ponedeljek, 22. oktober 2018

PS Misijonska nedelja

Spet nazaj na položaju!
Izgleda, da sem se vam zadnjič posvetila za veliko noč 2018, :-( Hvala Bogu za trimesečni obisk Slovenije. Prepričali ste me, da je prav, da vam še pišem. Torej, pišem.

PS Misijonska nedelja 2018
Trije meseci z vami, vaša vprašanja, debate, predstavitve, pričevanja, pomisleki in vaša izjemna velikodušnost mi dajo zelo mislit. Še vedno meljem in prežvekujem vse, kar mi je bilo navrženo z natlačeno, popeštano in prepolno mero.


Včeraj je vesoljna Cerkev praznovala misijonsko nedeljo. Pri nas so sovpadli trije prazniki: najmogočnejše perujski Gospod čudežev, naša sveta Uršula (= Jezusova feministka in mučenka s klapo 11 000 lepotic) ter misijonarji/ke celega sveta. Huda doza za navaden živelj. In vendar, ko sem pri dopoldanski maši našim ljudem pripovedovala o avanturah naše (svete)  Urše, se je v njeni zgodbi tako briljantno razkril ta isti Gospod čudežev, ki se te dni dotika src vseh Perujcev v vsej svoji lepoti in moči, prav tako kot je z jasnostjo izstopila Uršina evangelizacija vseh, ki so potovale z njo. In zaslišala sem se, kako ponavljam: Jezus in samo Jezus. Središče za vsakega od nas, model za vsakega svetnika, moč za vsakega misijonarja in hkrati naš cilj... Urša je vse to par excellence. In ko se že spet izrekam in ponavljam eno in isto, kaj je zame biti misjonarka, kopiram vse pred mano: prinašati Jezusa, odpirati kanale Milini, odstrniti tančico, ki zakriva Tatkota v nebesih, nebeškega Očeta. Po Besedi, v občestvu Cerkve. In biti pri tem čim bolj nevidna, v izginjanju. Zato je muka, ko misijonar/ka izgubi prosojnost in Božji sij ne gre več skozi. Ljudje mislijo, da "se zgodi" kar se vtisne globoko v nas, zaradi karakterja, znanja, osebne karizme misjonarja/ke... laž. Vsak od nas je poslan od Njega, ki pošilja in nas dela vedno bolj prosojne, da pride Njegovo skozi. Efekt, ki ga ima naša eksotika, 'žrtvovanjskost', uspeh pri projektih in moč pričevanje, so v resnici efekti Njega v nas. In je res muka, če tega ne zaznamo, ne dojamemo, ne občudujemo. In MU ne damo slave.

Ups.
Spet me je zaneslo.
Se da razumet?
Kakorkoli...
IZ SRCA hvala za zaledje, za srečanja, za vašo sapojemajočo velikodušnost: sva s s. Barbaro takoj sedli k mizi in razločevali komu bi vi in sv. Jožef (oziroma sveti Jožef in vi) pomagali. In sva molili in izročili. Družinam, s. Cristini za njene bolne otroke, za s. Pattyne zasvojence v Comas, za sirote od Gumercinde etc. Bolj se mučiva z razločevanjem glede novega zidu in nosilne stene. Bereva znamenja Gudalupske Gospe - ona dva z Jožefom sta nezmotljiva.

To za danes.
Pridem nazaj!

Mi je toplo pri srčecu, ko pomislim na julijsko - avgustosvski - september! Nepozabno. O tem drugič. Hvala!

Koga žgečkajo misijoni?
Alo v akcijo.
vaša uršulinska sA 

PS V soboto krst! Ne gremo se ga čisto tako kot se ga je šel škof Baraga, a sem kljub vsemu iz kapele ven popevala "Le eno je potrebno..." Vedno si vzhičen, ko gledaš novorojene za Boga!









