Malo dramatiziram po shakespearovsko...
ce sem pa iskrena, sem bila vceraj do dna zalostna.
Po mojem zadnjem blogu se je tu, v Limi,
zgodilo se marsikaj. Na kratko. Nevrolog me je poslal na elektromiografijo
in z rezultati resonance in elektricnih sokov odlocil,
da zacnemo s fizioterapijo.
V torek imam srecanje z odgovornim,
ki bo dolocil kaksnih prijemov bom delezna. Stric mi je podaljsal uzivanje iste kombinacije tabletk, prepovedal kakrsnokoli dvigovanje, napor ali sunkovito gibanje -
sploh z vratom - in mi zabical, da moram pocivat.
Odcapljala sem iz ordinacije in topo sledila mojemu angelu varuhu, s. Eriki, ki me je ze ves teden strokovno uvajala v limsko zdravstveno Meko.
Zacelo me je mleti in po eni uri nerazlocevanja duhov,
sem bila ze v globoki pobitosti: definicaiija stanja - "SKIFO".
V Peru sem bila poslana cvetoce zapakirana in visoko zavihjenih rokavov.
Tu spoznala 3/4 province na bolniski, skupaj s prostranimi pastoralnimi kamnolomi.
Po enem letu smo zaceli sanjat, nacrtovat, kopati s kopitom po zemlji in nabijat gas za start. In PUF: cez noc se Jezusu zahoce en kripeljc vec v provinci in pristanem na fizioterapiji v St. Ursuli do nadaljnega (stric je rekel tudi do 3 mesecev). V tem casu je prislo kar nekaj veselih mailov, da Slovenija ne bi imela nic proti, ce pridem tja na operacijo. Prepoznavam globoko ljubezen, a saj razumete, :-).
Kar me je najbolj prizadelo je dejstvo, da moram spremeniti stil zivljenja in si nekako ubiti v glavo, da dolocenih gibov, ritmov in opravil ne morem delati. In glede na to, da sem padla v to brez poprejsnjega opozorila, se kujam, zakaj mi ni mogel prej poslati kaksnih alarmov???
Ker pa stanja pobitosti ne maram - ne maram, da se Tacrni 'frajerisi'- smo zagnali protiukrepe: Kot vedno sem zacela z mojo Mijo ponavljat "Odlicno! Super... Vse kar delas, prav delas. Hvala ti. Tako bo, kot vi Trije zelite..." Potrebno je bilo se dodati Bozjo besedo, tako da sem po Marku potolazeno zaspala. Danes je Lima lepsa.
Za sklep: dokler se ne vrnem v misijone, zamrzujem blogovsko slavljenje, ker bodo ti tdni bolj zdravstveno obarvani. Hvala vsem zaizraze podpore in skrbi - Mojca, brez srbi, tu so odlicni fizioterapevti in zaenkrat res se ne rabim operacije. V kolikor se pa stanje ne bo izboljsalo, so pa tako in tako moje sestre v Peruju kot v Sloveniji enotnega mnenja, da me spravijo v Slovenijo... Vsekakor me je tvoj mail, Iris, potolazil: nas malo daje tudi ze EMSO.
Bozja pota niso nasa pota, vem pa da sem Ga resno prosila za temeljit misijonski noviciat. Mogoce rabim take lekcije, da bom scela dojela, da je On, ki misijonari in da je umetnost objeti slabotnost, nemoc in bolecino. Ja, teoreticno smo to ze nestetokrat podpisali... Molite, da bi to lahko zivela tudi v praksi. In, ja, bolecina sama na sebi je zlo in za bolezen moramo iskati zdravilo. Definitivno. A vedno je zadaj nekaj veliko vecjega... Amen.
Do nadaljnega,
srecno in iz srca hvala,
vasa novinka Andreja v astronavtski opravi
Ni komentarjev:
Objavite komentar