¡sA v Narniji!

Draga Slovenija!

Prezivljam mirno nedeljsko popoldne, ura je 16:21 in Lima tisci skozi okna. Ja, se vedno sem v Limi, :-) Prisrcna hvala za vse pozdrave in porocanja iz Slovenije. Berem... Vcasih skocim tudi na Reporterja ali rtvslo.com.

Kako smo mi? Ja, kot Lucy sem padla skozi omaro v drug svet. Narnija na tem koncu vsekakor ni zasnezena, vendar pa me prav oblacenje navadno zmede: namrec, ce naj bi zeblo, se torej oblecemo zimsko! Zal pa ni tako: mamice pridejo zvecer na srecanje sicer v plascih, njihove hcerkice pa so v razredu v dokolenkah. Tako ima tudi kopalnica ves dan na siroko odprto okno. In ceprav molimo v koru oblecene v bunde in se clovek po hvalnicah ne more pobozno zadrzati v kapeli, ker je tak vlazen mraz, srecas skoraj vse osebje v samostanu v kratkih rokavih... Tudi na ulicah je vse pomesano: od bund do kratkih rokavov, :-) Temu pravimo tu zima. Sicer smo vstopili v pomlad, vendar pravijo, da jo bomo bolj okusali v novembru. December in januar pa sta najbolj vroca in poletna. Bo prav zanimivo...

Kako zgleda Lima? Kot v Bourne Supremacy, v prvih kadrih, :-) Ulice so siroke, pravokotne druga na drugo, slabo asfaltirane. Hise so visoke. Vse gomazi, piska, povsod nabija muzika, prevozna sredstva so prava pasa za oci, ker skoraj 85% tega kar vozi, v Slo ne bi opravilo tehnicnega pregleda. Trgovine so nagacene; restavracije so majne veze z malimi mizicami. Mesajo se slike revscine in bogastva, vse je na kupu, nekako neokusno, a fascinantno. V zraku je morje vonjav, od vonjev po slastnih piscancih, do smradu po kanalizaciji. Vse utriplje v velicastnem dinamizmu zivljenja! In kar je najbolj zanimivo: dogaja! Gledat moras svoj nahrbtnik, paziti da ne stopis v smeti, biti stran od ceste, da te ne poderejo avtomobili, se umaknit, ko izza vogala pridrvi ropar in se vse dere: ¡Polizia!!! V petek sem sla sama do Miramar na obisk k sestram, :-) Sicer so se mobilizirali vsi iz nase Ekipe (beri: dolocen izbor svetnikov in svetnic, s katerimi smo bolj navajeni biti skupaj), operacijo pa je vodila mati Terezija. Ko sem stala na plocniku, medtem ko so mimo drveli kvazikombiji, sem poskusila uganiti kaj se kdo dere: namrec, vsak kombij ima dva - soferja in 'cobradorja', ki odpira vrata, se dere kam kombi vozi ter pobira denar. Ko krici postaje, se slisi kot ukazi poveljnika slovenske vojske na drzavnih proslavah, ko nekaj zavija svojim vojakom, pa smrtniki ne vemo kaj ukazuje... No, nekako smo s skupnimi mocmi uspeli vreci se na stirikolesnika in odskociti dol na pravem koncu Lime. Je pa prav gotovo adrenalinsko (recimo modra v Pustolovskem), dokler ne osvojis principa.

Ta teden je letel, ker sem prezivela veliko casa v razredih (10 do 12 let starosti). V noviciatu smo imele zgodovino Reda in jasno, bl. Marijo od Uclovecenja... Boste videli fotke. Flor je prisla za en dan, da sva se sklepetali in malo potipali za naprej. Vceraj sem popoldan prezivela s formacijo na slavju perujskega KORUSa, kjer so kandidati/nje, postulanti/ke in novinci/ke slavili 39 obletnico KORUSa. Masa, predstavitve, popoldan pa plesi in na koncu zur. Dozivela sem pravi hladen tus, ko je ob napovedi 'rajanja' vse staro in mlado letelo na plesisce, jaz pa rahlo zmedeno pogledovala naokrog: "Andreja, ne gres plesat??!" Ko sem se znasla ob neki magiststri v rjavem, ki je veselo poskakovala, sem se se dvakrat kradoma ozrla, ce je vse OK ... in v duhu zaslisala pomenljiv glasek g. Kucana: "Vsak ima svojo resnico." Buuu! Nekje je narobe, ce nune plesejo, nekje je narobe, ce ne... Vsekakor ugotaljam, da nam cez cas vse pride prav: tudi preplesani petki v Kobjeglavi, :-) ¡Viva Peru!

Sem ze dolga, ha? Vam lepim link do Picassa, da se malo razgledate: http://picasaweb.google.com/andreja.godnic/Lima2008?authkey=OSpnUu6Gi38# Koncujem potopis in vse toplo, toplo pozdravljam! Nadaljujem prihodnjic,

vdana sA