   

Misijonska nedelja 2018


sreda, 28. marec 2018

Od božiča do velike noči 2018

Draga Slovenija,

jutri se Jezus dobi s svojimi v zgornji izbi, da jim pokaže svojo ljubezen do konca in gre potem krvavet v vrt, sam, trepetajoč. Ti dnevi so nekaj posebenega. Molim, da bi nas vse potegnil 'kairos' v  SKRIVNOST Božjega odreševanja. Molim, da bi vsak/a od nas v teh dneh globoko dol izkusil/a mir, odpetost in tisto nezgrešljivo vse-bo-ok gotovost. Odplačani. Svobodni. Ljubljeni.Brezpogojno in dokončno. Če to ni čista BOMBA! 


Sem obiskala v Maipuju (Čile) narodno svetišče Karmelske Matere Božje. Na levi je mala kapelica. Med mašo nisem mogla odtrgati oči od tabernaklja: moderen, bronast in sapojemajoč. V bronasto površino je zlito v totalni samopredaji Jezusovo trpeče telo. TRPEČA LEPOTA, JEZUS. Tako Ga doživljam v teh mesecih: tako lepega, da jemlje sapo in tako do-konca-se-dajajočega, da boli. Naj se umesi v naša življenja in meso in ljubezen. Naj se nam ZGODI odrešenje.

Ja. Konkretno. Hvala za molitve, za žrtvice, za navezo. Kot vedno je vsega polno. V januarju sem študirala Angelo, našo ustanoviteljico - ta ženska je fenomen. Malo ji zamerim, da je tako zelo diskretna in ne prenese žarometov. Ves čas jih usmerja na Jezusa in sama ostaja skrita ob strani. Z nekaj kraške trme mi je uspelo ujet nekaj flešov njene lepote in sem še sedaj preč. Fantastika. In kompleksna. Lepo je biti njena hči.


Osrednji dogodek je bil seveda obisk papeža Francija! Ste malo spremljali? Neverjetno! Je bil Peru na nogah. Plešoč, :-) Papež je hodeč Evangelij. Kaka milost. 


 

27 januarja smo se uršulinke zrestrukturirale in šle iz province na samostojno skupnost z braziljsko provincialko. Ker nam preveč abstraktni govori in strateško načrtovanje ne pomagajo prav dosti, smo v dobri veri skupaj zasedile nov poganjek uršulinkse familije. Čez nekaj dni je na naše začudenje pognal hibiskusov cvet in hitro za tem tudi odpadel. Tako smo ugotovile, da nismo zasadile drevesa pač pa grm. Tudi prav.   

Na začetku februarja smo se pripravljale na stoti rojstni dan od m. Terezije: že dve leti je namreč vabila na svojo žurko, naročila tri pave in taprave nemške salame. Jaz sem bila zadolžena za port, :-) Štiri dni pred dnevom "D" je ostala v postelji. Popoldne so nas poklicali, da bi se zbrale ob njej. Pele smo in molile. Med prepevanjem "Gospod je moj pastir" se je smehljajoč 'odklopila' in šla na večjo žurko v nebesa. Le kak menu so ji gor pokazali?? Tako smo v letu in pol pospremile 4 sestre v večnost, 5. pa je izstopila. 

Konec februarja sem dva tedna preživela v Santiagu, v skupnosti kjer živi naša s. Mateja. Prve dni sva bili malo zmedeni zaradi okolja in španščine: izgleda, da ona pobira čilensko melodijo, jaz pa perujski naglas. Kako veselje jo je bilo gledat kako mesi kruh! Da ne omenim vseh brezkončnih debat. V večini sem bila na uršulinski šoli s temo o Angelinih pedagoških intuicijah. Zelo lepa izkušnja. Čile je drugačen od Peruja. Na grobu jezuita sv. Alberta Urtada sva vas izročili njegovim priprošnjam. Ga poznate? Neverjeten je! In vedno v akciji. Posebno darilo je bilo podeljevanje s sestrami, ki so šele pred kratkim pristopile k Rimski uniji. Kako mehko in skrivnostno tke Milina niti sestrinstva. Molite za nas.


In ko sem prišla nazaj smo padli že skoraj v veliki teden. :-( Ne potegne tako lahko. Vročina, začetek šole in vse mogoče raztresenosti naokrog. Še dobro da Gospod Bog pripravo kompenzira na drugačen način .

