Poplave v Peruju: El Niño

Tako izgleda.
Prides na obmocja, kjer je voda preplavila bregove (Lima) in najdes tole.
Ce pa potujes na sever najdes tole:

Postana voda, ki smrdi po kanalizaciji, zeja in negotovost: "Kdaj bo konec?"
Nimas besed.
So stvari, ki se ponavljajo na tem koncu planeta ze tisocletja, le da so bili stari pametni in niso gradili svojih mest na nevarnih obmocjih - do danasnjih dni ostajajo arheolske zone zunaj nevarnosti. In ko sprasujem ljudi, kako je mogoce, da obcine ne gradijo odtocnih jaskov in ne iscejo resitve za naslednji udarec 'El Niña' cez kakih pet let, skomignejo z rameni in pripomnijo "korupcija. Zupani vejo, kaj nas bo doletelo, a jih ne briga." Revscina. To je resnicna revscina: da sedis na kupu zlata in prosis vbogajme... ker te ne briga. Ali ker ne ves, da sedis na zlatu.
Peru se je mobiliziral:
in se pokazal tak kot je, solidaren in 'cariñoso' in socuten in lep:

 

Kakorkoli.

Ko sem med enim in drugim in gledam in cutim, kako bolecina mojega bliznjega, njegov/njen strah, trauma zareze v moje meso, me boli da ne morem vzet nase in mu/ji olajsati tezo.

Sploh ko sem ob malih, ki so se vedno v soku od strahu: so bili na strehah, v bregu, poslusajoc drveco vodo in bobnenje kamenja dol cez njihova dvorisca in domove. Kar boli...

In vendar, tam med sotori in smradom in blatom, zaznavam globoko zilo vere, trdozivost, eksistencialno zilavost, ki ima moc zaceti vse znova. Diosito preveerá - Bogec bo poskrbel.

Ja, Ti bos poskrbel.

Ti skrbis, da so v Tebi mocni in nezlomljivi

in zivijo kar je edino potrebno.

Smem bit iskrena?

Biti tam te spremeni.

Milni mehurcek poci.

Ostaja kar je golo

in resnica.

Buuuuuuuuu.

Vcasih cutim, da grabim po vasih molitvah in navezi, :-)

(Neformalno smo temu vcasih rekli: "Pr'pa.")

Hvala za vse,

objem,

vasa s. Andreja