Pucará 2008

Draga Slovenija,

tople pozdrave iz Huancaya, :-) Zdim v Internet Cabin, z leve in desne nabijajo latino ritmi, ko vstanem, moram pomislit na strop, da ne butnem, he-he. Vse OK, voznja v sredo je bila impresionantna: avtobus je imel zamudo: speljali smo ob 8:40. Sprva flesi Lime v vsej njeni barvitosti, umazaniji in gomazenju, potem smo se pa zaceli dvigovati med oblake. Ko smo prisli v visino Triglava smo vozili kakih 50 km na uro, v visini kaksnih visjih lepotcev, pa smo spustili na 30 km na uro. Divjina. Divjina... Divjina, da te kap. Zaradi vasih "duhovnih sopkov", malo zaradi Godniceve krvi, nekaj pa tudi zaradi misijonske kode, sem bila v globoki tolazbi in se mi je - medtem ko so mi nohti zaradi visine pomodrevali - vse smejalo. Za popestritev programa na busu so servirali sendvice, mata caj (iz koke) in seveda WC, za uporabo katerega si pa moral pokazati malo vec spretnosti na tistih ovinkih v breg trehtisocakov, :-)... in seveda filme: bloody diamond z De Capriom se je nekako ujemal z BB, ki sem jo ravno meditirala, medtem ko se Bruce W. s svojim Armagedonom tezje znajde med bolj poboznimi temami. Ob 15:30 sta me v Huancayu pricakali Flor in m. Erika - lupcki, objemi in veselje. Sem ze vedela, da ne smem prijeti kovckov, da moram lesti iz jipa bolj previdno in da se prvi dan ni dobro delati herojino. Zato sem pri sestrah v Sapallangi spila se eno dozo kokinega caja in sklepetala novicke iz sveta. M. Marija mi je podarila lilijo za v kapelo... Ko sva s Flor odropotali v Pucara, so pred menoj spet vstajale ljube mi slikice iz l. 2000: kot SIM kartica! Ce zbises osebo samo iz imenika, ne pa iz SIM kartice, se ti bo pri naslednjem klicu izpìsalo ime, ceprav si mislil, da ga ni vec... Kot kaze sem imela nekje Pucará 2000 sicer izbrisan, na SIM kartici pa je ostalo se vse. Tudi Huancayo. Rituali. Pesmi. Obrazi. V Pucará sta me sprejeli Albañeide, Brazilka ki je tu ze 8 let in kandidatinja Karla. Sobicka je bila polna roz in sonca.. in prahu, :-). Zv smo imele bogosuzje bozje besede: Lk 9,58 Sin clovekov pa nima kamor bi glavo naslonil - in se mi je vse raznezilo ob trdi revscini, ki jo bomo tolkli, ker ima sedaj Jezus narocje, da lahko nasloni glavo...

Vceraj, danes? Jonatana in Jedersona smo vozile v Center za pomoc, ke ju oce pretepa; letam odpirat vrata, ker ljudje kar naprej trkajo; danes smo imele 15 krstov (brez mase);segrevam kosilo za bakicem ki prihajajo v mercado; se ucim spretosti umivanja, hranjenja, spanja s chujotom na glavi, ker mraz ponoci reze... Skratka, vse kar spada k prvi fazi prilagajanja, :-) Lepo. Na to smo cakali! Trupelc se drzi, malo vec se morava pogovarjati, ker poskusava sklatiti higienske standarde skoraj na nulo, pa ne gre tako hitro, pa bo ze... Se vam javim, ko bo!
Lupcka vsem in hvala za posto, s. Jakobina, :-) Me je ze pricakala in to iz BIH!!!
Molim za vas,
pucariña Andreja