Torej ne vem koliko svetlobnih let nazaj?? Prav, izvolite:
BLOGov mrk zaradi POTovskega tornada v Pucara. Nic se vam ne oglasam, ker me je rahlo ‘odneslo’. Prejsnji ponedeljek sem sla v Limo, v torek ‘pricakala POTA, v sredo in cetrtek uzivala v slovenski druzbi in se v petek vracala z njimi nazaj. Zdaj smo tu in se dogaja.
Jasno, ne smem pozabit neke podrobnosti: iz kupov njihove prtljage so vsake toliko izbrskali kaksen vas paket, posto ali kavo… Sicer so mi izrocali zadeve v manjsih dozah, se vedno pa je bilo vsega toliko, da me je (custveno) skoraj pokopalo (v pozitivnem pomenu besede)! Kar sedela sem na postelji med vsemi temi vasimi izrazi naveze in ljubezni in zaznala na dnu svojega srca neko vprasanje, ki ga kot tretjerojenka – ki se ji zdi samo posebi umevno, da jo ima cel svet rad – nisem nikoli zaznala: “S cim sem si zasluzila tako ‘overdozo’ ljubezni?? Bi clovek kar jokal od ganjenosti…
Oprostite, ker se vam se nisem zacela zahvaljevati. Se vam javim, ko bo torpedo mimo, J. Aja, nekaj o teh cukrih! Totalno razlicni, z nalozenim inkulturacijskim programom, s tapravim duhom sluzenja in s klasicno dozo slovenskega moraliziranja. Izredno simpaticni, ni kaj! Jih gledam, se cudim in cutim nekje v blizini ‘oblacni steber’ Gospodeve navzocnosti, ki prestreze milijon nezgod, ki bi se nam lahko pripetile, J. Fenomenalen obcutek. Moje perujske urse so se 100% podstopile, nasi ljudje so za akcijo. Malce zmedeno preklapljam med temi svetovi in poskusam prevajat cutenja, mentaliteto, besede, predsodke, navade… Z vsem bitjem se zavedam, da je to veliki projekt nasega dragega Gospoda in vem, da dela. Hvala za vaso molitev. Vso zadevo lahko spremljate na
Ja, v vsem tem dogajanju, tam bolj spodaj, se pretaka se morje drugih procesov… Pogledala sem DVD od tatovega pogreba… In zagledala tata v krsti. Res se sicer smehlja, ampak je v krsti… Prebirala sem vse vase rahlocutne opise pogreba, zadnjih srecanj z njim. Se sklepetala z mamo. In dovolila, da sta me tisti nepopisni mir in predanost s pogreba umirila. Vsi smo v Tvojih rokah. Nosis nas v narocju… Verujem! In ko so nasi naspedirani Potovci z vsem zarom - stiscani v kombiju - zaceli Smolarjevo “Dalec, dalec je za naju pomlad” in sem se spomnila kako smo to peli mami in tatu, sem zacutila, da zacenjam tretjo fazo sprejemanja tatovega ‘salta mortale’. In me pece v oceh.
Objem vsem. Berite nas na pota.si in nas obiskujte v Jezusovem Srcu! Tam srecno pijem BarcafeJ
1 komentar:
kako lepo je bilo včasih, ko so ljudje imeli za tvoje razmišljanje tako pameten pregovor sto ljudi, sto čudi, kako lepše bi blo to v dialektu vaših krajev ne govoril mislm pa, da je na rpimorske4m ena skupina starejših, ki pomagajo misijonarjem z čudovitim domačim imenom ne pa tako kot sedaj, ko ni nič vredno, če ne zveni malce tuje.
Objavite komentar