odlocijo kam bomo sle, Ona realizira plan. Srce bije!
Dobro.

To bi bilo za danes vse. Se dobimo naslednje leto.
Aja, vedno me spraujete kako so nasi Pukarajci. So vam zlezli k srcu? Vas cisto razumem. Oni so gor, v hribih, jaz sem dol, ob morju. Pocasi se moramo navadit na razdaljo. Vsi posiljajo en kup pozdravov. Slovenija jih je sprovocirala: Miguel in Susy sta 15. decembra pokrila svojo 'hiso' (zazidala sta si prizidek in drugo nadstropje nad stanovanjem od starsev), Javier in Yina pricakujeta drugega dojencka. Kar je veliko delo Bozjega usmiljenja v njih je pravgotovo vztrajnost na zupniji: ko so se vrnili, so jim duhovniki napovedali vojno. Zaradi izkusnje Slovenije in vasega pricevanja so crpali moc v Jezusu in nadlajevali z birmanci, s korom in mladimi, s pogajanji z zupnikom in koncno s Posadami, bozicnico in misijonom. Susy pravi, da ko je najbolj tezko, se spomni g. Janeza v Izoli - "Ce bo moj sin zelel biti duhovnik, bom mirna. Poznam g. Janeza, g. Simona, g. Jozeta ... to so cudoviti ljudje!!!" Zdaj pocasi pripravljajo teren za HISO SANJ v februarju. Otroci so ze vsi nestrpni. Zelo si zelijo, da bi imeli moznost vsesti se dol in zreflektirati, kaj se nam je v resnici zgodilo na misijonu v SLO. Bo ze kaksna moznost v prihodnosti. Zame je bil MISIJON z njimi in vami prav gotovo nekaj najlepsega v 2014!
To.
Za konec se bozicni trojcek in en velik objem iz Peruja:
 Danes zurka,
jutri ob 2h popoldne start na duhovne vaje v Wuachípo.
Do 10/1/2014. Se priporocamooooooooooooooooooooooooooooooooo.
Vas imava rada,
Andreja in Jezus

PICASSO GALERIJA KLIKNI TU: BOZIC V LIMI 2013
PS Zivel tatov CANON!!!!!!!!!!!!!

torek, 10. december 2013

Decemberski pozdrav!

Draga Slovenija,

pred dvema dnevoma sem sla na kratke rokave in poletno garderobo. Trgovine in ulice so okrasene z bozicnimi okraski in v tej vrocini je hecno videt rdece bozickove kapuce in snezene sani... Andreja je torej v tapravem poletju, duhovno pa odhaja Novorojenemu naproti, izgleda da nekje dalec,
Advent.
med stepami in samotnimi, odddaljenimi divjinami srca, kjer Milina preciscuje in dolbe Gospodovo prostorje z bozicnimi okraski in perfumi. Milost. Zelo si zelim, da bi Mu bilo toplo tu domá.
Vi?
Financna kriza?
Mraz?
Seznami bozicnih darilc?
Hrepenenje po Jezusu?
Prosim Milino, da vas vrze v mrzlo vodo, da ne bi med kupi slepil spregledali bistvo, Jezusa.

November pri nas?
Zivim v Miramaru, koreninice so zacenjale poganjati. Cudez. Obcudujoce gledam to notranjo moc prilagajanja, skrito globoko v meni, vcepljeno v moc Duha, Miline.
Provincialne zadeve, imenovanja, papirovje, poslusanje. Si lahko predstavljate... In med vsem tem, darilo: obisk druzin v nasem okraju, ki so vpisale malcke v nas vrtec. Ulica La Paz, navadna, razmajana vrata N°460. Odprem in zagledam labirint prehodov, vrat in oken, vse iz lesa. Tu zivi tudi do 30 druzin od babic do vnuckov, tet, bratrancev, natalcenih v nekaj bivansjkih prostorov. Vprasam staro mamo na vratih po stevilki hise. Usmeri me v desni prehod, do konca, leva vrata. Vse je leseno, prezeto z vonjem po vlagi in prahu. Sosedov kuza je hud in spusti iz gobca svoje najbolj agresivne zvoke. Nikoli ne ves, ce igra ali misli resno. No, ugotovis, ko gre v akcijo. Tale ni sel.  Potrkam. 18letnica me  povabi noter - mamica. Temacen prostor, poln vrec, razmajanih omar, z vrati v nekasno cumnato in lesenimi lestvi za gor.  Andy ima tri leta. Mamica je samska, zivi pri starsih skupaj s svojimi 4 brati in sestrami. Vsi spijo gor, nimajo svojih sob. Pogovarjava se, izpolnjujem vprasalnik. Zelo si zeli, da Andy studira pri nas. Z Andyem si posiljava plasticno letalce. Izgleda, da se hitro udomaci. Ko odhajam, opazim na levi strani kajehonskega labirinta visok zid. Zunaj na ulici ugotovim, da ta zid locuje labirintovska naselja revnih s terenom stanovanjskih blokov. Nikoli do sedaj ga  nisem opazila. Boleca resnicnost Peruja: eden ob drugem - bogati in revni. Cisto zraven, cisto noramlno, nic posebnega.

