Postni cas??!!

Huaylarsh...
Ja, inkulturacija. Teoreticno pomeni vstopati v kulturo naroda, kjer oznanjas Jezusa in si dovoliti prevzeti miselne kategorije novega okolja. Teoreticno je to hudo preprosto. Prakticno lahko priznam, da me je inkulturacijski cunami odplaknil in se pocutim rahlo izgubljeno... Kaj dogaja? Pepelnicna sreda: zacetek postnega casa. Moja pobozna dusa je navajena na trdne odlocitve, na spremembo navad in na postni melos, ki zaveje v naravi, po cerkvah in nasih samostanih. Za Jezusovo vstajenje odhajamo na pot spreobrnenja. Tu? Vsi okrog mene so bili v nestrpnem pricakovanju, ki se je stopnjevalo skoraj ves februar: karneval, huaylarsh (beri uàjlas), plesne skupine... Dalec od pepelnicnega vzdusja... Od cetrtka po pepelnici vse do nedelje se je v Pukara in nekaterih drugih velikih krajih odvijalo tekmovanje v tem folklornem plesu, ki se je razvil prav v nasem kraju. Tekmovanja so se udelezile najboljse plesne skupine in Pukara je vse dni odmeval v ritmih plesnih korakov. V soboto sva se s s. Flor udelezili koncnega izbora najboljsih. Ko sva se po polnoci vracali s prizorisca, sploh nisem mogla priti k sebi od navdusenja. Doziveti toliko mladih na odru, ki so po tri mesece trenirali ples mladosti in veselja, opazovati mnozice pod odrom, stojece v vrocini in dezju in mrazu, obcudovati umetelno vezene narodne nose vseh zivih barv in izkusiti hipnoticni car ritmov, ki so bobneli pod nase namocene hribe s takim dostojanstvom in nabojem, da se sedaj cutim posledice, je nepopisno, :-). SPLOH vam ne morem opisati vsega tega...

In pozor, postni cas! Vstopiti v tukajsnjo kulturo, bi pomenilo ovrednotiti ta plesni happening in iz njega izvesti korak naprej v postni cas!? Da ne pozabim! 'Karneval' (kakor tu poimenujejo vse v zvezi s huaylarshem) je samo eden izmed stevilnih kulturno-religioznih obicajev, ki tvorijo 'cerkveno leto' v Andih. In – razen 1. novembra, dus v vicah – nimajo nobene veze s klasicnim cerkvenim letom. Moje vprasanje, ki ga postavljam vsakemu, ki se mu ljubi razmisljat, je: »Kako je mogoce, da po 500 letih evangelizacija ni uspela prezeti ritma andskih ljudi?« Flor je neskoncno potrpezljiva pri razlaganju in vcasih se mi zdi, da kar uziva v inkulturacijskih disputih... Jasno, tu lastovke ne letijo na jug – pac pa na sever! Tu najdaljsa noc ni 24. decembra, pac pa 24. junija. Tu postno vzdusje ne pade v marec ali april pac pa v oktober. Velika noc je na Zahodu v ritmu narave, ki se zbudi in razcveti. Tu smo trenutno v vzdusju prve koruze, prvega fizola, prvih soncnih zarkov in po dolgem obdobju zategovanja pasu, clovek plese!!! Naravno.. Toliko bolj, ker smo tu popolnoma odvisni od mame zemlje! Ups, konec antropoloskih modrovanj.
Moji mozgancki obdelujejo podatke in in vcasih se mi kar zasmilijo, ker me spominjajo na hisnega vilinca, ki ni dobro opravil svoje naloge, :-). Poskusam skonfigurirat glavo in srce, ko skupaj ponavljamo: »Kako zelis, Jezus, da te oznanjamo? Kaj zelis, da storim?« Hvala Bogu, da je zadaj kompletna Ekipa (beri nad 20 aktivnih svetnikov), da so zadaj vase molitve in zrtve in da je zadaj kompletna latinoameriska Cerkev. Sem na varnem. Ceprav vse to zge.