Maj 2014: misijon, ekonomia, slovo

Draga Slovenija!
Po dveh mesecih sem spet na blogu. Topla hvala za vase klike in navezo. Vecer je. Poslusam bobnenje Pacifika dve ulici nizje od nas. Sprasujem Milino kaj si zeli, da napiseva. Za vas, da boste cutili z nama Njega. Sem sla skozi fotoalbum. Toliko vsega, toliko pomembnega. Ko bi vam le lahko prostodusno opisovala vse to Bozje... in Mu dala slavo! Pozgecka me spomin iz nase kapele nekaj tednov nazaj: darovali smo maso za pokojno sorodnico nase s. Antoniete. Zbrala se je vsa druzina, peli smo in zupnik je gorece pridgal. Ne spomnim se tocno besed, s katerimi me je Nina vprasala nekako v stilu... "kaj so RES prinesli pokojnicine ostanke v tem malem kufru sem s sabo?" Spomnim se samo Nininega izraza in velikih oci. "Aha" sem prikimala. Zazrla sem se v mali, beli kufer in poskusala priklicat v spomin kaksna bi bila reakcija v Sloveniji. Tu je normalno, da nekatere druzine ohranijo ostanke pokojnika/ce v malih kufrih ali zarah kar doma. Vsak dan prizigajo na oltarcku svece, menjajo roze, se zbirajo ob vecerni molitvi in ga/jo odnesejo v sosednjo sobo v primeru, da imajo v dnevni sobi zur. Tu je normalno. Kako je ze v SLO?
Priznam, da mi je nasa s. Nina - tu je bila tocno eno leto na mednarodnem medprovincialnem sluzenju - s svojimi spontanimi reakcijami pomagala priklicat slovenski melos in vidim, da sem podzavestno mlela marsikatero temo. Hvala, Nina! Izgleda, da je tema moje slovenske identitete rdeca nit teh sestih let. Zadnja dva meseca sva bili z Nino skupaj v skupnosti. In dostikrat je v meni zavibriralo veselje, ko sem jo nasla pred Najsvetejsim, samo, tocno ob 6.30 zv. Ko je spedenala kuhinjo, spucala hodnik v nulo, zorganizirala pakiranje in nikoli prisla prepozno... vedno izpeljala zadevo do konca, z odgovornostjo in mehko animirala dinamiko v skupnosti. Slovenske karakteristike? Ok, ne moremo posplosevati. In ne idealizirat... A v dnu mi pomaga prepoznati kdo sem kot Slovenka. Hvala, Nina.
Hecno: tako majhni in tako barviti... Danes sem imela priloznost srecat Maria José Arnaiza, marianista iz Chile. S Sally sva ga sli iskat na letalisce, ker bo imel tri dni predavanje, ki ga organizira nasa ekipa teologov. Socno klepetanje mi je iskrilo duso s hvaleznostjo. Priletel je direkt iz Madrida in med klepetanjem omenil, da je sveti oce rahlo prehlajen (ta teden je bil v njegovem teamu), da sta se pred kratkim dobila z Markom (Rupnikom) in da naj zavijemo v prvi ulici desno, da bomo lazje zapeljali k limskim marianistom... ???
Po mojem bom rabila dva dni, da bom sprocesirala teh 55 min klepetanja. Vse je tako domace in tu zraven: Rim, Slovenija, LA, Bulgakov in mozaiki.
Ja. Se predam: vam grem raje nalozit picasso, ura je ze 10.24 zv. Zadnje tedne vstajam ob 5.15 am da sva vsaj malo skupaj z Jezusom, poslusajoc ocean. Toliko je dela, da je cez dan nemogoce uiti v kapelo, razen kratkih/sladkih 'klikov'... Trenutno vstopam v fazo 'off'. Hvala za branje, vas imam rada,
in vas vsak dan izrocam v Njegovo Srce: tam ste na varnem, tam ste na toplem.
Vasa 'zombi' Andreja
PS Mama, prosim, preskoci zadnjo fotko! (Mama se kdaj pohujsuje nad mojim izborom fotografij in je kot kaze edina, ki si mi upa kaj rec! Zadnja fotka je zelo mundana, en Mitsubishi z ulice, jasno, da nic veze z ursulinkami, a fenomenalen - zelo redek model, hkm. Ne se pohujsat, ja? Tudi to je Peru, :-).

FOTOPICASSO april - maj 2014