sobota, 10. oktober 2015

Moj dvodnevni obisk hribov: BOG JE VELIK!

Draga Slovenija,

zadnjic sem vam obljubila, da vam bom poblogala moja dva dni gor, v hribih (beri Sapallanga - Pucará). Moj "mision imposible" je imel dva cilja: 1. selekcionirat pohistvo za Pachacutek 2. iti na diakonsko posvecenje od Jorgea Gonzalesa. Potovali smo skupaj z ga. Isabelo in njenim zetom Jesúsom (dobri prijatelji od s. Marije). Ko je dvonadstropnik potegnil iz zloglasne Jerbateros avtobusne postaje mi je se vedno zvenel komentar s. Marije: "Sigurno bos ostala kaksen dan vec gor!" Poskusala sem zacutit razbijajoci utrip srceca, praskajoce zelje po srecanjih, negotovost situacije in vse ostalo nedefinirano zmedo, ki je butala z veliko silo v stene moje zavesti "Kaj mi pripravljas?" sem Ga sprasevala. Dva dni! Je kot brutalno strgat flajster s sveze rane in odkorakat stran. V osmih urah voznje gor, med zvezde in v sinje modro nebo sva nekako uspela poimenovat taglavne procese, ki so me pili. Sele ko sem stopila iz taxija v Sapallangi in zaslisala glasen "madre Andreita!!!" sem vedela, da ne bom zmogla vec kot dva dni. Milo sem potrepnila in zavzdihnila Jezusu: "Nemogoce. Bos moral ti koordinirat ta dva dni. Jaz ne zmorem." In sem Mu prepustila zadevo. Jasno, z Njegovim 'profi stilom' clovek ne more nikdar dojet, kako Mu uspe pripeljat okrog vogala ravno pravo osebo, ob tocno doloceni minuti za idealen timing. Jaz samo stojim in se cudim!

Kakorkoli, sla sem v Pukará, nasla hiso pospravljeno in vrt urejen (vrtnice cvetijo), strop v drugem nadstropju se se ni podrl, stena na vrt ohranja svoje cudovite barve in poslikave. Prisla je Bertha in mi pomagala pri prenasanju pohistva. Ob 11h sem sla v cerkev, ker je zvonilo: ugotovila, da je pogreb mame od g. Oskarja iz Aske. Don Juan mi je prinesel zapraseno kitaro, da sem lahko pela pri masi. Pokosila sem pri mami Esperanzi z vsemi Maravijevimi in Cruzada. Popoldne sem sla k mami Pukash in k mojima dvema krscenkama, Rositi in Celini. Ob 3.30 se je bilbioteka napolnila z drobizkom, da mi je srcece skoraj prebilo rebra in skocilo ven. (No, mogoce je k takemu razbijanju pomagalo tudi 3.400 metrov visine). Z Yino sva pripravili seznam pohistva in pregledali zadeve. Zvecer sem zakorakala v Sapallango, ki je bila v luceh in pleh muziki, na sam predvecer praznika Device Kocharkarske. Ognjemeti, koncerti, pijanceki in hrup. Zaspala sem kot ubita. Drugo jutro sem sla v Pukará dokoncat in zaklenit hiso, obiskala sem Doro in Jorga, starse malega Vladimirja, ki je izginil in se srecala z Loreno. Ob 4h sem bila v huancayski stolnici. Diakonsko posvecenje, Jorge ves zarec in Bozji. Kratek obisk Loreninih in bus ob 10h zvecer za Limo.  

Se prezvekujem.
Za vse, ki ste bili gor pri nas, kratko porocam: vsi Pukarajci in Sapallanginci posiljajo pozdrave in sprasujejo po vas. Mama Bertha je v postelji, pri zavesti a dementna. Zanjo skrbi soseda. Lorena prezivlja bolj tezko obdobje, prosi za molitev. Mama Esperanza kuha za 30 020, papi ji pomaga. Se vedno procesirata Juditin odhod od nas. Bolece. Miguel in Susy sta zazidala drugi stuk, ga prebarvala v pastelne barve in v majceno kopalnico postavila pravo pravcato kad! Spomin na SLO, pravita. Javier je polne tri dni zaposlen na OS 30 020, kjer ste Mariboracani zinstalirali raculnike in pelje projekt naprej. Yina je se vedno v biblioteki, marca racuna na sluzbo v Huancayu. Od animatorjev so preziveli samo Raquel, Jordy in nova generacija. Ostali studirajo ali so v Limi. Marija je v 6 mesecu nosecnosti - Edinson jo je pustil.
Zupnija v Pukaraju? Po clovesko gledano je slo vse dol: g. Eder masuje in to je to. Birmance peljeta Yina & CO, hrbet podstavlja Miguel. Me je Jezus moral zelo mocno objet: izgleda namrec , da je zradirano vse, kar smo skozi 15 let vzgajale. Po clovesko. Po Njegovo? "Si tu? Seme raste? Je to ta tvoja Cerkev, majhna, nevidna, ponizna, v sluzenju... o kateri toliko sanja papez? Smo bile uglasene na tvojo frekvenco? Je ok?" sem Ga sprasevala. Klasicna pastoralna dilema. Evaluacija vizije, metod, pedagogike. In frustracija ob dejstvih, ki so nemerljivi s kriteriji uspeha. Globoko dol v sebi sem cutila mir: na vseh vogalih izrazi cariña in pogresanja, pripovedovanje kaj dogaja in navezam globoka naveza, ki jo km ne morejo izbrisati. In kar je NAJPOMEMBNEJSE: "Ne skrbi, madresita, Bog je dober - On skrbi, On je posegel.. On je pomagal... On je dal..." Ja. Vem. On nikoli ne odpove. Splaca se biti v Njegovi ekipi! Letim v Pachacutek in vas nesem s sabo - rabimo vaso molitev in zrtvice!!! Objem, a.

Tu fotke iz Andov:
FOTOALBUM ANDI 2015

Ni komentarjev:

KONEC PERUJA: 2008 - 2019

Dober vecer, draga Slovenija! Imam se 1/2 ure do odhoda taksija na letalisce. Kovcki s hrano in zdravili so nared, sestre so se razkropile...