Pozdrav iz Peruja!

Drage sestre, zlahta in vsi nasi,





sicer sem skonstruirala v glavi kratek povzetek 'adrenalinskega popotovanja v osrcje LA', vendar me je ob prebiranju vasih mailov iz Ronk in avtoceste zelja po porocanju skoraj minila, :-(.


Zato najprej iz srca OPROSTITE, da se nisem nic oglasila. Keine 'nevemkakosereceponemsko novica', gutte 'nksrpnn'. Vsekakor slavim Boga, da ste mi zive (sestre so imele nazajgrede hudo prometno nesreco)!!! Vse toplo pozdravljam in se se enkrat zahvaljujem vsem za tako razsipno izkazano ljubezen, ki me je po eni strani presenetila, po drugi strani pa zavila v topel skandfander nebeskih parfumov.





Kratko porocilo s potovanja:


ja, ko sem na stopnicah pred vhodom v letalu ob 16:30 pogledala proti oknom letalisca, sem vprasala Jezusu: "Saj jim nisi dovolil cakati do sedaj, ne?" Bila sem brez skrbi, ker sem vedela, da imate vsi dosti izkusenj s tem. Kot kaze sem se ustela: danes sem dobila dokazno gradivo, da sta tata in Marko vse arhivirala:

Polet je bil rahlo turbulenten. Vsi so govorili samo o Fiumicinu, kjer je vladal kaos zaradi strajka najvecje letalske druzbe AlItalia. Let za Madrid je bil prestavljen na 19:30. Morala sem se se check-inat. Vkrcali smo se ob 19:40 in v letalu cakali za vzlet do 21:10. Bilo mi je jasno, da bom let za Limo zamudila. Vendar ker je bila na letalu sama spanska in latinoameriska druzba, se nismo pustili motit. Zacelo je dezevati in bliskati. Vzleteli smo med mocnim neurjem in tako sem prezivela svoj prvi ognjeni (beri letalski) krst s tapravo turbulenco. Sveto pismo se mi je odprlo pri vrstici "moje srce me je zapustilo", :-) Vcasih je clovek res imel obcutek, da nas nekdo tako stresa, kot bi hotel stresti ven nasa srcka. Vsekakor sem bila zadovoljna, da lahko rahlo prispevam na Jezusov racun za vse, ki ste bili ob mojem odhodu zalostni ali potrti. Niti slutila nisem, da sta Jakobina in Erika na urgenci!!!

V Madridu nas je pri izhodu prestregla usluzbenka Air Europa in nam povedala, da je letalo za Limo ze vzletelo in da nas bo peljala v hotel. Ura je bila 23.10. Zbralo se nas je 12 oseb, med njimi mamica z letom in pol staro Francisko, bakica z artrozo, en Italian, ki se bo v cetrtek porocil v Peruju ipd. Najprej smo sli po prtljago. Moje ni bilo, ces da je sla ze naprej v Limo, :-). Drugi so si nalagali ogromne kovcke. Zaradi razdalij, utrujenosti in negotovosti, predvsem pa zaradi perujskega obcutka pripadnosti, smo si spontano pomagali - potiskala sem vozicek s tamalo, vlekla za seboj vozicek s kovcki od none, ki je krevslala za nami ipd. Po vseh formalnostih (ura je bila okrog 2 ponoci) smo prisli na prosto in poskusali priklicat taksije. Nobeden nas ni hotel vzeti, ces da imamo prevec kovckov... Po dolgom pregovarjanju sva z Ano komaj uspeli pregovoriti enega taksista, da naju je peljal do nasega hotela, da sva tam uredili prevoz za ostalo skupino. Okrog 3h zjutraj sem bila v sobi. Do 3.30 sem poskusala vzpostavit linijo za Peru, ob 3h45 sem govorila s Sapallango in sprocila, da pridem sele 14.9. In potem sem utonila v blazeno spanje do 10h, 13.9.

se nadaljuje...