Na misijonsko nedeljo...

... smo se bolj eno v Njegovem misijonskem Srcu

kot utrip Sinovega srca

v zelji,

da bi vsi poznali Oceta.

V Jezusu smo prostorje Ognja,

Svetega Duha,

kjer izgubljeni sin najde osvetljavo za domov, v Ocetovo narocje.

Blagor nam,

ki smemo uzivati to dinamiko domacnosti in topline Treh sredi tega razbolenega, mrzlega, odtujenega in popredmetenega sveta.

Na,

me je malo zaneslo.

Vam za voscilo prilepujem se fotke nase 'none' (stare mame).

ki je sicer gluhonema

a v resnici

se kako ziva... Njene ucke povedo vse...

Me je zgrabila zelja,

da bi pokomentirala tisti klasicen pomislek:

"Zakaj misijoni? Zakaj forsirat svoj' paket' nekomu, ki zivi cisto v redu s svojimi verovanji?"

 Moj komentar?

"Jezus. Itak. On je prvi poslan od Oceta. In ga 'rabimo' bolj kot kisik in vodo. On sam je rekel, da bo sla stvar naprej in da bo posiljal. In se naprej pada ogenj z neba in prihaja do razkola v familijah, zaradi Njega. In blagor nam, ki smemo biti zraven."

Ce sem iskrena,

dejansko svet ne ponuja nicesar. Nicesar. V primerjavi z nasimi Tremi, :-)

Srecno tunkajoc se v Trojici
med latino ritmi
vas vse objemam 
in se vam v imenu nasih ljudi isrkreno zahvaljujem za molitev, podporo, komentiranje in branje. Po mali Tereziji (ki je uredila glede Rudith!!! Hvala Tomaz, hvala Helena!!!), zavetnici misijonov vas vse pozdravljamo
in vam zelimo vse dobro. Zivela msiijonska nedelja! Zivelo misijonsko zaledje!!! Zivela Slovenija! 
vasa Andreja Perujska