Se vedno se mi pise v verzih...

Andska kozmovizija. Juzno od ekvatorja. Na visini 3 in 4000 m. Z bogato zgodovino preteklih cicilizacij. Zato vesoljna Cerkev slavi Majnisko Marijo, mi tu pa strmimo v ogromne, zeleno pobarvane krize, jih poljubljamo, prizigamo na tisoce sveck, jih vlecemo gor, na vrhove svetih visin in pricakujemo nemogoce cudeze... Precejanje te andske poboznosti s kriteriji evropske teologije daje piskav rezultat in kar nekaj grobega materiala ne bi moglo skozi sito. Ker je sito narejeno iz abstraktnih, racionalnih kovin. (Oprostite trdoti izraza).
V mistiko kriza smo tonili z dobro obiskano devetdnevnico. Prepleskali smo pukarajsko cerkev v bordo rdeco, rjavo in rumeno barvo, zmontirali instrumente in povecali ozvocenje, preselili zbor na kor in pustili, da Gospod dela cudeze...  Na predvecer praznika sv. Kriza smo z obema krizema, okrasenima z gladiolami, obhodili vas. Godba je trgala srca v molovskih koracnicah, nad nami se je pnelo nebo z milijoni velikih, zarecih zvezd, obrazi stark so v soju svec izzarevali nekaksen srhljivi trans in po obrazih nosacev so se lesketale potne srage. Na enajstih postajah so nas pricakali tepihi (alfombra), umetnisko izdelani iz roznih listov, pobarvane zagovine in listja, s poboznimi napisi in figurami. Na vsaki postaji je zupnik izmolil kratko molitev in se zahvalil druzini, ki je pripravila postajo.
Ob polnoci sta bila kriza spet na svojem mestu v cerkvi. Zacela se je festa. Prizigali so se 'kasteljoni', nekaksni ognjemeti, izdelani iz trsov in razlicnih pirotehnicnih iznajdb - najprej vidis samo konstrukcijo iz trsov, visoko kake tri metre ali vec. Ko zazenejo ognjeni spektakel se zacne vse vrteti, spuscati ognjemete v zrak, kroziti, ekspolodirati, zgati, prseti, grmeti. In vsaj 4 min pozabis zapreti usta. Ta vecer je vsaj 5 razlicnih godb udarjalo huayno, domacini so v krogih plesali, s pivom v roki, otroci so se podili naokrog, psi iskali hrane in na vseh vogalih glavnega pukarajskega trga so se dvigovale disave chicharonov, picaronov, cuyov in pollov...
Na sam praznik naj bi se zacela masa ob 9h. Ob 10h ni bilo se nikogar v cerkvi... Ob 10.15 smo zaceli z vstopno pesmijo, pri darovanju so se zvrstili kapitani, majordomi in priosti z darovi za vas in zupnijo. Ob 11h smo z obema krizama zaceli vzpon proti hribu sv. Kristofa. Sonce je nabijalo, konji 'kapitanov' so se nemirno prestopali in zene so posipale kriz z roznimi listici.
Jaz se vedno capljam zadaj. V vsem tem dogajanju izgubljeno mezikam v sonce, poskusam sledit Jezusovi mogocni roki in ne prevec pohodit teh mehkih, svezih poganjkov andske duhovnosti. Med usklajevanjem z Bratovscino sv. Kriza, ki je odgovorna za plesaknje, ciscenje in organizacijo cerkve, z dogovarjenjem z novim zupnikom, kvalitetno prisotnostjo v moji skupnosti in s sprejemanjem stevilnih romarjev sem se dostikrat izgubila. Hvala Bogu sem zadnje tri dni izgubila glas, tako da sem se vsaj na tem podrocju cutila doma, he-he. Gospod je dober. Zadnji dan me je neznasko vleklo gor, na vrh sv. Kristofa, pa so mi sestre to strogo prepovedale - imam cudovito skupnost, aleluja! Sploh so bile v teh dnevih potrpzljive in razumevajoce. Ko sva se s Fiorello vracali pozno zvecer domov, smo se vse stiri vsedle za mizo in se sle brezkoncna porocila iz Pukara.
Se vedno se mi pise v verzih. Dobite fotke...
Jezus mi je obljubil resetiranje...
In sv. Jozefa sem prosila za nov, 1000 watni ojacevalec (amplifikador); med maso se je stari trikrat skuril. Ce koga zgrabi zelja da bi kaj castil za misijone, se mi lahko javi, :-)
Vse sem izrocala v Bozje usmiljenje. Ste tu, z mano. Hvala, ker ste... In hvala za molitev! Vas cutim. V Njem, ki je velik in cudovit in lep, vas vse objemam, vasa Andreja Perujska

PS Dobrodosli v galeriji!
http://picasaweb.google.com/andreja.godnic/MajskiSen?feat=directlink