November v Peruju!

Dragi moji!

Nekako se mi je zdelo čudno, zakaj me sprešujete, če sem v Limi, dokler mi ni nekdo omenil, da sem na blogu še vedno v Limi, L. Jasno, od takrat se sploh še nisem oglasila! Zdi se mi že cela večnost in sploh ne vem, kako naj vam v kratkem pričaram vse cukre, ki sem jih v teh tednih hrustljala... Pozor! Ni bilo samo sladko – smo tudi stiskali zobe, a lepo po vrsti:

URUBAMBA 2008
Zadnji blog je najavljal 6 dnevno popotovanje v neznano: vedela sem samo, da bova z m. Eriko prestavnici skupnosti St. Ursula na praznovanju 10. obletnice nekega socialnega projekta nekje v bližini Cusca. V četrtek, 6.11. sva s sedemurno vožnjo z avtobusom pristali v naši skupnosti v Limi: zamenjala sem svet, doživela tuš kot nekaj izjemnega in nič čutila mrgolenja rdečih krvnih telesc (čeprav so se v več kot enem mesecu zaradi redkega zraka v Pucará bistveno namnožila). Naslednji dan sva ob 8h leteli v Cusco. Za tiste, ki še niste bili na letalu en sladek posnetek:

Na letališču nas je s šopkom vrtnic sprejela bivša kandidatinja Maritza, ki je trenutno direktorica malega prevozniškega podjetja. Takoj za njo se nam je približala tajnica Zavoda Munaychay in nas odpeljala v eno uro in pol oddaljeno Urubambo, glavno mesto svete inkovske doline. Odprtih ust in težko skontrolirana sem stala v tisti pravljici in moj difolt izpred klošterskih let mi je nekako pretvoril klasično »Susana« v priredbo, primerno slavljenju: »Why me? Whay now? Why? Urubamba, dum-dum, Urubamba, dum – dum, Urubamba, I realy lovi'n you, ooo!« Milina (beri Sveti Duh) je seveda v ritmu takoj vstopila z: »Vsak, kdor se odpove svojim turističnim genom, bo prejel 100 kratni turizem v čisti obliki!« Nastanili so nas v »Hospedaje Gardines« v neposrednem središču Urubambe. Dali so nam dve uri: dovolj, da se mi je srčni utrip stabiliziral. Okrog enih se je oglasil visok, bradat gringo (beri belec), s kavbojskim klobukom in v safari opravi. Señor Dieter, dotični, je ustanovitelj Zavoda Munaychay, po poklicu kemik, po duši čisto tapravi čarodej, po dejavnosti altruist. Skoraj me je zadušil z odkritosrčnim objemom, planil k m. Eriki in na neposreden način pokazal, kako zelo naju je vesel. Sestre so mi veliko pripovedovale o tem posebnežu, ki je poročen z rusko pianistko, ki pa ima svoje srce privezano na svoj ljubi urubambovski Munaychay. Sprva smo kombinirali španščino in nemščino, sčasoma pa smo zdrsnili v nemške vode: rahlo zmedena sem strmela dol v nemško jezikovno brezno, kamor sem v SGTŠju tako pridno metala nemške besede, pa ni skoraj nič zaplivkalo, L. Treslo se je in treslo, le redko je naplavilo nekakšen nemški esperanto, ki je zvenel bolj po hrvaško. Tretji in četrti dan je bila bera nekoličkanj bolj tolažeča, sem pa bila hvaležna, da razumem, kaj Nemci govorijo med seboj. In smo šli na teritorij Zavoda, kjer nama je g. Dieter cel popoldan razkazoval posamezne projekte: osnovno šolo, izobraževalni center z zdravstveno postajo, otroški vrtec, cerkev posvečeno svetim angelom, ogromno vrtnarijo in končno Munaychay, kompleks 9. hiš, kjer bivajo otroci in mladostniki s po eno 'teto' (domačinko) in eno prostovoljko iz Nemčije (po zgledu kinderdorfa). Prevzela naju je očaranost nad kobinacijo nemške urejenosti in praktičnosti s prisrčno toplino perujske spontanosti! Jagoda na vrhu smetane je predstavljala mogočna kulisa apuja (beri svete gore), ki je vso zadevo prestavljal v nek film s petimi oskarji (ali v čisto tapravo pravljico). Pri poznem kosilu sem za poobedek doživela čarodejevsko predstavo za zbran profesorski zbor: med drugim so se v moji dlani pomnožile rdeče kuglice (imela sem namreč čast asistirati čarodeju!), in še morje drugih zadev. Ob vseh čarovniških efektih pa vseeno nisem mogla nikjer dregniti ob H.P.-ja (beri Harrya Potterja). Zvečer smo se gostje zbrali v restavraciji s tipičnimi jedmi iz svete inkovske doline in zadevo oplemenitili s slastnimi disputi ter jo poplaknili z vinom: prvič po dveh mesecih, J.
Postaja mi jasno, da ne bo šlo tako na drobno: v grobem lahko zaključim, da smo naslednji dopoldan preživeli v središču mesta Urubambe, ker se je tam zbrala vsa dolina: praznovali smo 169. obletnico razglasitve mesta kot »Benemerita ciudad Urubamba«. Imela sem priložnost videti vse barve narodnih noš, tipične plese, poslušati kečua in se srečati z različnimi zanimivimi domačini, ki so mi razlagali zgodovino, običaje, menatliteto. Popoldne smo se odpeljali v Munaychay, ujeli rep maše, praznovali 10. obletnico Zavoda in rajali pod zvezdami, pod vseobsegajočim pogledom apuja, svete gore. V nedeljo, 9.11., navsezgodaj, sva z m. Eriko prisostvovali pri slovesni maši: zdelo se mi je, da je v trenutku spremenjenja patena kot magnet pritegnila k sebi vso zgodbo svete inkovske doline in da je Jezus s svojo neustavljivo ljubezensko dinamiko preustvaril trenutek Urubambe v večnost in se s silovitostjo razlil po žilah nas vseh. Nazajgrede se mi je rahlo poplesavalo, sploh pa naju je čakal slasten zajtrk na vrtu, med cvetnimi grmički in žvrgolenjem ptičekov. Se enkrat sva se vrnili v Munaychay in bili priči ritualu, ki ga je izvedel čisto tapravi šaman: domačini enkrat v letu darujejo Pachamami (beri materi Zemlji) v zahvalo in priprošnjo za rodovitnost. Moja teološka mašinerija je v sodelovanju z EU parametri mrzlično obdelovala podatke, vendar se mi je računalnik po uri in pol obesil, tako da sem morala zadevo resetirati in s tem zgubila glavnino. O podrobnostih kdaj drugič, hkm.
In še konec: okrog 9h zvečer sva z m. Eriko sedeli na glavnem trgu inkovskega imperija: Cusco by night! »Why me? Why now? Why?«, se mi je spet obudilo temeljno čudenje ob tem, da me naš dragi Gospod obdarja s takimi kraljevskimi darili??? Maritza naju je odpeljala v svojo skromno sobičko, kjer je njen mali kuža od vznemirjenosti nad obiskovalkama celo noč vlekel naše čevlje na kup k gospodarici. V ponedeljek dopoldne smo preživele v mestu; ob 13h sva na letališču ugotovili, da je najin let zaradi slabega vremena preklican. Zadeva se je pacala do 17.30: let nazaj v Limo je bil okronan z bleščečim sončnim zahodom v barvah 'mojih večnih'. Konteplacija v žilo – lahko bi se Ga dotaknila. VELIK je!