Pačakutek je v spremembah: župnik Orestes je bil čez noč poslan v Piuro. Zamenjal ga je p. Christophe iz Ruande. Čakamo, kaj nas čaka. S. Barbara iz Poljske je zaprosila za podaljšanje medprovincialnega služenja v Peruju za tri leta. Milo pogledujemo Guadalupsko Gospo, da nam spet izprosi ta čudež - prosim, pomagajte, tako kot lansko leto. Izgleda nemogoče. S. Vicky ima letos drugačne prednostne izbire, tako da ne vemo kaj čaka naš misijon.  Zaupanje ne osramoti.

Letos naj bi bile na misijonu v petek, soboto in nedeljo. V petek bova na osnovni in srednji šoli z Barbaro učili  verouk. Nadaljujemo z učenjem kitare, angleščine, s pevskimi vajami, osebnim spremljanjem, obiskom družin in svetovanjem. Pred vsem tem, pa poskušamo prisluškovati in odkrivati  semena, rast in luč Njegove ljubezni in moči v srcih, v družinah, na župniji. Kako skrivnostna je duhovna mreža Njegovega odreševanja. Molite, da Ga ne bi ovirale. Molite, da bi Milina v nas vseh vzpostavljala Kraljestvo luči in ljubezni za vse. 

In še in še. 
Računam na vas. In vas po Njegove Srcu pozdravljam. V Njem smo v velikonočni luči. Naj vas nadozira s takim velikonočnim veseljem, da boste kot pijani od sreče. 
Vaša hvaležna s. Andreja 

Blagoslovljeno veliko noč!



petek, 29. december 2017

Bozic na plazi in v kratkih rokavih 2017

Draga Slovenija!

Po dolgem casu se vam spet oglasam, hvalezna za te mesece in vaso navezo. Vlecem za rokav Milino, da me navdahne in mi da, da na kratko povzamem vse to, kar nam je bilo podarjeno s potlaceno in zvrhano mero. (Tri vrstice dolg stavek!!! Kak luksuz: v kastellanu bi bilo to nemogoce razumeti.)

Ja, stiri dni po Bozicu: smo v kratkih rokavih, na Swisshotelu so bozicni okraski s snezinkami in snezaki, jemo panetone in pijemo kakavove napitke in prepevamo: "Bozic, Bozic, v snegu in na pesku, Bozic, Bozic, na zemlji in v morju." Poma nimate, kako zelo je to res.

Srce prekipeva od vsega....
Raje vam pokazem kako fotko,
boste lazje razumeli kako se dol v meni lomijo mentalne kategorije:

Dosti smo bile na misijonu; biti z njimi, biti del njihovega zivljenja in pustiti se dotakniti od skrajnih situacij obrne perspektivo. 

Konec novembra smo slavili prvo sveto obhajilo. Starsi so se vzeli skupaj in zrihtali zadevo. Uzitek!
Naslednjo nedeljo smo trepetajoc pripravljale za maso. Se mi je zdelo nevzdrzno pomislit, da ne bodo prisli nazaj. In ko se je kapela napolnila z druzinami prvoobhajance, se nam je smejalo in smejalo in smejalo od srece. Bog je VELIK!

12 decembra smo slavili praznik Guadalupske Gospe. En mesec se je mala skupinica poboznih zena vsak vecer dobivala na roznem vencu, ob svecah, s prosnjami in zahvalami. Ko smo bile tam, smo se jim tudi me pridruzile, obdane z oblakom zvestega drobizka in mladine. Se mi je malce kadilo od ponosa, ko sem gledala naso Gospo, ceprav, ce sem iskrena: ona je, ki privablja. Neverjetno, kako zelo jo imajo radi! Kapela je pokala po sivih od okraskov in roz, obcestvo je prepevalo s polnimi pljuci in ko smo na koncu mase zaslisali "Mama Juanita" nam je slo kar na jok: Mariachis (mehikanska glasbena skupina) ji je z zanosom prepevala skoraj celo uro. Poboznost na malo drugacen nacin kot smo navajeni na Sveti gori, a vseeno precudovito:



