PODOBE IZ misijonskih SANJ III. del

Nedelja, 15.11.2009. Prvo sveto obhajilo v Pucara. S. Jammy je mali
drobizek vse leto vestno pripravljala na ta velik dan. Ob 10.00 sem v cerkvi: v prvem delu cerkve, kjer je vhod, so na obeh straneh stiscani pucarajski svetniki, stojala za svece, velik kriz sv. Kristofa. Klopi zapolnjujejo ves prostor tesno druga pred drugo, oltar je majhna miza na sredi cerkve. Ves drugi del cerkve s prezbiterijem vred je gradbisce. Prekrivamo namrec streho. Grabeni material, zidarski odri in oblacno nebo so misijonska kulisa letosnjim prvoobhajanckom. S. Jammy se ne pusti motit: trenira slovesni vhod, z mojimi glasbeniki prepevamo, da se razlega po vsem Pucaraju, mamice so v praznjih fustanih in sombrerih. Oceta Jorgea zdeluje gripa. Zavija se v masni plasc in poskusa cim manj govoriti. Ob 11.15 slovesno zabobni. Prvoobhajancki v svojih solskih uniformah in kratkih rokavih tiscijo bele gladiole. Cez odprto streho zategne veter, da vsa krila in rutke zaplapolajo. Ko beremo berila se od grmenja nic ne slisi. Pri darovanju se prvoobhajanci resno postavijo v procesijo z darovi. Zacnejo padati prve kaplje. Med posvecenjem se ulije kot iz skafa. »Jezus je v meni, je tu, tako zelo zares...« pojemo. Klopi vlecemo na suho, tabernakelj prenasamo na drug konec, o. Jorge tisci mizico noter med ljudi... Na vseh koncih se smejemo in slavimo. Vse buci. V trenutku obhajila dez ponehuje. Prvoobhajancki se premikajo v vrsti. Zapojemo En su mesa hay amor. Kako lepo. Ucke malih se svetijo. Kaj gradbisce, kaj dez, kaj zmeda! Jezus v teh malih. Nepreklicno. Amen.