torek, 10. december 2013

Decemberski pozdrav!

Draga Slovenija,

pred dvema dnevoma sem sla na kratke rokave in poletno garderobo. Trgovine in ulice so okrasene z bozicnimi okraski in v tej vrocini je hecno videt rdece bozickove kapuce in snezene sani... Andreja je torej v tapravem poletju, duhovno pa odhaja Novorojenemu naproti, izgleda da nekje dalec,
Advent.
med stepami in samotnimi, odddaljenimi divjinami srca, kjer Milina preciscuje in dolbe Gospodovo prostorje z bozicnimi okraski in perfumi. Milost. Zelo si zelim, da bi Mu bilo toplo tu domá.
Vi?
Financna kriza?
Mraz?
Seznami bozicnih darilc?
Hrepenenje po Jezusu?
Prosim Milino, da vas vrze v mrzlo vodo, da ne bi med kupi slepil spregledali bistvo, Jezusa.

November pri nas?
Zivim v Miramaru, koreninice so zacenjale poganjati. Cudez. Obcudujoce gledam to notranjo moc prilagajanja, skrito globoko v meni, vcepljeno v moc Duha, Miline.
Provincialne zadeve, imenovanja, papirovje, poslusanje. Si lahko predstavljate... In med vsem tem, darilo: obisk druzin v nasem okraju, ki so vpisale malcke v nas vrtec. Ulica La Paz, navadna, razmajana vrata N°460. Odprem in zagledam labirint prehodov, vrat in oken, vse iz lesa. Tu zivi tudi do 30 druzin od babic do vnuckov, tet, bratrancev, natalcenih v nekaj bivansjkih prostorov. Vprasam staro mamo na vratih po stevilki hise. Usmeri me v desni prehod, do konca, leva vrata. Vse je leseno, prezeto z vonjem po vlagi in prahu. Sosedov kuza je hud in spusti iz gobca svoje najbolj agresivne zvoke. Nikoli ne ves, ce igra ali misli resno. No, ugotovis, ko gre v akcijo. Tale ni sel.  Potrkam. 18letnica me  povabi noter - mamica. Temacen prostor, poln vrec, razmajanih omar, z vrati v nekasno cumnato in lesenimi lestvi za gor.  Andy ima tri leta. Mamica je samska, zivi pri starsih skupaj s svojimi 4 brati in sestrami. Vsi spijo gor, nimajo svojih sob. Pogovarjava se, izpolnjujem vprasalnik. Zelo si zeli, da Andy studira pri nas. Z Andyem si posiljava plasticno letalce. Izgleda, da se hitro udomaci. Ko odhajam, opazim na levi strani kajehonskega labirinta visok zid. Zunaj na ulici ugotovim, da ta zid locuje labirintovska naselja revnih s terenom stanovanjskih blokov. Nikoli do sedaj ga  nisem opazila. Boleca resnicnost Peruja: eden ob drugem - bogati in revni. Cisto zraven, cisto noramlno, nic posebnega.

S Sapallange me poklice Rosana. "Gremo v Pariahuanco! Gres z nami?" Malo precekiram pri nasih in sfinisiram zadeve za Rim. Zv ob 9h sem v taxiju. Srce mi razbija ob misli na Sapallango - grem do Yerbateros, zloglasnega bus terminala in ob 9.40 ze spim kot top na BUs Central, sedez N°28. Zj ob 5.30 sem v Huancayu. Nimam srca zbudit mojih treh tako zgodaj. Ne cutim visine. S sabo imam samo mali ruzag. Globoko vdihnem huancayinski zrak: Bog kako zelo pogresam Sierro. Hodim po Camino Real, z ocmi pobozam vrh katedrale, razmajane stopnice nad Mubarak centrom in en kup drugih detajlov mesta. Sprehod, skupaj s Tabo: hvalezna za to jutro, za te vonje, za Tvojo blizino. Lepo mi je s Tabo.Vroc napitek z mako in kinuo. 50 centov. Na kombiju srecam Pukarajke - vracajo se s trznice, kjer so od 3h zj prodajale pukarajsko zelenjavo. Izmenjamo cariño in zadnje novicke. Moje sestre na vratih v popolni 'bojni opravi': "Smo te cakale ze od 5h," se heca Marija. Naslednji dan se odpravimo v Pariahuanco. Tavelika Toyota, p. Percy, Nina, Rosana in Marija. Huaytapayana nas pricaka v meglicah in snegu: mraz. Nina vrze nekaj sneznih kep proti nam - bozicni feeling, :-) Potem pa po ovinkasti, neasfaltirani cesti navzdol in navzdol. Cez kake 4 ure smo v Lampi: trznica. Nas beli tojotovski monstro si utira pot med domacinkami z manteli, polnimi krompirja. Vse je v barvah. Podnebje je 'preddzungelsko', seha selva - nic hribovskega mraza in se ne vlazne dzungelske vrocine, nekaj vmes, prijetnega, udobnega. Pariahuanca. Mala vasica s srednjo solo, med palmami in bujnim zelenjem. Tu raste chirimoja, slastno sadje podobno guanabani, vendar sladko. V srednji soli imporviziramo adventno katehezo, izvedemo nekaj dinamik in bansov, pojemo bozicne pesmice. Prihaja Jezus, pripravimo srca. On je nas Resenik! On je Pot! On je luc!!! "Prosim, da nam vsem da delo" prosijo v molitvi ucenci. Srednjesolci izgledajo starejsi kot so v resnici. Pravzaprov izgledajo odrasli. Skoraj nihce ne gre po srednji soli studirat. Huancayo je dalec. Gledam na nogometno igrisce ob soli: VRAE, specialna protiteroristicna enota protovoljnih rekrutov - 18letniki, ki nimajo nobene moznosti solanja, se protovoljno izrocijo vojski, da jih v enem letu strenira za 'meso' v prvih vrstah napadov s teroristi. Zgrozeno gledam Rosano: kako je mozno, da je baza sredi ene male vasice??!! Nazajgrede spimo kot mrtve. Zvecer sem na busu za Limo. Ups, letim k adoraciji. Tudi za vas...
Andrea

Tu se GALERIJA:
November 2013

Ni komentarjev:

KONEC PERUJA: 2008 - 2019

Dober vecer, draga Slovenija! Imam se 1/2 ure do odhoda taksija na letalisce. Kovcki s hrano in zdravili so nared, sestre so se razkropile...