Ko vrtim film nazaj, so najprej tu podobe presusene zemlje. Susa. Susa tako globoko najeda zivce nasih ljudi, da so primorani aktivirati starodavne prakse: avtoritete iz vasi hodijo dve uri dalec do (zacarane) Yauricoche, jezera, ki – ce ga jezis – dá dez. Nasi ljudje so ga navajeni jeziti s tem, da vanj mecejo kamenje, kricijo, povzrocajo hrup, polnijo preluknjane plasticne posode z vodo in vso pot nazaj nalasc dovolijo, da posoda pusca in moci kamnite steze. Druga starodavna praksa ob hudi susi: »ven prinesti svetnike«; vse kapelice v vasi se ob doloceni vecerni uri odprejo, nosaci prinesejo ven svetnika tistega 'konca' vasi, ga namestijo na okrasena nosila in gredo v procesiji po vasi. Molijo, pojejo in bdijo ob svetniku celo noc. Pravijo, da vedno pomaga.
V teh tednih je v Pucara malce napeto ker se suslja, da se je pojavila harhárija (sp. jarjaria). Stari namrec pripovedujejo, da se v primeru incesta ob treh ponoci na poteh slisijo glasovi harharije: najprej se slisi pujsa, ce se incest nadaljuje, se slisi glas lame, ko je pa stvar ze zelo dalec lahko na cesti vidis dve lebdeci glavi in slisis cudne glasove. Avtoritete so v takih primerih dolzne bdeti in z vrvjo iz laminega kozuha privezati harharijo. Ce jim to uspe se ob zori spremeni nazaj v storilca. Tako se razodene, kdo sta v resnici gresnika. Vascani nato kaznujejo oba in s tem preprecijo nadaljno nemoralnost.
Tako je to. In zato kdaj ne vem ali sanjam ali sem budna. Vcasih se
pocutim kot takrat ko sem bila mala in sem bila v Gabrovci na pocitnicah. Nona Marija mi je zvecer pripovedovala pravljice. Njena velika zakonska postelja, vonj po kakijih in jabolkah na omari, skropilnik z blagoslovljeno vodo in nonin glas, ki me je vedno zacaral v pravljice. Sem tudi zdaj v kaksni andski pravljici? Za lazje razumevanje priporocam ogled filma »Bratje Grimm«. Jaz sem tisti od bratov, ki dam mamin denar za zacarane kostanje, :-).
1 komentar:
in še enkrat hahoj
Objavite komentar