Spet nazaj...

Trdno odlocena, da z vami na kratko pomodrujem, sedim doma za racunalnikom in cakam navdiha. Do sedaj sem kar nekajkrat zacela blog, vendar me je vsakic odneslo – nekaj lenobe, nekaj zelenih kuglic ob vasih elektronskih naslovih, nekaj urgentnih elektronskih post in tedni minejo brez blogovskih novic. Opravicila… Ce sem cisto iskrena, vam moram priznati, da se v teh tednih pocutim kot da me je odnesel en velik, mocan val in sem izgubila tla pod nogami… :-) Ne vem sicer, kdo bo izvedel cenzuro bloga, he-he?? Zdi se mi posteno, da napisem tako, kot je…

Da se boste lazje znasli, vam najprej nadrobim novick:
8. februarja smo se vrnile iz Lime. Razlika med civiliziranim velemestom in nasim dragim Pukarajem (ime se lahko sloveni, ne?) me je zadela. Skoraj vsi mladi Pukarajcani v pocitnicah (december – februar) sluzijo denar v Limi ali pa obiskujejo razne izobrazevalne institucije, ki jih pripravljajo na naslednje solsko leto ali na univerzo. To pomeni, da celoletno studijsko garanje ne zadosca za nadaljevanje solanja. To pomeni tudi, da Perujci ne poznajo pocitnic!!!

Kljub odsotnosti mladeza si nasa skupnost ni privoscila lenarjenja: mojo sobano (sobano za tukajsnje razmere) smo razdelile na dva dela (tako da imam sedaj mali, udomaceni in simpaticni klavzurni brlogec), uredile skupno sobicko, sprejele predracun, opravile veliki nakup solskih potrebscin »iz naslova Ariel, mala morska deklica« JUHUHEJ!!!, uresnicile dolgo zazelenih »mojih pet minut« za zgodovino Peruja (ogled dokumentarcev, branje andskih pripovedk, studij obicajev...), obiskale center GEMA (Gente de mañana/Ljudje jutrisnjega dne), uvedle nekaj nasih najrevnejsih otrok v programe centra (Huancayo) in podstavljale vedra v nasi kuhinji, ker dezuje 24 ur na dan... Streha pusca, da je JOJ. Sele sedaj prav razumem pregovor »z dezja pod kap«, hi-hi.

Zame je bila od 9. do 27. februarja v srediscu Katehetska sola, ki sem jo skupaj s Javijem (beri Havijem) in Yino obiskovala v Huancayu vsako popoldne. Preskocila sem dva letnika in vestno obiskovala vse predmete tretjega letnika! Sladko darilce, polne tri tedne imeti vse popoldneve rezervirane za studij... Jasno, z vidika vsebine sem ponavljala osnove Pavlovih pisem, zakramentalke, druzbenega nauka Cerkve in pastoralke. Zalivala me je obilna hvaleznost za kvaliteto nase TEOF! Veliko bolj zanimivo je blo srecanje s katehisti/njami, z metodologijo profesorjev in vsem, kar se je 'zapisalo' na rob teh treh tednov. Ob zakljucku v meni mrgoli vec vprasanj, kot sem napraskala odgovorov. Sledi piskanje na temo (IN)KULTURA(CIJA), :-).