PUCARÁ
Jap, po vseh teh 'overdozah', sva se za en dan ustavili v Limi: letela sem po kolegiju pozdravit učenke in pastoraliste, sklepetali smo se s sestrami, pokazali slike in se jim zahvalili, da sva smeli v njihovem imenu opraviti častno funkcijo predstavnic. V sredo, 12.11. sva se z avtobusom vračali v naše Ande – preklop v drug svet: poskušala sem zaznavat, kaj se mi v resnici dogaja pri teh vratolomnih preklopih med tako različnimi svetovi. Zaznala sem lahko samo prisesanost na Jezusa, ki je kot nekakšen Dom sredi teh preklopov. Kot da so mu vsi lastni in kot da hkrati On vse utemeljuje. Drugače bi nas verjetno raztrgalo...
Padla sem v vsakdanji ritem: pešačenje po hribih, verouk v šolah, obiski na domovih, kuhanje (skuhala sem tapravo mamino rižoto), pucanje, slovesnosti prvih sv. obhajil, GooglovoKlepetanje s Slovenijo in kanonična vizitacija provincialke m. Line. V petek se je moj trupelc odločil, da se ne gre več in mi je vrgel varovalke ven. Med kosilom sem zaznala strupen mraz v nogah, želodček je zajavkal v stilu »Ne, ne bom jedel!« in zatulili so alarmi kot v Komnu, ko gori. Sem dobila 'odvezo' in se napotila proti sobi v prvem nadstropju. Srce je nabijalo v stene prsnega koša in se skoraj zapletlo v rebra, dihala sem kot trdi astmatik in zdelo se mi je, da nimam kje napraskat energije za zadnjo stopnico. Tako torej zgleda 3.400 nadmorske??? Buuu. Nič kaj romantično. Preklopila sem na avtomatsko šofiranje (beri v veri slepo zaupati, da Milina v meni moli) in naredila velik namen ter se pogreznila v blagodejni spanec alla naš tata, ko ga daje gripa. Zbudila sem se ob času naslednjega kosila, vendar je g. želodec še enkrat pisknil, da ne bi, tako smo podaljšali zadevo do 4h, ko je bilo treba v Huancayo na protokolarno srečanje z g. nadškofom. Svet se mi je pokazal v svetlejših barvah: urok je popustil in sledila je refleksija (izkušenjska metoda učenja, itak). Kako preprečiti izpad varovalk? Sestre so imele različne recepte, m. Erika pa mi je preprosto pomolila kozarček z Janeževim likerjem (kot naš kimelj) in pribila: »Aklimatizacija traja pol leta.« J J J Živeljenje je lepo...

Hvala vsem za poslane maile, pešpošto in obiske v Jezusovem Srcu! Ne utegnem odpisat, ste pa v mojih molitvah in ljubezni. Iz srca vsem želim globoko doživet čas pričakovanja: samo tisto kar je bistveno nas sharmonizira, nas umiri, nas osreči. Samo odnos z Jezusom nas naredi bolj polno žive. Tako preprosto. In ko zbrcaš dol vse nebistveno, ugotoviš kako preprosto resničen je On, ki je Bistvo. In ti ni potrebno nič posebej brcat, J. Ker je Učlovečeni. (Uf, tamali tu bi me že odnesli iz razreda s tako trdo linijo filozofske abstrakcije!!!). Aha, še to: se opravičujem za pripovedni slog. Verjamem, da hudo težko razumete... Nič hudega: v glavnem sem fajn, hvala za skrb! Smo v navezi! Pozdrav v Njem, ki PRIHAJA,

sA in vse sestre.

PS Uganka za urše: Kje bodo sestre province Peru/Cile preživele provincialni dan?
Pravilni odgovor: na plaži Pacifiškega oceana. Se bolj zahtevno vprašanje: Kje bodo sestre skupnosti Sapallanga/Pucara preživele počitnice? Odgovor: na plažah Pacifiškega oceana, J. Zivljenje je lepo!