S Sapallange me poklice Rosana. "Gremo v Pariahuanco! Gres z nami?" Malo precekiram pri nasih in sfinisiram zadeve za Rim. Zv ob 9h sem v taxiju. Srce mi razbija ob misli na Sapallango - grem do Yerbateros, zloglasnega bus terminala in ob 9.40 ze spim kot top na BUs Central, sedez N°28. Zj ob 5.30 sem v Huancayu. Nimam srca zbudit mojih treh tako zgodaj. Ne cutim visine. S sabo imam samo mali ruzag. Globoko vdihnem huancayinski zrak: Bog kako zelo pogresam Sierro. Hodim po Camino Real, z ocmi pobozam vrh katedrale, razmajane stopnice nad Mubarak centrom in en kup drugih detajlov mesta. Sprehod, skupaj s Tabo: hvalezna za to jutro, za te vonje, za Tvojo blizino. Lepo mi je s Tabo.Vroc napitek z mako in kinuo. 50 centov. Na kombiju srecam Pukarajke - vracajo se s trznice, kjer so od 3h zj prodajale pukarajsko zelenjavo. Izmenjamo cariño in zadnje novicke. Moje sestre na vratih v popolni 'bojni opravi': "Smo te cakale ze od 5h," se heca Marija. Naslednji dan se odpravimo v Pariahuanco. Tavelika Toyota, p. Percy, Nina, Rosana in Marija. Huaytapayana nas pricaka v meglicah in snegu: mraz. Nina vrze nekaj sneznih kep proti nam - bozicni feeling, :-) Potem pa po ovinkasti, neasfaltirani cesti navzdol in navzdol. Cez kake 4 ure smo v Lampi: trznica. Nas beli tojotovski monstro si utira pot med domacinkami z manteli, polnimi krompirja. Vse je v barvah. Podnebje je 'preddzungelsko', seha selva - nic hribovskega mraza in se ne vlazne dzungelske vrocine, nekaj vmes, prijetnega, udobnega. Pariahuanca. Mala vasica s srednjo solo, med palmami in bujnim zelenjem. Tu raste chirimoja, slastno sadje podobno guanabani, vendar sladko. V srednji soli imporviziramo adventno katehezo, izvedemo nekaj dinamik in bansov, pojemo bozicne pesmice. Prihaja Jezus, pripravimo srca. On je nas Resenik! On je Pot! On je luc!!! "Prosim, da nam vsem da delo" prosijo v molitvi ucenci. Srednjesolci izgledajo starejsi kot so v resnici. Pravzaprov izgledajo odrasli. Skoraj nihce ne gre po srednji soli studirat. Huancayo je dalec. Gledam na nogometno igrisce ob soli: VRAE, specialna protiteroristicna enota protovoljnih rekrutov - 18letniki, ki nimajo nobene moznosti solanja, se protovoljno izrocijo vojski, da jih v enem letu strenira za 'meso' v prvih vrstah napadov s teroristi. Zgrozeno gledam Rosano: kako je mozno, da je baza sredi ene male vasice??!! Nazajgrede spimo kot mrtve. Zvecer sem na busu za Limo. Ups, letim k adoraciji. Tudi za vas...
Andrea

Tu se GALERIJA:
November 2013

sreda, 06. november 2013

ODMRZUJEM

Sem koncno spet v normalnem, perujskem ritmu.
Preziveli!!!
Aleluja!
Vam nalagam link do sosednjega bloga z dolgo refleksijo in Picassom: BOG JE VELIK refleksija
Spet vasa, odmrznjena, izgubljena v prevodu
Andreja
... z mamo.



petek, 09. avgust 2013

SE TRI DNI DO LETA

Alo, sem rekla, se enkrat hitro na blog:
je toliko vsega, da bi bilo res skoda spustit in ne povelicevat Gospoda za vse, s cimer 'sarmira'. Sem v Limi, Miramar, ura je 18.36 in cez nekaj minutk gremo k adoraciji in vecernicam, tako kot vsak vecer. Moj dnevni make up. Oblecena sem v volno in debele hulahopke zaradi pacaste, ledene vlage, ki se med sedenjem prebije skozi kozo in napolni kosti z ledom. (Da vam malo olajsam vase pasje dneve.)

Kaj dogaja?
Drzavne praznike smo prekuhale, se nasmejale in pojedle:



Nina je ze domaca med nami.
Vcasih me zmede, ker mi priklice en mesan obcutek, da sem v Sloveniji -
potem pa mi naredi v glavi 'klik' in se zavem, da sva v Peruju.

