Vtisi?
Nasa skupnost je v Chiguayante (15 min iz Concepcion) vrsila apostolat od leta 1998. Odgovorne smo bile za 'druzinsko katehezo' (braziljsko metodo verouka na zupniji) in Fundacijo Maria NYS, Center za izobrazevanje mladih z motnjami v obnasanju.
Na malem letaliscu v Concepción (pdobno kot Ronchi) naju je pricakala direktorica Fundacije, gospodicna Nivija, energicna, simpaticna in ucinkovita uciteljica anglescine, ki je za Center odgovorna ze vec kot 4 leta. Ko smo zapeljali v Chiguayante, sem se zalotila kako poziram zeleno barvo vsepovsod okrog. Drevesa, listovci, gozdovi, nasadi, iglicarji... Ko sem stopila iz avta, sem se zdrznila ob opojnem vonju lip - vdihnila sem eno mocno dozo tega domacega vonja in za hip me je pobozal spomin na 'brce' v Gabrovci in poletne vecere, ki smo jih preziveli otroci v igri, medtem ko je nona s starejsimi sedela na klopci pod veliko lipo.
Hise v tem predelu Chila so majhne, lesene, enonadstropne. Vse imajo polno roz pred hiso - vendar pa so vrticki za slovenski okus zanemarjeni in polni plevela. Vsaka hisa ima po dva ali tri pse, spuscene znotraj malih dvorisc. Zajela me je melodija chilenske spanscine, tako drugacne po melodicnosti od nase perujske mehkobe. Ljudje so izredno prijazni, odprti in simpaticni. In evropski. Tus s toplo vodo, beli sladkor, smetana (sem jo samo geldala in gledala, no potem pa jo pogoltnila), frizure vseh vrst in barv in cerkve polne aktivnih laikov starejsih od 60 let. Mladih in otrok skoraj ni na zupini. In kar me je presenetilo, ko sem sedela pri masi: otroski jok, razvajen, jezljiv, neuslisan, prestrasen, tiranski... Vse vrste joka dojenckov - to, kar v Peruju skoraj nikoli ne slisim. In sepetanje mamic, ki negotovo poskusajo vse, da bi malcke utisale, jasno, brez uspeha. In zapicljive poglede vernic, ki obracajo glavo ces, 'ne moti moje zbranosti'. :-) Ko sem se vracala od tedenske mase po pravljicnem drevoredu velikih lip me je zbadalo vprasanje: "Si v Evropi ali Latinski ameriki?"
Dela sva imeli z Esther ogromno: najprej srecanja z vsemi odgovornimi, dolgi pogovori, srecanje z nadskofom, iskanje dokumentacije, skype s Perujem in provincialnim svetom. M. Esther ima 82 let in po enem tednu sistematicnega in birokratksega dela sem ji priznala, da preprosto ne dohajam njejega hiperaktivnega tempa. Vedno sem se imela za hitro in ucinkovito!!! Ob Esther sem se pocutila zelva. :-) Smo pa definitivno uzivali: kot da bi bila ob zivi enciklopediji - Kubanka, njen brat se je druzil z rodno sestro Fidel Castra, ena najuglednejsih druzin Habane z ocetom, Italijanom, slavnim arhitektom. Vsi so zbezali v ZDA. K ursulinkam je vstopila v New Rochelu, koncala doktorat v Peruju, bila prva predsednica KORUSa v Peruju in bila poslanka v Puebli, v druzbi Gustava Gutierreza in drugih velikanov teologije osvoboditve. Ups, cisto meje zaneslo.... Drugic nadaljujem z opisom te carice. Vsekakor sem izkoristila vsako minutko za 'zgodovino', :-)
Zadnje stiri dni se nama je pridruzila m. Lina za podpise, dokumente, predaje in banke. Z Esther smo za en dan usle v Talcahuano, eno uro voznje z busom v ribisko mesto, kjer zivi Flor, ursulinka, s katero sem zivela v Pukara l. 2009. Flor je ze tretje leto z malimi sestrami Charlesa de Foucaulda: smo bile tako iz sebe od veselja, da se nas male sestre niso mogle nagledat. Flor je dobro, izgleda da je nasla svoj prostor pod soncem.
Misjon v Chiguayante sva z Esther izpolnimi, z obilno pomocjo molitve in sarmantnega p. Hurtada, chilenskega svetnika, ki je vse nemogoce naredil mogoce. Za poslovilni zur s Fundacijo smo pripravile mehiske Tacos - moja najljubska kombinacija so sampinjoni in piscanec v smetani, koruza in avocado. Poleg vsega ostalega, jasno. Postregle smo tudi s Cabernet Sauvignon, Concha y Toro, mljask. Fundaciji smo zrihtali novo vodstvo, ki gre v liniji dosedanjega dela. Nadskofu smo podarile znamenit 'kero', sakralno inkovsko posodo za pitne daritve. In se poslovile.
Ko analiziram, kaj me spodaj zbada in zakaj sem bila tako kriticna do Chila - kljub vsej eksotiki tuje dezele, ki me vedno fascinira, ugotavljam, da sem verjetno zaljubljena v Peru. Tu me po petih letih se vedno ocara vsak banalen 'chih', vsak navaden odtenek sive barve, in brezmejne kolicine malce 'menzovskih' vonjev, ki so v zraku. Kot da sem malce slepa. Kot da je vse - se vedno - ujeto v nekaksen zacar osupljajocega. Chile preprosto ni imel prostora. Zato vas prosim, da vzamete moj opis z veliko rezervo! Romana, Chile je tvoj, ne skrbi, :-)
Fotke? Klikni tu: Chile 2012
Se?
Bozic?
Ok.
Se nadaljuje.
c.c.c
Andreja
Ni komentarjev:
Objavite komentar