Kaj dogaja?

Draga Slovenija!

Predvčerajsnjim je bila misijonska nedelja, vendar se mi ni uspelo prebiti do internet kabine na placu. Sem živa in zdrava! Da se boste lažje zambientirali podajam pomemben podatek: po tipkovnici tokrat udriham kar doma (zato tudi v oplemeniteni obliki s č-ji, š-ji in ž-ji). Naš računalnik se sicer ponaša z XPji, vendar pa se matra s 398 MHz, zato ne bomo pretiravali. Pišem vam v prehodni sobi, kjer so naložene vreče z obleko, razni materiali, škatle... Tu pred menoj vodijo vrata v našo jedilnico, kjer trenutno m. Alba/neide (iz Brazilije) s Javierjem in Jinno pripravlja katehezo za prvoobhajance. Za menoj vodijo vrata v skupno sobo, kjer ima m. Flor (Francozinja) hkrati pogovor z Eli, srečanje s Juliom in Meliso, ter zraven še odpira ljudem, ki trkajo. Na moji desni so stopnice, ki vodijo v kapelico in prostor, kjer imava s Karlo svoje pregrajene sobičke. Na moji levi vodijo vrata v Albino sobo. Kuhinja se drži jedilnice, kjer so tudi vrata za na vrt. Na vrtu imamo dve ograjeni lopi, za WC in za ´polivanje´ (beri tuš). To je to. Ups, Juan (beri Huan) vam hoče na vsak način nekaj natipkat! Ga boste videli na fotki – za ga pojest!

Ritem?
Bogoslužje Božje besede obhajamo vsako jutro s hvalnicami ob 6:30. Sv. maša je uradno v nedeljah, vendar je p. Enrique v tem času že dvakrat odpovedal. Zadevo je vsakič rešil sv. Turibij, ki je na čudežen način ´zrihtal´ mašnike... Se sicer še spoznavava s sv. Turibijem, vendar je tu hudo vpliven! Vam še poročam...
Zajtrk izvedemo v krajši obliki, ker je 7:30 uradna ura, ob kateri začenjajo prihajati ljudje. Flor gre v torkih, sredah, četrtkih in petkih v vasi Patala, Marchavalle, Talhuis, Suclla in Pachachaca, včasih pride za kosilo domov, včasih se vrača pozno popoldne. Ob 13:00 imamo kosilo. Večernico so drsne, ker je odvisno od tega, kdo je v hiši. Vsekakor je načelno ob 21:30 tu trda noč in se, razen izjem, razgubimo po svojih ´klavzurah´. K ritmu spada tudi ponedeljek, ki ga preživimo v Sapallangi s s. Eriko (Nemko) in s. Marijo (Poljakinjo). V nedeljah obedujemo skupaj. Pravno smo ena skupnost, ki živi v dveh hišah, zato imamo čas, ki ga preživimo skupaj, zabetoniran. Fotka:

Prvi vtisi?
Smo v času setve in ljudje dobesedno ´gagajo´. Njive so visoko v bregovih, zemlja je suha in avtomatizacije skoraj ne vidiš. Vse se dela ročno. Zelo so garači – no, tudi sicer je življenje tu trdo. Včasih se zaznam, kako se navznoter vsa naježim ob spoznanju, da ljudje preprosto nimajo alternative. Lakota, nasilje, alkoholizem, zlorabe, ... in tisti brezupno sivi: takšno je življenje. Bog že ve.
Zato sem toliko bolj srečna za naš ´modri domek´: v teh letih so sestre zavestno negovale gostoljubje, tako da prihaja k nam mlado in staro. Pa ne samo po nasvet, pripravo na zakramete ali kaj bolj praktičnega! Navajeni so priti in biti tu... Kar tako. Otroci, mladi, mlade mamice z dojenčki... Kot kaže smo prostor alternativnega načina življenja in ko so z nami, se nalezujejo naše komunikacije, mišljenja, pogleda na svet. Luštkano! Kot VPM pri mladih.

Ajs, bo treba zaključit! Še par klikov na Godničko: danes odkljukujemo 20. dan v Pucarà. Prejšnji teden sem rdeča v obraz končno sprejela dejstvo, ki so mi ga moje sestre razodele z zmagoslavnim krikom: »¡Pulgas!« (beri »Bolhe!«) Zakaj zmagoslavnim? Ker so bolhe največji kompliment za novopečene misijonarke. Karlo (prerujsko kandidatinjo) npr. še povohajo ne, čeprav spiva v isti sobi, medtem ko so mene skoraj obrale do kosti (no, ni bilo prav veliko za obirat, :-)). Reševal me je Fenistil! Ko sem končno sprejela dejstvo, da me najedajo bolhe in ne komarji, pajki in druge živalice, s katerimi si delim klavzuro, smo pristopili k zadevi rutinsko. Uporabili smo vrečko na kateri je naslikan kuža, ki se neusmiljeno HRSK praska. Carobni prašek je učinkoval takoj.
Druga stvar, ki jo moj procesor nikakor ne more zanalizirat je vreme: zj je npr. pacasto ledeno in dezevno. Oblečem si vse kar imam toplega in sledim ukazom procesorja, ki predviduje trd svetoduški zimski dan. Ko odkorakam na plac po mandarine in banane, procesor obdeluje podatke o vročini, ki je lastna izolskemu Svetilniku okrog 13h (avgust, jasno). Ko se končno uspem znebiti zimske garderobe in na vrtu opravljam tradicionalno žehto (beri perem perilo), začne vleči tako zoprn veter, da procesor takoj zaznava kraško burjo z njenimi učinki. Okrog 18h se zadeva umiri in nastopi mariborska zima (brez centralne, he-he). O veščini oblačenja vam bom poročala spet, ko se je bom priučila.
Drugače je pa CARSKO: danes smo npr. s Flor odrajžali na prvo uradno pešturo (Patala, 2 h hoje). Pod kožo sem se smejala sama sebi, ko sem gojzarla v tako prelestnih koncih, da ste mi lahko vsi/e visokolazci/lazkinje do trdega nevoscljivi! Prostranost, razburljivi razgledi, sapojemajoče barve in tako krepko ´baterijenapolnjujoča´ tišina, da me je kar nosilo gor proti Patala. Zahvaljujoč našemu dragemu Gospodu sem korakala v duhovnih tolažbah, zraven se mi pa je še potrjeval sum, da imam vgrajen Toyotin motor (made by Godnič) – v teh razmerah namreč zdrži samo Toyota (Jurij, itak, ne?).

Zdaj pa čisto zares letim na plac! Če bo kakšno prosto mesto in če nama bo s sv. Maxi(milijanom)jem uspelo prekopicnit zadevo v blog, se beremo.
PRISRčNA hvala za vse maile, poročanja, pozdrave in komentarje – žal, se vam ne uspem oglasit, kar pa ne pomeni, da vas ne berem... Hvala! Svetovni finančni krizi ne sledim, prav tako ne vem, ali že imamo vlado? Vsekakor pa sem veliko bolj z vami in s planetom v molitvi in žrtvicah: Gospod je VELIK!
Vaša, sA

Aha, tu se uraden spot iz prvih dni: