Andska teologija.

Presveti Kriz. V petek smo ga prinesli s hribov.
Med dezjem, sodro in pripekajocim soncem...
Zamolklo pogreznjeni v skrivnostno Navzocnost...
"Zakaj si prisla?", sprasujem Marijo."Ne vem." Dolg premor...
Hodiva v tisini... "Zjutraj sem slisala: 'Pridi. Bodi ob meni.' In sem prisla..."
Ne komentiram. Don Raul, predsednik Bratovscine Presvetega Kriza, govori v vzhicenem tonu o veri.
Za njim se globoko spodaj odpira mantarovska dolina in sosednji hribi so zakopani v mehke, bele oblake.
Panji, vezenine, v katere je oblecen sv. Kriz (v spanscini je beseda Kriz zenskega spola, la Cruz!) plapolajo v vetru. Navzoci sledijo Raulovim besedam. Se kuzoti se ne premaknejo. Vsekih nekaj minut zagrmi petarda. Vsakic, ko don Raul za Presveti Kriz uporabi besedo 'Najsvetejse', me spece. Cutim kako razum cefra duhovno izkusnjo tukajsnjih ljudi na koscke. Kako boli teologija... Prosim Svetega Duha da me umije, skonfigurira in priklopi na Svoj studenec. Koncno potisnem razum na kolena. Od tam dol se zacenja dotikat duhovnih vsebin danasnjega dne z vecjo spostljivostjo, cudenjem in sirino. ...Kako boli teologija...
Sama stopim v kapelico pod krizem, ki je polna prizganih sveck. Tu je starodavna 'visina', kjer so domacini pred prihodom krscanstva opravljali svoje rituale v cast Apu, kjer so izvajali svoje 'pagápu' in castili svojo 'Uáko'. Stoletja... Z vso vero, ki jo premorem, izrocim kraj Jezusovemu usmiljenju in pustim Duhu, da izvede svoje slavljenje. Gospod gospodov in Kralj kraljev je moljen tu in zdaj. Verujem, da Gospod razliva svoje maziljenje.
Popoldne se zacenjamo spuscati v dolino. Trobente rezko sekajo monotono, ponavljajoco se melodijo, kot bi hotele postrgati temo v dusi. Starke potresajo Kriz z roznimi listici. Ves je okrasen s cvetjem. "Zakaj cvetje?" sprasujem. "Znamenje veselja, madre," mi odgovarjajo. Ob spustu naletimo na zahtevne ovinke, strme sestope in tezko prehodne skale. 16 moz, ki nosijo kriz, ne slisis govoriti. Hoditi morajo kot en moz, v ritmu trobent. Zaradi neenakega terena te Kriz vcasih zabinglja v zrak, drugic pritisne nate z vso tezo. So vseh starosti, vseh velikosti. Njihovi obrazi so potni od napora. Na Kriz se obesata dva pijanca. S svojim negotovim korakom delata Kriz tezji, kot je v resnici. Nihce ju ne potisne vstran. Hodim zadaj in molcim. O, ko bi mi le zamenjal moje trdo srce z mesenim, Jezus! Potem bi lahko cutila...  
Ko prispemo v dolino, letim v cerkev pripravit za bogosluzje. Cerkev je polna. Vse zene imajo v narocju cvetje in svecke. Ko nosaci vkorakajo s Krizem v cerkev, ljudje planejo na noge, spontano ploskajo in na vse grlo pojemo 'Vienen con alegria', Prihajamo z veseljem! Cutim globoko radost in navznoter pomeziknem obema hernijama: skupaj smo se zorganizirale, tako da trupeljc ni trpel niobenih bolecin. V slogi je moc! Rdeca kot kuhan rak nabijam po kitari in slavim Emanuela, Boga z nami, navzocega v Evharistiji, priklicanega po simbolu velikega, zelenega Kriza. Kako lepo je biti v misijonih...
Pridete?
Vasa vdana Andreja, sestra