Eccola...

Sem vasa.
V kolikor nam ne 'crkne' elektrika, odpove racunalnik ipd.
Filipova frajtonarca po skypu mi je prebudila nezne spomine na Slovenijo, Nezina precna flavta pa moc refleksije, tako da sem pripravljena:


AVGUST 2010
na Face booku dobite fotke nasih vrlih Slovencev; sem vam ze omenjala okus melone s prsutom... Zdaj pa se konkretno: ekipa Potov je prisla naspedenana, resno pristopujoca, s katehezami, podrobno informirana o vsem, kar jih caka in odlocna v ideji, da kot misijonarski prostovoljci pustijo sled v nasih vaseh. Nasi ljudje so jih zaradi lanskoletne pozitivne izkusnje sprejeli toplo in domace - POZOR, moje dozivljanje!!! - in brez vecjih pregrad... Prvi teden so se vec ali manj klimatizirali, odlezali visinske ucinke z vrtoglavicami, bruhanji (sestre so obcudujoce spremljale zvocne maratone v WCju) in raznoraznimi obcutki "skifo" stanj, ter opazovali. Drugi teden smo se zakadili v hribovske in sapajanginske sole, izvajali katehezo, prevajali stavke, pripravljali materiale, peli, sli za ves dan z dvema busicema na lepse (predstavljajte si naziganje opoldanskega sonca, 3200 m, drobizek, ki ima speed cokoladnih molekul in dve nuni in pol, ki diktirajo tempo, :-) Vsa cast!
Zraven, seveda, vecna improvizacija, nepredvidena presenecenja, sprememba planov in CELO dez! Potovci se niso prevec (javno) pritozevali, kaksno kosilo so pogoltnili brez besed, hitro pa so dojeli, da marsikaj odpoveduje, ni dobro organizirano ali je sploh 'mimo' v nasi pastorali. 
Jaz? Drugo leto Peruja: kot kaze je ze malo pronicljalo v meso vse kar je andskega. Bolj jasno sem zaznavala razliko v mentaliteti, nacinu reagiranja, gestah, akciji. Skupina je bila zelo homogena in sem lahko mirno zivela ritem v moji skupnosti in v Pukaraju ter nisem cutila tezav s prevajanjem. 

Vse SLOVENSKO je skozi tedne plivkalo bolj mehko in toplo; k temu so pripomogli vasi stevilni izrazi ljubezni in podpore, ki so dajali Potovcem okus sv. Miklavza, :-) 'Nocoj pa oh nocoj je zvenela kot sproscujoci vonj jadranskega morja, jabolcni strudelj je zaigral mehki klepet v vecerni rekreaciji z mojimi urskami, pogovor ob mizi - v slovenscini - kot globok obcutek varnosti na Copovi pred Presernom. Sestre in ljudje so sprasevali o tem in onem in v svojem glasu sem zaznavala ponos in cudenje.. Kako tezko je razumeti, kdo smo v resnici Slovenci. "In kaj se kaj dogaja v Sloveniji?" Sem sprasevala... "Nic posebnega." :-) Nic posebnega v tako posebni dezelici. 
Verjetno je res tezko prepoznat miniaturno lepoto, ko si noter v miniaturi...
Se nadaljuje.