Po praznovanju smo utonile v tridnevno duhovno obnovo (kompleten paket osebne duhovne nege). Tisina je pocasi pronicala v razbolele celice bivanjskega dna. Znova in znova sem kradla ure pod tusem Milinine svezine: neutolazljivo lacna Njega. Med obveznostmi, ki sem jih morala dokoncat pred mojo dvomesecno odsotnostjo, sem se skrivala v véliki kapeli, zavita v deko zaradi ledene vlage, samá z Jezusom (zadaj desno je bilo se nekaj angelov, moja Mija in se kdo, pa se jih zal ni dalo videt). Zacela sem meditirat biblicna besedila, ki nam jih je priporocala s. Dora, voditeljica, a sem po nekajkratnem siljenju pristala - kot ze vseh 20 let pred tem - pri Visoki pesmi: "O da bi mi dal poljub svojih ustnic." V Njem se vse postavi na pravo mesto. Zalovanje se zlije v Njegovo Srce.

02 avgusta sem v dnevnik vpisala kot ZGODOVINSKI dan: prvic v zivljenju sem se sla video konferenco v zivo. S. Marjeta Pija, profi na temo sv. Angela, se je preko skypa povezala z nami in se pojavila cez celo steno v dnevni sobi. Sem bila cisto brez diha. Cez nekaj casa sem se popolnoma izgubila: sem v SLO in prevajam v Peru? Sem v Peruju in z eno nogo v SLO? Tehnologija omogoca popolno interakcijo in zgodilo se je pravcato SRECAnje, kot nas je ucil g. Vinko v starih casih. Definitivno gre zasluga 1. sv. Angeli - ki je gotovo dala jasno vedet Ekipi v nebesih, da zeli brezhiben prenos in seveda, 2. Marjeti Piji za drznost, strokovnost in ljubezen do nase SuorMadre. Fantasticna izkusnja. Naslednji dan sva se dobili po skypu s s. M.Terezo, iz Generalata, ki je navduseno poslusala moje fantazije glede moznosti komunikacije vsevprek po nasem ursulinskem svetu.
Tu se blog od Marjete Pije: HRANA ZA ZIVLJENJE
In se zgodovinska fotka:

Res me fascinira tehnologija - aja, se to:
vceraj sem instalirala OOVOO,
ki z razliko od skypa, prenese 12 udelezencev s kompletnimi video posnetki, snemanjem, fotkanjem in podobno. Jutri ob 18.30 se dobimo s Karibi, Mehiko, Chilom in Brazilijo na Regijskem video srecanju.
Upam, da ne bom pozabila dihat.
A ni lepo biti v klostru???!!!

Med vsem drugim morjem zadev sem praznovala rojstni dan (SPREMENJENJE imam v DNKju, he-he). Ob 7h zjutraj me je presenetila mehka melodija QUE DETALLE, SEÑOR, ob 8h so se v kapelo zasedeli Sinovi sv. Ane, redovniki z nase zupnije in za jagodo na vrhu smetane se vseh pet Potovk, ki so predstavljale vse vas. Clovek bi jokal! Moja skupnost me je cez cel dan zasipavala s pozornostmi in mi za visek vsega podarila darilo za naso mamo! Sem imela oci kot dva kroznika.



Potovke 2013 so bile super: samostojne, ustvarjalne, zabavne in predvsem predane misijonu. Nasi ljudje in sestre ocarani! Bravo POTA!!!



Eccola.
To. Z ljubeznijo.
Iz srca hvala za vse male in velike KLIKE preko socialnih in duhovnih mrez: vse je kot pravi cunami pridrvelo name, me preplavilo in prepricalo, da sem ljubljena. Ne morem vam vsem odpisat, prosim pa Jezusa, da vam vrne duhovni 'klik'. Ko On klikne, je sladko.

Zdaj grem spat.
Jutri dokoncam pps za Predstavitev Peruja na generalnem kapitlju, v nedeljo se grem poslovit od Sv. Ursule, v ponedeljek pa se spakiram. V torek letimo ob 20.20 zv. Mogoce, mogoce - smo ze vsi po luftu - se v Amsterdamu dobimo s Petrom in Marjeto, huraaaaaaa!

Druzini sta tik pred sesutjem, Susy ima po dva izpita dnevno, Miguel teka iz lekarne v internetne kabine, Yina pripravlja materiale za en mesec naprej in Haviér isce po HYO kene in zampoñe. Pravijo, da ze dolgo ni toliko vadil kot zadnja dva tedna, :-). Izgleda, da je stvar resna. Molite, da ne vsi zbolijo od hudega... Meni je vsekakor lazje: crevesje je 24 v centrifugi in to je tudi vse. Bog je velik!

Za naprej vam ne morem obljubit kaj resnega na blogu, mogoce bom dala v Picasso fotke iz Izole, Sentvida in Maribora. Karkoli vas tisci, vprasajte. Bom na mailu.
Aja, se vprasanje: ima kdo mogoce doma kaksen star mobitel s cipom? Bi bilo fajn imeti kaj pri roki za dogovore. Lahko posljes na naslov: Komen 115, 6223 Komen. Pripisi na kateri naslov vrnem, :-) Hvala!
Ce kdo sprasuje, kako lahko pomaga pri Misijonu, ga prosite molitve. Ce bi rad se kaj konkretnega, se priporocamo za: riz, krompir, marmelado, salamo, solato,.. Jemo vse!  :-) HVALA.

Vas imam rada.
Vasa Andreja