  


Na drugem koncu Lime smo s sestrami iz Svete Ursule, z bivsimi ucenkami in prijatelji pripravljali bozicne radosti za 800 otrok. Ja, norost, gledano po clovesko. A po Jozefovo, slavje! Sem Ga spet gledala, Mu dopovedovala, da On zmore in da do sedaj ni nikoli odpovedal. V resnici sem vse to 'grizenje nohtov' rabila jaz zaradi piskave vere. Njemu je bila zadeva keks. Vsi, ki smo bili pritegnjeni k Projektu smo se samo cudili!!!




Na Jezusov prihod smo se pripravljale kar na prakticno: sle smo v Canevaro, dom za ostarele (ki je v resnici mesto v malem), k ljudem, ki so v januarskih poplavah izgubili dom, k otrokom, ki so zlorabljeni. Bolecina, strah in osamljenost. Kako zelo postaja Betlehem konkreten in ziv...

In koncno bozicna noc:
na misijonu, brez elektrike, z drobnimi iskrami veselja, da je On-z-nami, Emanuel, heroj, ki nas ZARES misli resit: nas je ZE resil in nas bo SE resil iz teme, indiferentnosti in vse-gre-dol-obcutka... iz mednarodne politicne nestabilnosti, globalne ekonomske slepe ulice, nihilisticnega brez-smisla in krivicnih struktur, revscine, trgovine z ljudmi in iz odvisnosti, iz demonske posedenosti in samomorilskih peklov. Vsa ta tema ne more zakriti LUCI, ki se je vzgala v srediscu nase velike druzine clovestva. In cudno, bolj ko se me dotakne bolecina nasih ljudi, globlje prodre Beseda, bolj zivo preobraza Evangelij moje situacije in flesi Kraljestva se podaljsujejo... me preklapljajo. Ne znam povedat. 
Ja, Bozic ni romantika, lucke in udobje. Bozic je ljubezen, ki zmaga bolecino tragedije. Bozic je moc odnosa, ki se ob preizkusnji ne zlomi. Bozic je cudez resitve tam, kjer ni izhoda. In vse to je mogoce samo, ko v clovesko vstopi Bog, :-) Bozic je GOSPOD JEZUS. Zato moje voscilo:
   


Ups, 
me je zaneslo. Se opravicujem.
Ste vsi 'priklopljeni' na duhovne polnilce
za leto 2018.
Za naju z Jezusom bo to posebno leto:
bova praznovala srebrno poroko!
Prosim, 
izprosite z mano milost, 
da bo ob tej priloznosti On bolj poznan, bolj ljubljen
in bolj pripuscen v zivljenja vseh nas.
Molite, da bi Troedini stokratno povrnil mojim urskam in moji familiji ljubezen, s katero me obdajajo vseh teh 25 let! In se veselite z mano: krona je ze 'zrihtana', :-)
Lupcka vsem
in srecno v 2018!!!

BLAGOSLOVLJEN BOZIC!



nedelja, 22. oktober 2017

MISIJONSKA NEDELJA 2017

Draga Slovenija,
dragi/e misijonarji/ke iz zaledja, dragi simpatizerji prostranstev, eksotike in novih okusov,
dragi/e molilci/ke Misijonkse molitvene zveze, dragi/e dobrotniki/ce,
prisrcen pozdrav iz Peruja!

Izkoriscam priloznost ob MISIJONSKI NEDELJI, da se vam iz srca zahvalim v svojem imenu, v imenu moje skupnosti in se posebej v imenu vseh nasih ljudi, ki cutijo vaso ljubezen in skrb po materialnih, moralnih ali pa duhovnih kanalih. Ne pisem vam h komu in za kaj gredo vasi materialni ali duhovni darovi, a verjemite mi, da delajo cudeze. HVALA!!!

