Hvala za potrpezljivost. Sem spet nazaj... Kako ste? Vse ok? Postavljate urnike novega solskega leta? Veliko blagoslova vam zelim...Blogala sem vam tik pred tridnevno duhovno obnovo, zadnji teden v avgustu. Zdaj je ze konec septembra. Ta mesec je bil nabit, dinamicen in izcrpljujoc. Hvala Jezusu!
Prvo me je odpeljal 'na Karibe' (beri v prenesenem pomenu, :-)) za tri dni, me 'priklopil na Besedo', odklopil od sveta in jasno pokazal, da bi me rad samo Zase. Ko se tako odloci, ostanejo navadno moje zadeve na polici. In se ukvarjava z nama. Ne z zadevami, :-) Ne vem sicer ce to spada na blog, a si ne morem kaj, da vam ne bi sklepetala enega od fascinansev teh 'Karibov'. Skupaj sva ze 22 let, vendar sem ga sele v teh dneh prvic v zivljenju vprasala, ce Mu je dolgcas z mano... Cutim namrec, da se spreminjam in da se doziljam drugace kot kaksna leta nazaj. Pocasi dojemam resnico o sebi, dejstva, ki jih ne morem vec manipulirat pred sabo. Dojemam, da dolocenih stvari ne bom mogla sama nikoli spremeniti. Izkusam, da mladostni zagon, ki ti daje obcutek, da je vse mogoce, izgublja okus (pravzaprav ga ne okusam vec). In ne morem se znebit vonja po sivki (beri v prenesenem pomenu) - sivka!!! Ce pa sem si vedno disala v Givenchyju??!! (Ce me alizirate, vam lahko pomagam, da je to klasicna kriza srednjih let, :-))
Jezus, v nasprotju z mano, fascinira. Preprosto jemlje sapo. In na popolnoma nevsiljiv nacin osvaja delcke bivanja enega za drugim, zapolnjuje horizonte, plese, in disi po necem, kar mu ne vem imena. Definitivno nebesko... Ko me zadene vprasanje, kako se On pocuti 24 ur ob meni, me stisne. Kako se Bog pocuti v svoji ustvarjenini? Koliko neznosti, potrditve, zacara in ljubezni dobi od nekoga, ki mu popolnoma pripada? Jasno, to sva sla ze dostikrat skozi, a nikoli me ni zagrabilo tako v dno. Stala sem tam, na potki, obdana s palmami, golobi in 100 procentno limsko vlago in poslusala srce, kako mi bije... Trenutek, ki pripada vecnosti, ker te stori vecnost. Ja. Ko se me dotakne Ljubezen, se me dotakne vecnost, ne? In navecji fascinans je prav v tem, kako se On v takih trenutkih znajde v meni, ne, jaz se znajdem v Njem, v ljubezni, ljubljena, do konca ljubljena. Tudi ljubezen dozivljam drugace kot prejsnja leta - nic vec ni v konceptih, hrepenenjih, nekaksna zunanja resnicnost, ki te obcasno oplazi ali odnese... Ne. Je v mojem mesu. Preprosto. Obarva. Daje ritem. Disi. Energetizira. Impulzira. Obupno lepo. V konkretnih odnosih, obrazih, umiranjih, sluzenju, zrtvicah... ker je za vsakem od teh obrazov Jezus, tako zelo privlacen in konkreten. Jezus. Itak. Se uraden zakljucek pripovedi: po tem duhovnem fascinansu, sem mehko objela svojo krizo srednjih let in z njo Andrejo, ki pripada temu obdobju zivljenja. "Odrini na globoko, Andreja." mi je se spricnil v zilo. A ni enkraten??
Dobro.
Malo sem sla mimo, pa je po eni strani prav, da vam to povem, ker je drugace tezko razumet, v cem je sploh fora...
Kakorkoli.
Do 8 septembra sem ostala v Limi: spremljala Milagros, imela pogovore s sestrami, urejala korespondenco in nujne provincialne zadeve, skaypala na vse konce sveta in prezivela prvo provincialno sejo. Ko sem se vrnila v Sapajango, me je prehod 'zdelal'. Se vedno ne morem predelat tako na hitro razlik med tema dvema tako razlicnima svetovoma....
12 septembra smo praznovali mojih 22 let klostra in stirih let misijonov (Peruja): nasi dve sta narocili 'lomo saltado', nazdravile pa smo z masnim (slovenskim) vincekom. Popolna sreca. Smo rahle zmeckane, ker sem dosti odsotna in rabimo cas za biti skupaj... Skupnost je kot rozica, ki jo negujes. Vsak prepih, vsako pomanjkanje vode ali mraz jo zdela...
Od Potovcev sta ostala Miha in Marija - del familije, smo rekle. Trenutno se potepata po Peruju in se vracata sele 10 oktobra. Izkusnja z letosnjimi Potovci je zelo lepa... Hvala vam, se enkrat, v imenu vse nase klape...
V Pukaraju sem se preselila v tri prostore ob biblioteki in ostali del hise prepustila Miguelu in Susy - so ju vrgli ven iz njune hise. Malo zgubljeno sem tavala tiste prve dni septembra po vasi (malce se poslavljam izgleda) in mi je Jezus takoj pripeljal zakonski par na pogovor s problemom ljubosumja, M.E., ki je neutolazljivo jokala v cerkvi in se tresla od strahu, da jo starsi ne bi spet pretepli, K., ki je bila prvic spolno zlorabljena pri osmih letih in prihaja sedaj stric na obisk, M. in S., prostovoljca iz ZDA, ki sta v krizi poklica etc. Sem bila takoj ozdravljena 'lastnega popka' (beri v prenesenem pomenu besede). Hvalezna, da sem poslana oznanjat Kraljestvo, z mocjo in avtoriteto. Oznanjat, da je Jezus, ki vstopa v vse te situacije, da On resuje, da On ozdravlja, da On sciti svoje... Lepo je biti Njegova prica - obcudovati, na kaksen nacin posega v ta zivljenja in spreminja oblicje zemlje. Jasno, da bi rada vcasih kontrolo - mogoce malo vec doktrine, centriranje v zakramente, red... dobro bi del obcutek, da ne uhaja vse iz rok. In da se da preverit rezultate. Pa ne gre. Jezus posilja brez vsake gotovosti, rezerve, varnosti... cisti adrenalin. Grozljivo! Edino kar zeli je, da Mu ustvarjam prostor - vse ostalo izvede On. Alo spat. Sem se hudo razpisala!
Drugace dostikrat klepetam z vami, le da mi ne uspe tipkat...
Za konec se uraden govor na temo meseca oktobra: Dragi moji, ze stiri leta smo skupaj na misijonu v Andih. S hvaleznostjo drobim to kar zivim preko "Soli Deo gloria" - kar pomeni Bogu edinemu slava! Skupaj z vami zelim reci hvlaa Njemu, ki nas posilja, da Ga oznanjamo in je odvisen od nas, od nasega pogleda, tona glasu, cutenja. Hvala tudi vam, da ste z nami - je drugace. Ko so ze socialne mreze v modi, spominjam, da smo mi ena huda socialna mreza v Bogu, :-) Naj utripa vedno v tej kibernetiki Duh, ki ozivlja mrtvo. Ziveli misijoni!!!
En velik objem iz Andov,
od Andreje, ursulinke, v krizi srednjih let, he-he.
