Imam se 1/2 ure do odhoda taksija na letalisce. Kovcki s hrano in zdravili so nared, sestre so se razkropile in sama sem se koncno vsedla k prenosniku: ze nekaj casa vam mentalno tipkam 'zadnje poglavje SOLIDEO2008'.
Kot veste sem februarja sla za tri mesece v Venezuelo. Konec maja sem se vrnila v Limo preverit, ce je viza pripravljena in zakljucit se zadnje zadeve ter zapreti krog.
Evo me, zapiram.
Me je premagala radovednost in sem sla prebrat prve bloge. Kaj to sprica okoli, :-):-):-)!!!
"Danes sva se z m. Esther pogovorili o moji prihodnosti. "Kako, kje?!" se je zacudila. "Jasno, da gres v Pucara! Kaj pa si mislila..." Razlozila sem ji polltno razlascanje v smeri KakorJezusZeli zaradi besed m. Cecilie in omembe Miramar: "Seveda, nismo vedela, da si 'neka misijonarka' ti", je odgovorila. "Kogarkoli pac ne moremo poslati gor. Ko smo zvedele, da prides ti, sploh ni bilo vprasanja kam!" Moj trupelc je ponovno zgrabilo silno tektonsko veselje, da je dusa zaznala cunamijsko eksplozijo radosti, duh pa je naredil nekako 75 saltov mortale naokrog. Po vseh teh izcrpujocih aktivnostih, ki so me okupirale, sem lahko m. Esther pisknila samo skromno: "¡Que alegria, que alegria!" ... in sva bili zmenjeni.
Za vse, ki tezje sledite mojemu pripovednemu slogu, na kratko povzemam: sem v Limi, vse je OK, na kovcke se cakam. Do konca septembra sem se tu, potem pa s Flor oddrviva v nas dragi Pucara, kjer nadaljujem poslanstvo iz leta 2000! Tu priprovedujejo, da me ze vsi cakajo, :-).
To.
Hvala za navezo - vas vse izrocam v Jezusovo Srce in vas tam obiskujem."
Datum: 15.9.2008
Danes? 20.6.2019
Bodite brez skrbi: preklop na Venezuelo je bil dosti bolj zrelo-odraslo-umirjen in ni bilo ne duha ne sluha o kakih salto mortales...
In vendar vas se vedno izrocam v Jezusovo Srce, vas tam obiskujem in vam probam klepetat o mojih surealisticnih tednih in mesecih, brez repa in glave, brez razlag ali odgovorov, polno adrenalina, negotovosti in globinskega miru. Naj razume kdor more. Moc pokorscine.
Za zadnji blog se spodobi nekak uradni konec.
Ja, vem kaj komentirate: pisi o Venezueli. Nadaljuj... Ne morem, sorry. Ne morem pisat ker je obdobje tako skompresirano, da ne zmorem sproti sprocesirat. Zato ne zmorem priti v globinski stik s sabo in zato ne znam ubesedit. Za enkrat..
Zato,
slovesno in iz srca
H V A L A nasemu Troedinemu,
OcetuSinuMilini,
S L A V A edino Njej, Trojici, S L A V A,
da so me zeleli v Ekipo
da so me poslali
in da so me uporabili.
H V A L A
vam, da ste bili zraven,
da ste pomagali
in da ste izrocali.
Sem postala vsem vse. 1 Kor 9, 22
Naj tako ostane.
Zanj in za Njegove.
sAndreja