25. OBLETNICA VSTOPA V SAMOSTAN, :-) Pozor! Nic kaj romanticni spomini!!!

Na danasnji dan, 12 septembra 1990.
Okrogla obletnica.
Poskusam se spomnit, ce sem vam ze kdaj kaj napisala, kako je izgledalo, ko je ena trmasta Krasevka ("ki vedno doseze svoje" bi dodal moj brat) sla v 'kloster'. Kaj se spomnim po 25 - tih letih? Zelo malo.

V glavnem muka. Tisto poletje je bila ena sama muka: konec srednje sole, obvezna praksa v HITu (hoteli in igralnice v Novi Gorici), custvena zmeda, doma vse narobe, skratka - spet citiram brata - "totalno zblojena". Nic romantike, :-) In zelo dalec od duhovne eterike. Od vsega se najbolj zivo spomnim, da sem Jezusa imenovala "Gospodar" (groza!!!), da sem bila besna Nanj in da sem bila prepricana, da me hoce zapret v kloster, med same zenske, v temo in trnje. "Prav, se grem pac zrtvovat!" sem se smilila sama sebi. (da umrjes!!!)

Iz tistih dni pred 12. septembrom se spomnim, kako sem pakirala kovcek in je mama komentirala, ces da kavbojk in (mojih priljubljenih) kavbojskih skornjev v klostru ze ne bom mogla nosit. Spomnim se jeze, ces me ze morajo sprejeti tako kot sem... Ne bom se pustila.
Spomnim se nase klape (mladinske skupine) in Mlakarjeve pesmi "Ma huodi, huodi in Buh stuj ti u'b strani, prevec r'd s'm te mjel, da bi ti rj´ku uostani, ma d' bi vsej ju'k't zn'u", (prevod: pojdi, pojdi in Bog naj ti stoji ob strani, prevec rad sem te imel, da bi ti rekel ostani, a ko bi le jokat znal) ki je otozno polnila vrhove kraskih borovcev. Spomnim se, da sem dva tedna pred tem, zvecer, po seminarju p. Tardiffa ob mizi v Polhovem Gradcu, ko je zlahta komentirala neverjetne cudeze p. Tardiffa, bleknila, da niso vsi cudezi, ki jih je Bog naredil po Tardiffu nic, v primerjavi s cudezem, da bo mene spravil v samostan...  (ocitno absolutno jaz-center-usmerjena pripomba).

In spomnim se 12. septembra, tata in mame, ki sta me peljala na Partizansko v Novo Gorico. Spomnim se zelene Ascone, kosha s pecenim zajcem, teranom in krompirjevo polento. Spomnim se vonja hise in s. Fidelis, Cecilije, Marte in Kriste. Nic ceremonij, nic solz, nobene scene, malo heca, vse bolj po domace in 'cau', sta sla (mama in tata).

Spomnim se svoje sobe. Zavrtela sem si Mezkovo "S teboj lepo mi je, domace, zato nazdravje, spijva se" in zlezla v posteljo; zelo ostro se spomnim obcutka, ki me je objel, ko sem zaprla oci: mesanica olajsanja, da je bitka koncno mimo (trajala je tri leta) in gotovosti, da je tako prav, da sem naredila prav.

Skrivnost.
Kako je mogoce, da je Bozji klic tako globok, mocan in tektonski, da je mocnejsi kot vse nemogoce okoliscine, vsi vplivi in in vsa notranja zmeda ene 'poganske' 19najst letnice? Skrivnost!!! Osebno se mi je zdelo, da me nobeden ne razume, da sem cudna, drugacna in da se grem nekaj, kar je nemogoce (v stilu staviti na rdeco niclo na ruleti in verjeti, da bos zagotovo zadel! Hazarderski obcutek.). Kljub temu se cisto jasno spomnim neke 100% nosti v meni, da je tako prav, ker ne morem biti katolicanka in nadaljevati z versko prakso ter hkrati zanikati, da se je On odlocil zame in me hoce imeti Zase. Skrivnost! Klic gre na dolgi rok in v mojem primeru nisem cutila nobene zaljubljenosti v Jezusa. Nasprotno, bila sem skoraj prepricana, da me samostansko zivljenje ne bo osrecilo.
Imela pa sem nekaj izkusenj in sicer, da mojega globinskega dna, ki je zadnja leta tako bolece zevalo v meni, ne more utesiti nihce, razen Boga. Mogoce je prav ta latentna, raskava, rezajoca bivanjska nepotesenost omogocila salto mortale v kloster?! Ko sem namrec nekajkrat okusila pozirek ciste Studencnice in okuse, ki so me odprli v deveto dimenzijo, mi je bilo to zadosti. Skrivnost.

Zdaj, po 25. letih se seveda sprasujem, kdo vse je molil in zrtvoval zame, koliko potrpezljivosti in vere ste morale imeti z mano, urske in kako je Jezus moral obrnit gore in nebesa, da me je po nekem casu osvojil (no, ni za pretiravat, On je ekspert v ljubezenskih zadevah). Moram pa priznat, da sem se od prvega dne naprej pocutila na Partizanski kot doma. Kljub hudemu kulturnemu soku. In zelo je pomagalo, ker ste bile, drage sestre, z mano tako cloveske in hkrati vzgojne. Se dolgo sem lahko nosila kavbojke in moje crne, kavbojske skornje (stivale).

Kakorkoli, iz leta v leto sem bolj hvalezna. In se ne neham cuditi, da sem imela tako sreco!
Splacalo se je stavit na rdeco niclo! Ce ti On rece, da bos zadel/a, bos zadel/a. Brez dvoma. Hvala, tata in mama, hvala Marko in Tadeja, hvala g. Andrej in Komenci. In hvala g. Vinko za najino spoved in tvoje solze. In hvala, moje zlate sestre, da smo familija.

Prosim, en ocenas za vse, ki prezivljajo v tem trenutku muke odlocanja!!!! Naj jih Milina poboza in naj zacutijo na sebi tisti sapo-jemajoci pogled, ob katerem zbledi Planet z galaksijami vred. Amen.

Vasa Andreja

PS Ne zveni vse skupaj malo pateticno? Se staramo, he-he. Fajn.