Misijonske refleksije II.

Ko je pri masi v Limi, v skupnosti St. Ursula, ji pogosto priteguje pozornost cistoca, urejenost, detajli roz, svec... Na poseben nacin okusa zbranost in vase pogreznjenost sester, ki si med pozdravom miru stisnejo roke. In ji nekaj manjka: vrvez, ritem, malcki, ki se skoraj vedno med pridigo polulajo v krilo, bolhe, psi, ki se prosto sprehajajo po cerkvi, simpaticen kaos med pozdravom miru, kjer se vsevprek objemajo in poljubckajo, dvigovanje zastave pred cerkvijo in tisti magicni trenutek posvecenja, ko se ustavi cas in se s spominjanjem udejanji realna navzocnost Boga. Takrat vsa cerkev na kolenih izrece: »Moj Gospod in moj Bog, ljubim Te in Te castim bolj kot vse drugo. Señor mio y Dios mio, te amo y te adoro sobre todas las cosas.«

Kljub casu, ki je pretekel, jo lepota pokrajine, ljudi, zgodovine, kulture, glasbe znova in znova prevzame. Kar stoji tam in strmi. Zvok kene (andske flavte) jo zabrni nekje v globine in takrat razumski procesi s tezavo obdelujejo podatke. Se vedno cuti neznansko olajsanje ob dejstvu, da dan prinasa nove in nove obraze, da vsak premik podari nova srecanja in nove odnose in da prostranosti dajo slutiti neskoncnost. Srkajoci um... Smo tudi veliki lahko to? Kako cudno, da smo indijance poimenovali rdecekozci: Andreja vidi vse naokrog samo kozo cokoladne barve in rjave oci. V bistvu samo ona zakuha v obraz, rdeca kot rak, .