Spet doma!

V zelenem. Tu je vse zeleno.. In dez. Dan in noc. Kaksna sprememba od vlazne in vroce Lime!

Od Lime sem se poslovila v torek zj: potovanje z busem v dezevni dobi (torej poletju) je vedno tvegano, ker nas kar naprej presenecajo plazovi. Voznja se podaljsa za nekaj ur ali kar cel dan (noc). Tokrat sem jo srecno odnesla: usepla sem videti ogromno kamenje in zemljo od plazu, ki so ga cestni delavci uspeli pocistiti v rekordnem casu. Imeli smo samo 4 ure zamude in razen nekajkratnih kaskaderskih situacij (nas bus je drsel na robu prepada zaradi nepreglednih kolon dvonadstropnikov, tovornjakov in dzipov.. Kot v filmu!) je vse minilo mirno. "Kakor otrok v narocju svoje mame, tako se furam gor v hribe v Tvojem objemu, sem Mu pisknila kdaj pa kdaj med gledanjem Bruce Willisa ..."
Srecanje s s. Marijo je bilo sladko (nisva se videli celih 4 dni); ob kokinem caju in kurji juhici sva si takoj izmenjali novicke. Rosana je ostala na obisku pri svoji druzini. Vraca se sele 10.02. Marija je sla za mano v sobo in se pomenljivo nasmihala: pisalna miza je bila polna paketov od moje zlahte. Skoraj bi me kap. Ze v decembru sem se komaj pobrala od prevelike doze (:-)), zdaj pa spet! Sem kar obsedela na postelji. Jasno, kot kaze postajam bolj obcutljiva na glasek iz domacih krajev. Dragi moji, RES hvala! "Kdor eni teh malih ponudi Orbit, mu bo nebeski Oce..." :-)

Naslednji dan sem takoj po zajtrku letela v Pukara. Lepo urejeni vrt se je v 4 tednih spremenil v pravo dzunglo, streha pusca na vec koncih in kot kaze sta dve hisni miski med mojo odsotnostjo povabili k nam cel klan. Na pukarajskem 'placu' sem se najprej usedla k 'noni' Eufemiji: tokrat mi je postregla z JAUJEM (pisem po slovensko); slastna tipicna domaca jed iz neke (za nas nepoznane) zelenjave in krompirjem. Takoj je prisla naokrog direktorica Zdravstvenega doma in mi predstavila Giselle, Francozinjo, ki je prisla preko nevladne organizacije kot prostovoljka v Pukara za 3 mesece. Debelo sem gledala, ko se je na drugem koncu trga pojavila druga gringa, Italijanka, ki izvaja v Kulturnem domu pocitniski program za otroke... V anglescini sta mi razlozili, da se v Pukaraju misli nastaniti vsaj 6 gringov (Francozev, Italijaov, Americanov, Kanadcanov) za vsaj nekaj let. Buuuu? Gres za manj kot 4 tedne na obalo in sedaj komaj dohajas...
Prileteli so otroci, bivsa predsednica kmecke skupnosti me je odpeljala na sadni napitek, da sva lahko v miru izmenjali 'trace', zaceli so se najavljati se drugi, tako da sem komaj usla za kratko pozdravit Marijo, Edinsona in Miguelovo familijo. Prvo vprasanje je bilo, kdaj zacnemo s Hiso sanj, pocitniskim programom, ki smo ga na zupniji izvedli lani in zajema umetnost, osebno nego, sport, folklorne plese, kuhanje, anglescino, glasbo ipd. Da ne pozabimo, denar in materiali za ta program so izkljucno slovenskega porekla! Zivela Slovenija!
Z animatorji smo se dogovorili, da se najprej pozanimamo pri organizatorjih pocitniskih programov, da ne bi podvajali vsebin. Naslednji dan smo se dobili z Barnabom, Uankajincem (Huancayino), ki ze pet let vodi program prostovoljcev in mu je letos prvic uspelo priti v Pukara. Zdebatirali smo teme, precekirali principe, izmenjali poglede in se ujeli v skupni tocki: karinjo (cariño) za nase otroke in mlade. Jap. Bilateralni pogovori se nadaljujejo. Pripovedovala sem jim izkusnjo s Potmi: "A, zato so ljudje ze navajeni na gringote!" so komentirali, :-) Gospod je velik! Njegovo stratesko nacrtovanje je popolno.
Ups, se nadaljuje, letim v Huancayo,
s. Andreja