Draga Slovenija.
V nedeljo smo pokopali Milagros. Vceraj smo z Nino in Rosano odpotovale v hribe, trenutno sem v svoji sapajanginski postelji in vam pisem. Od zadnjega bloga se je zgodilo morje stvari. Prvi teden po vrnitvi iz Brazilije smo bile ves cas v kliniki Stella Maris. Zadnja dva tedna je Milagros prezivela v svoji sobici v skupnosti Sveta Ursula. Po treh intenzivnih dneh poslavljanja in sprave s svojimi sorodniki, sestrami in prijatelji, se je Milagros ovila v molk. En torek zvecer, ko je bila zelo slaba, mi je rekla: "Andreja, napisati moram pisma." Sedela sem zraven nje, ko mi je narekovala: "Drage sestre... Draga mama in ati..." Moj HP prenosnik so zalivale solze in ko skoraj nisem videla tipkovnice, mi je govorila: "Nic hudega, vse je v redu.." Zadnje dneve me je iskala z ocmi. Tekocina, ki jo je izlocala rakava tvorba, jo je dusila in bolecine so bile vedno hujse. Ostajala je zavita v molk. In bolecino.
Jaz? Ne vem... Tezko mi je izrazit. Sem kot nekak zombi in se ne morem sestavit. Zakaj? Prva stvar: smrt mi ni boleca - to kar nas caka na drugi strani je tako nekaj fantasticnega, da pogresanje, umanjkanje, fizicna in custvena odsotnost drage mi osebe ne more biti mocnejsa od veselja, da je ze tam. Kvecjemu mi povzroca domotozje - z vsako celico pripadam nebesom in mi je hudo, da se nisem doma.
Vse nekaj drugega pa je bolecina: nikoli se nisem bila dolgo casa ob nekom, ki je ves v bolecini. In to traja in traja... Ta izkusnja je tako mocna, da spremeni. Zivela sem frustracijo in nemoc, kako ji pomagat, izkusila sem krizo (ne)ucinkovite molitve, ki se je z vseh strani usipavala na Milagros, zivela sem napetost med nami, sestrami, v prizadevanju, da bi ji olajsale bolecine ter se matrala s teolosko refleksijo ponovnega in ponovnega "Zakaj, Gospod? Kaj nam zelis povedat?" Dleto je dolblo globoko v meso.
Ona pa me je iskala z ocmi. V soboto, ko je lezala v beli krsti, obdana z venci in castno strazo nepremicnih ucenk nasega Zavoda Sv. Ursula, sva zavrteli dneve od 6 junija 2012 enega za drugim in si odpustili vse, kar je ranilo srce. Sele takrat sem se zavedla, kako tezko mi je bilo sprejeti njen globoki molk - s tezavo se je namrec odprla in podelila svoje tezave. Cutila sem, da je tudi ona meni odpustila vse, s cemer sem jo ranila.
V nedeljo, 7 julija, je bil pogreb. Ko sem brala na koncu mase njen zivljenjepis in obe pismi naslovljeni sestram ter domacim, sem se komaj zadrzala. Hotela je ziveti. Imela je se morje nacrtov.
Bodi slavljen, Jezus, v tej smrti. Zdaj je s Tabo in razume. Zdaj ji je jasno zakaj.
Iz srca hvala za vse vase molitve in mase,
Andreja, zombi.
2 komentarja:
Sestra, Andreja, hvala za tole. Je lepo tudi brati o teh dneh in življenju in smrti in upanju in dvomu in o realnosti življenja z Jezusom.
Draga sestra Andreja, pozdrav iz Šiške (LJ;)).
Hvala za pretresljiv in lep zapis tega, kar se zapisati (skoraj)ne da.
Tako zelo rada preberem vse, kar napišeš, ker je tako živo in resnično in tako veselja polno. Ali, bolje rečeno, življenja.
Enkrat sem te (te smem tikati?, sploh pa sem starejša;)) videla, slišala in doživela v resnici, pri uršulinkah v Ljubljani... to je bilo kot transfuzija...tako zelo nam tega tu primanjkuje.
A hotela sem ti reči, da umirajoči molčijo. Moj oče, ki je umrl lani in sem imela milost biti z njim v bolezni in potem tri zadnje dni umiranja, je bil vse življenje molčeč.
Potem pa je, v letu in pol bolezni, na moje/naše veliko (za)čudenje, začel govoriti...kratke, slikovite zgodbe,prigode, družinske, osebne,mladostne...in bilo je kot bi končno dobila očeta. Takega živega, resničnega, ki je delal tudi napake, ki je, pri 67 še imel načrte (hotel sem postati mežnar, no zdaj pa ne bom)in želje.
Enkrat, v začetku njegove bolezni, sem ob kropilniku domače cerkve eni gospe na vprašanje, kako je z očetom, odgovorila: 'nič ne morem storiti', in se isti hip zazrla v tabernakelj, ker sem se ravno hotela, tako mimobežno, pokrižati...in roke so mi za hip obvisele v zraku, ko sem se zaslišala, kaj sem izrekla...in potem so se mi samodejno sklenile, roke...in sem rekla: 'ja Katarina, to lahko naredim.'
Ok, še velikokrat ob njegovi postelji je prišlo...zakaj, zakaj, najtežje je bilo, ko je tudi on kdaj tiho, ubupano dejal: 'zakaj tako??...a potem je dobil še leto dni, čudežnih, ko smo se že poslovili, razdelili, odpustili.
Bilo je dobro. Kakšne pol leta pred smrtjo pa je začel postajati oddaljen, tih...pa ne tak kot sem ga poznala prej.
Zdaj je bil tako zelo pozoren na vse, na vsako besedo in kar je izrekel, je bilo tako čisto in jasno.
ko se bila nazadnje doma na obisku, sva zvečer, pred mojim odhodom, samo sedela in molčala. In to je bil eden redkih molkov (razen Božjega, včasih), ki je bil zgovornejši od vsega. In mislim, da umirajoči že 'govorijo' angelske jezike;)
Umiral je tri dni,v komi, in bilo je, v nekem trenutku, strašno, zame...koliko še?? a je bilo, biti ob njem,v teh svetih trenutkih, najmočnejši dogodek mojega življenja. Od takrat vem;) kar on že živi.
Rojstvo in smrt. Vmes pa toliko vsega.
Ljuba S.Andreja, ura je pozna (dve ponoči), pa sem morda zaradi tega vse to zapisala...ne vem. Hvala ti za vse in Gospod naj te ohranja v svojem Imenu, ki je Ljubezen.
Mir in dobro ti želim iz Frančiškove šiške.
Povezani v Njem, v molitvi, do konca sveta.
brigita
Objavite komentar