Bolnisnica Sveta Roza, Lima

Stopam za Francisko, dve leti mlajso zeno, mamo 6 otrok, po strmih stopnicah v drugo nadstropje bolnice Sv. Roze. Pred mano klasicne podobe drzavnih bolnic: natrpani hodniki, dotrajana infrastruktura, otopeli obrazi bolniskih sester in latentni obcuetk tesnobe. Stopiva v sobo 261. V majhni, natrpani, mrzli sobi dve postelji. Na desni skrcen v dve gubi Andrés. Dvaindvajset letni dzanki z aidsom. Ko mi je Franciska v marcu govorila o njem, se me je polastil klasicen nemir. Itak... Podolgovat, temen obraz z velikimi ocmi in povsod po rokah tetovaze. Senca Andrésa izpred let, pravijo.
Se gledava. Mojo zavest presine klasicno vprasanje: "Kaj pripravljas zanj?" (Se bom kdaj navadila na nenavaden obcutek, da so ljudje, ki mi jih je dano srecat na razlicnih koncih planeta Zemlje, vsi nekam domaci? Svaki? Tete? Necaki? Vsi so v Njegovi ozji zlahti: vsi so na poti Domov, k Ocetu. Vse pozna 'v nulo' in bi mi rad govoril ure in ure o vsakem posebej, ce bi ga le bila voljna poslusat. In ce sem iskrena - Jezus me ne prosi dostikrat. A vcasih zaznam v Njegovem pogledu tisti v srce trgajoci "Zejen sem", da me dobesedno vrze ven, razcentrira, bi rekel papez Franci. Ja, poznas Andresa od spocetja. In si zejen njegovega zaupanja, vere, ljubezni.
"Te boli?" ga vprasam.
Pokima. "Imam gobe na jeziku in v grlu. Zelodec je razcefran." Kozo ima razpokano, ustnico na levi ukrivlja hrasta: od piercinga? "Moram bit iskren, Andreja. Sem bil na drogah." "Od kdaj?" "Od 13. leta. Marihuana, kombinacije s koko, crack, alkohol." Stirikrat je nehal. Stirikrat je padel nazaj. In skoraj umrl. Hoce spet zacet znova. "Imam voljo, hocem nazaj k familiji. Edini problem so noci: nabija hudic. Ti nimas pojma..." Pogled se mi ustavi na tetovazi: na notranji strani desne roke je vtetoviran rozni venec, ovit okrog zapestja, z velikim krizem na dlani ob palcu. Tetovaza izgleda skoraj kot tapravi rozni venec. "Imas rozni venec zraven..." pokazem z glavo na tetovazo. "Me sciti. Tako kot ta:" z roko umakne rokav na desni roki. Na hitro vidim tetovazo na rami - angel z obrazom Device Marije. "Si Mu kaj namignil, kaksen nacrrte imas v prihodnosti?" pokazem s prstom gor. "On je z mano," odgovori trmasto. "Nisi krscen" se oglasi njegova mama. "Kaj je to" vprasa Andrés. "Nekaj podobnega kot tvoja tetovaza" mu odgovorim. "Se vtisne vate od znotraj za vedno.  Z Bozjo tetovazo das Bogu svoje zivljenje. In ko hoce hudic nabijat, nima moci, ce mu ne odpres. 'Da si slucajno ne bi drznil, on je moj,' pravi Bog zlu. Krst ima kar nekaj stranskih ucinkov," se mu nasmehnem.
Bog, kaksna senzacionalna ponudba, pomislim! Se slisi sanjsko. Le kako nam uspe zavit zadevo v tako obupno kisel paket?
"Rad bi se krstil."
Za hip se izgubim v Jezusu: kot da se ga je dotaknila kapljica vode v zgoci zeji stoletij. Ta trenutek je zivel v Getsemaniju - ta trenutek Mu je dal moci gor na Kalvariji. Pri takih zadevah stojim zraven in strmim.... Skrivnost.
"Bos moja botra?" me vprasa.
Po zivahnem pogovoru se poslovim. Stisneva si roki: dotaknem se bolnika z aidsom. Ko zvecer sedim pred Najsvetejsem, sem tiho ko mis.
Cutim globoko hvaleznost za srecanje z Andrésom.
Dal si se mi dotaknit.
V globini bolecine brez izhoda je posvetila lucka. Samo Ti si zmozen tega.
Hvala, da smem biti tvoja misijonarka.
LT,
Andreja, mocna v vasih molitvah