Madrid - Lima 2008

Po kraljevsem zajtrku, sem najprej poklicala Molino in reportirala novicke. Sr. Imelda in vsa klapa toplo pozdravlja - jim je bilo zal, da so bile zasedene, drugace bi pridrvele v Madrid na cvek, :-). Posiljala sem maile v Slo, vendar je bilo vse zacoprano, :-( Do kosila me je se enkrat zmanjkalo. Kakorkoli ze, priznati moram, da je hotel moje naravno okolje, zato sem razumela 'dan v Madridu' kot darilcek za najino 18 obletnico, hkm. Temu primerno smo tudi zadevo izkoristili. Po velicastnem kosilu v perujski druzbi soborcev z vsem, kar spada k hotelu s 5 *****, sem sla z metrojem do centra Madrida in si dala duska v duhu 'lepo je biti turist'. Mase so bile napovedane sele za 6uro zv, zato smo se morali postiti. Ob 6h smo si v hotelu privoscili se vse udobje. Ob 20.30 se je vsa skupina znasla na busu Air Europa: ko smo prisli na terminal 1 in se zeleli check-in...at, so nam rekli, da Air Europa ni rezervirala sedezev za nas, da ni prostora in da moramo cakati do 22.30. Folk je zgrabila panika. Serggio je bil sploh iz sebe: "Hocem se porocit!!!" se je drl. Jaz sem bila v miru: saj sem koncno v misijonih, ne? Po tem sem ves cas hrepenela... Pa se brez odgovornosti do drugih sem bila, varno zavita v skafander vseh zrtvic in molitev... Buuuu.
Z Ano sva vlekli vso perujsko vojsko na terminal 2, se pogajali z Air Europa, potiskali vozicke in kufre nazaj, mirili kri, se rezali in koncno izvedeli, da je 99,9 % moznosti, da vsi odletimo domov!!! Serggio se je drl: Vse podpisem, vse podpisem, samo da sem enkrat pri svoji zeni!" Vsi smo ploskali in se objemali in lupckali, jaz sem letela za tamalo, ki je kar naprej uhajala mami. Ob 22.50 smo bili ze na letalu: prvi razred! Cisti prestiz. Udobje je bilo tako fascinantno, da sem prespala vseh 10 ur letenja in se vmes samo 3x zbudila, da sem naravnala krilo in poravnala rutko, :-) Izrazi na obrazih mojih borcev so bili blazenost. Ob 12h (po EU casu) smo pozajtrkovali, ob 12.45 smo pristajali. V Peruju je bila ura 5.45.
Uf, sem dolga??
Se konec:
Na prtljago sem cakala uro in pol, prijavila izgubo in ob 7:15 padla v objem m. Ester, Betty in novinki Judy. Vse so bile zavite v sale, bunde in volnene nogavice. Mraz, vlaga in megla: bienvenida en Peru! Zajel me je znan vonj, spet sem ugledala brezoblicne zadeve na 4 kolesih in zacutila tako silovito sreco, da bi najraje vrgla v zrak vse tri doticne urse + taksista! Jasno, da sem se lepo zadrzala in kompenzirala radost navznoter (bogi Jezus & CO). Kam, sem vprasala? "V samostan St. Ursula, jasno", je odgovorila m. Esther. Beee? Ne v Miramar? In smo sli. Ob 8h hvalnice, zajtrk, lupckanje, izmenjava novick, klepetanje brezkonca, platanas, zvok palom in sladki mir. Telefon na Przanj, v Ljubljano. Ob 11h masa na zupniji, spanje do 1h, kosilo, spanje do 6h, vecernice, vecerja, rekreacija: porocanje o adrenalinskem potovanju, cokolatini, spanje do 6.30.

Se nadaljuje...