Devet let! Si mislite??!! Tudi ta blog je star 9 let. In vasi kliki so tu.... neverjetno. Alo, kaj gre skozi mene, ko gledam na misijone?
Juzno Afriko ste videli? Nisem vam se uspela podelit izkusnje iz severne Nemcije in romanja v Italijo s 700 ucenci osnabruske ANGELASCHULE (18.9 - 2.10.) Obe izkusnji, Afrika in Nemcija, sta me samo potrdili v prepricanju, ki je ze prej tiscalo vame: "imas misijone in misijone". Imas misijone, kjer ljudje tolcejo revscino, a imajo globoko vero. Imas misijone, kjer ljudje tolcejo revscino, a jim globoke socialne krivice, rasizem, zlorabe, povzrocajo tako globoke rane, da ne morejo niti dihat; imas misijone, kjer imajo ljudje vsega polno, a so duhovno tako dehidrirani, da se niti ne zavedajo, da jim manjka esenca. Ko sem v Juzni Afriki strmela v Constitutional hill in ko sem na poti v Italijo gledala mnozico nemskih srednjesolcev v McDonaldsu me me je prevzel isti obcutek: nasi ljudje v Peruju imajo vero. Lacni so Ga. Zaupajo Mu svoje zadeve. Verjamejo v cudeze. In Evropa? Dva tedna Nemcije nista bila dovolj, da bi v osebnih srecanjih vsaj kdaj nasla vstopno mesto za oznanilo, za besedo o Jezusu, nakazala moznost, da je Njemu VSE mogoce... Buuuu.
Kaj so torej misijoni?

Kaj ostane od nasega misijona, ce se nam ne ZGODI Beseda? Ce Milina ne prodre v temo? Ce se Jezus ne dotakne ran nase eksistence in nas osvobodi? Ce gledamo in vendar ne vidimo ljubezni, s katero nas objema Troedini? Ce v dnu biti ne zaznavamo sveze brbotanje radosti, tihega, latentnega, vseozivaljajocega studencka veselja, da smo ljubljeni, da bo vse OK in da nismo sami?
Ja, vse ostalo je potrebno, a kaj ko se vcasih tako zaposlimo s projekti, da se ta drobna, diskretna duhovna fotosinteza preprosto razblini. Glp.

Kako tezko Mu je prepustiti volan!
Dati Mu kontrolo cez 'misijon'.
Prisluskovati Njegovim zeljam, ki so dalec od moje nuje po akciji, projektih in rezultatih.
Zaupati Mu in Mu reci "UAU"! Car si!
Kako mucno je vzeti za res dejstvo, da je to Njegov, Njihov misijon in da sem jaz samo 'poslana' v Njihovem imenu, da izpolnim, kar so mi zaupali.

Zato nam je tako zelo v pomoc vasa molitev, vase zrtvice in vasi blagoslovi: pomagajo nam ostajati tiho, zraven, v cudenju in premisljevanju v srcu o vsem, kar z ocmi vidimo in kar z usesi slisimo. In samo z vami imamo sanso, da pride Evangelij med nase ljudi "ne samo z Besedo, ampak tudi z MOCJO, s SVETIM DUHOM in globokim PREPRICANJEM (slo prevod popolno zanesljivostjo), 1Tes1,5. Skupaj prosimo, da bi nam dal ne samo Besedo, ki vsebuje moc,  pac pa tudi Duha in globoko prepricanje v navzocnost, akcijo in cudeze nasega Gospoda. Samo to lahko preobrazi temo sveta v Nemciji, Afriki in Peruju...

En velik objem od vseh nas
in tu se Picasova galerija za pravi misijonski okus: OKTOBERSKI CUKRI

Vasa s. Andreja,
Peru

PS Smo molile za predsedniske volitve; je mucno brat spletne informativne strani. 9 kandidatov?? Pa to ne mores verjet! In vse zastrupljeno s hlapi desnih-levih, uzaljeno prizadetih, ogorceno edinih-ki-imajo-prav. Mucno je brat zadevo. 9 kandidatov??!!


PS Misijonska nedelja

Spet nazaj na položaju! Izgleda, da sem se vam zadnjič posvetila za veliko noč 2018, :-( Hvala Bogu za trimesečni obisk Slovenije. Prepriča...