Andrés, 2014

Se spomnite Andrésa?
En teden pred mojim odhodom na lepse sva imela pripravo na njegov krst. V torek je prisel z bolnice. V sredo sem klecala v oratoriju pred cerkvijo in prosila Jezusa za Besedo. Izbrala sem Izaijo (43): "ce bi sel cez vode, sem s tabo.. in ogenj te ne bo ... MOJ SI. Dal bom zate Egipt...ker te ljubim. Ne boj se." Andrejeva druzina zivi v tako imenovanem 'kajehónu', barakarskem labirintu kjer zivi na minimalnem prostoru tudi vec kot 20 druzin. Njihova barakica meri kake 5x4 m. V spodnjem prostoru imajo stedilnicek in plasticno mizo z dvema stoloma ter obvezno, malo TV. Po lestvi sem splezala gor. Spalnica ima eno dvonadstropno posteljo in zraven posteljo, kjer je lezal Andrés. Oblacila so navadno obesena naokrog. Tu spi cela druzina (mama s petimi otroki). Gor sem nasla Andrésa in na pogradu oceta, ki je enakomerno smrcal - ima nocna dezurstva, tako da cez dan spi (kar pride hudo prav, saj je tako ponoci eden manj).

Andrés je bil ena sama bolecina.
Priprava na krst... rabiva predelat glavne resnice, sedem zakramentov, Jezusovo zivljenje, deset zapovedi in se in se. Pogoltnila sem slino: "Kako sta vidva z Jezusom?" sem ga vprasala.... In je zacel. Govoril je pocasi - imel je zarastke v zrelu in razpokane ustnice. Govoril je o bolecini, ki jo cuti, ko je stran od Boga. O bolecini, ki jo je prizadejal mami. O temi. O smrti. O razocaranju nad sabo. Sedela sem tam, v ozadju slisala vztrajno smrcanje ata in spodaj soncni smeh male Sandre in prisluskovala reakcijam v sebi - srh, frustracija, malo panike, praskanje po katehetskih vsebinah, ki bi 'pasale' v kontekst. Klicala Milino in priznala, da zivim trenutek KERIGME in da se pocutim nesposobno. Da zevajo vse moje misli ob tej izpovedi kot plehke, votle, brez zivljenja. In Andrés je v tistem trenutku rabil INFUZIJO.

Po dolgih trenutkih tisine, sem vzela v roke Sveto Pismo in ga vprasala, ce je za. Pokimal je. Odprla sem Izaija in zacela brati, prepricana, da berem Iz 43. Ko sem slisala svoj glas, sem spoznala, da berem odlomek o Jahvejevem sluzabniku, Iz 42: "trsa ne bo zlomil, stenja ne bo pogasil. Osvobodil bo tiste, ki sedijo v temi zaporov."  "Preberi se enkrat tisto o temi". In sem se brala. In cutila infuzijo Duha, ki je stekla v duhovne zile Andresa in s. Andreje. Bog, kaksno moc ima BESEDA.

Naslednji dan sem se vrnila. Zacela sem brati pasijon po sv. Janezu. Celega. Andrés je poslusal in na koncu komentiral: "Kako je On to zdrzal??? Kako je mogel? Kaj je On dal za nas!" "Verujes, da je On mocnejsi od smrti?" Sem ga vprasala. "Ja," je odgovoril, "On je vse."
Naslednji dan smo ga krstili. Nas zupnik je karizmatik, tako da je sekalo v vesolje vse kar je slavljenje, skupaj z odlocnim zarotovanjem in malim ekzorcizmom. Vsi smo bili v belem, mama je jokala. Pri krstnih obljubah je Andrés strmo gledal v zupnika in ponavljam: "Se odpovem... Verujem!" Na koncu krsta je zupnik povabil ata naj se pribliza sinu in ga objame: duhovna rana ata in njegovega drugorojenca je bila ena od bolecih razlogov za Andresovo upornistvo. Ata ga je objel. Dolgo sta ostala objeta in si priduseno govorila. Mi smo peli in slavili.
Vsa moja notranjost se je topila kot vosek ob ognju navzocnosti. Zavidala sem tatu in Ceciliji in Metki in Milagros, da so lahko v zivo na zuru v nebesih!!! Ena izgubljena ovca, ena drahma, en izgubljeni sin nazaj = ZUR! Tudi mi smo bili tega delezni...

Andrés je umrl nekaj dni po mojem letu na Karibe. Sestre so mi povedale, da je bil na koncu pri zavesti in zelo miren. Sle so na njegov pogreb.
Hvala, da ste bili z nami.
Tako razumem misijon...
Kapljica v ocean.
Kapljica Boga v brezmejni samoti cloveskega bitja.
Kapljica, ki v temi vzge luc.
Vi mi pomagate biti vosek, ki ga plamen pouzije za luc. Fajn. Si ne zelim nc drugega na tem svetu...
Vasa Andreja