Misijonske refleksije I.

Misijonske refleksije

Dovolite, da se tokrat pripnem zgoraj in s pozicije pokojnikove duse, ki je v fazi poslavljanja od svojega telesa, opazujem Godnicevo skoraj dve leti po presaditvi v Peru. (Ce vam domisljija ne sluzi, se spomnite Gregorjevega »Evangelij po Cusinu«, kjer Lazar zaplava nad svojim trupelcem... Ce pa si predstave se niste ogledali, je ogled obvezen.)

Torej, pripeta, lebdec natancno opazujem Andrejo Godnic, ursulinko, misijonarko v Andih... Hm...

Na sebi ima belo rutko, jeans in Bogomirine univezalne (trpezne) cevlje. Navadila se je na prah, na andski vonj in svic. Cez dan pripeka, zato mraz okrog 6h zvecer reze v prste. S seboj ima vedno toaletni papir (namesto robcka, krpe, ipd.), hisne kljuce, volnene stunfe za pozneje in majhno denarnico za kovance.

Ze dolgo ne nosi rocne ure (ukradli so ji jo, itak). Tako kot domacini je tudi ona razvila notranji obcutek za cas in prekodirala evropsko kvaliteto tocnosti v latinoameriski car za 'biti skupaj'. Tu se nihce ne drzi tocne ure, edino, kar je tocno, je vracanje zivali s pase ob 5h popoldne.
Suzukeca vozi brez vozniskega izpita (so ji ga ukradli, itak). Ko vozi vzvratno, se obrne s scelim telesom in se hvlezno obregne ob gospodicni herniji, ki se ne pustita motit v svojem dremanju.

V dnevniku s. Andreje je vedno vec spanskih besed in fraz. Ko se skajpa, nekateri izrazi niso vedno pri roki in zadnjic se nikakor ni mogla spomniti, kako se po slovensko rece 'alquiler', najemnina... To jo navdaja z zoprnim obcutkom. Se nadaljuje.