Lansko leto...

...smo doziveli advent. 8. decembra sem imela cast misionarit v Markavaje in Sukji: Markavajci so mi zagotovili, da bodo ob 9h pred kapelo. Na poti gor, v hribe, sem gorece klicala Sv. Duha, moledovala Velicastne in dopovedovala angelom, da brez Nebes ni efekta. Suzukec je veselo poskakoval v breg in ko sva zabremzala pred kapelico mi je bilo takoj jasno, da ta dan ne bo slo nic po mojih nacrtih. Ob 9h sva z nekim pijanckom pometala kapelico, ob 9.30 sem ze tretjic zavrnila povabilo na zajtrk, ob 10h sem z malimi knofki prepevala masne pesmi, ob 10.30 sem se vdala. Odkorakala sem na dvorisce ene od premoznih druzin, pozdravila skoraj vso vas, se usedla med poglavarje in jedla (jedli smo mondongo, tipicno koruzno jed, ki se kuha celo noc). Okrog 11.30 smo se vsi zbrali v kapelici. Krstila sem dve princeski, vsekala visoko dogmatsko mariologijo in ob koncu vse krepko poskropila z blagoslovljeno vodo. Ura je bila vec kot pol enih, ko sem jo zelela ucvreti. Vsi dostojanstveniki so me spostljivo potegnili v procesijo, tako da sem morala nadaljevati z molitvami in stopati za kipom Brezmadezne se kar lep cas.
Ob 2h sem privozila na Sukjo: vsi so potrpezljivo cakali pred urejeno kapelico, mozje v plesnih oblacilih za Negrerijo, vedra z vodo in soljo... Ko so peli, sem jih povabila, da zvonckljajo. Brezmadezno je gotovo spravilo v smeh nasa otroska poboznost. Po koncanem besednem bogosluzju, sem se usedla med zenske, jedla kokice in krekerje ter se pogovarjala: o setvi, o vremenu, o bolezni, ki je zadela ovce... Ko sem se malo zreflektirala, mi je slo na smeh. Ce to ni 'lajf'! Pravi misijonski lajf.. Pozdrav!