Bozic 2012

Po Chilu sem ostala se kaksen teden v Limi - papirji, stvari za provinco in skupnost ostarelih, ki je ni lahko za animairat. En torek - se spomnim - nisem vec zdrzala. Hitela sem postorit vse nujne zadeve in ob 12h letela k Milagros po dovoljene. "Sploh imas spakirano?" me je vprasala.  "Ne." Sem odgovorila. "In vozovnico?" "Tudi ne," sem skomignila. Ob enih je Etucsin bus odpeljal in ob 10h zvecer sem se zarila med rjuhe, nasi dve sta ze spali. "Spet doma" me je presinilo, "kako obupno lepo".
Sledili so dnevi neskoncnih klepetanj, pogovorov, podeljevanj, debatiranj in diskutiranj. V Pukaráju smo zaceli s pripravo bozicnih praznikov, instalacijo novega zupnika - po dramaticnih dogodkih z novomasnikom, ki je naredil vse, da bi zmanipuliral nadskofa in ostal. Uporabil je vsa sredstva in dolocene skupine ljudi in pustil za seboj prazne blagajne, zakristijo in globok razdor na zupniji. Zalostno. Po cudezu - zahvaljujoc Devici Kocharkarski - je nadskof odlocil, da pride novi zupnik Gari, ostaneta Eder in Viktor in pride se en duhovnik Percy. Buuuu. 16 decembra smo imeli instalacijo. Bog je velik.

17 smo padle v POSADE, vecerni obiski druzin z Marijo in Jozefom, zvezdo in svecko. Drlo je vse kar je gumbek. Vse tedne smo imele kar nekaj obiskov tki. 'misijonarjev' iz Lime, misijonskih skupin in posameznih druzin, ki so prisle s paketi, skatlami in uporabljenimi oblacili za 'revne druzine'. Zelo zanimiva srecanja... Navadno smo se posedli okrog okrogle mize v nasem salonu, jedli paneton in debatirali o revscini, druzbenih slojih, struktrunih vzvodih, mentaliteti, alkoholizmu in Peruju, eni od najbogatejsih drzav na svetu... Ti obiski so navadno limski intelektualci, ki si rabijo pomiriti katolisko vest s kazanjem fotografij z nasega konca svoji zbrani druzbi. Kakorkoli, nikoli ne ves, koga Gospod pripravlja kot svoje orodje za zdravo socialno 'revolucijo'...

Mladina je vse dni visela na vratih - dez, blato in mraz pripomorejo k intenzivni zelji po druzenju. Smo postavljali jaslice, zvalili krstni kamen v prezbiterij (in unicili kar nekaj stopnic), drgnili cerkev, vadili bozicne pesmi, pekli strudelj, prirpavili bozicnico in se sli skritega prijatelja. Lepo in mokro.

Bozic?
Spomnim se, da smo hiso spucale v 'nulo': prvic sem dozivela nas domek cist. (Kot veste smo ves cas v prahu. Ko sem ometala pajcevine v vhodu v hiso, sem se spomnila plaht pajcevin, ki so krasile stari hram pri nas doma. :-) ) V skupnosti nam je Jezus podaril eno globoko 'correctio fraterna', do solz. Kako integralno je skupno zivljenje - ce tu ne funkcionira, je ves apostolat bla -bla. Po tem srecanju in objemih smo bile kot 'Predjamski grad': mocne, odporne, polne zivljenja. To kar se je dogajalo na zupniji smo zmogle sprocesirat po nase. Velika milost!
Tejido (se prebere tehido), andska umetnost tkanja z velikimi tkalnicami, kjer rocno vstavljas razlicne barve volne in tako tkes figure. Nasa Angela mi je nasla mladega, nadebudnega umetnika Fredija, ki ustvarja andsko umetnost in se je med drugim preizkusil tudi v Gospodu usmiljenja.

Bozic? Hmm. Ostaja mi en sam okus letosnjega bozica. V nedeljo 23 decembra sem sla k mojima dvema krscenkama, cepele smo v blatu, dezevalo je, kure in psi so se sprehajali naokrog, trebile smo 'mojo kuro', ki so mi jo podarili za krst, kot je to v navadi. Kurili smo ognjisce z evkaliptusovimi vejami. Bile tiho: stara mama, ki govori samo quechua, mama, drobcena, v crno oblecena indijanka, paralizirana od pasu navzdol. Dve hcerki z nezakonskimi otroki in moji dve krscenki, Rosita in Celina. Jedli smo pachamanko, hlastno prezvekujoc trdo kuro. S pogledom sem drsela po mali temacni izbi brez vrat, s stenami iz blatnih adobov, z razmajano mizico z DVDjem in malo TV in posteljo ter culami z oblekami. Dim je prezel rutko, jakno in krilo, moji cevlji polni blata. Pozno popoldne sem se zahvalila za slastno kosilo in se poslovila. Doma skoraj nisem mogla pripovedovat. Zvecer sem se kot po navadi po tursko zasedela v kapeli pred Najsvetejsim. In molcala. Globoko dotaknjena. Kako tezko je opisat kar se zgodi globoko v nas ob stiku z resnicnostjo revscine. Zmedlo me je dejstvo, da me se vedno tako pretrese, ceprav sem ze skoraj 5 let v tem okolju... In vendar sem dozivela kot posebno Jezusovo darilo to srecanje v ?Njegovem avtenticnem okolju': "v tem se rojevas", sem Mu sepnila, "to je Tvoje naravno okolje". "Vse najboljse za rojstni dan".
Se nadaljuje, grem k vecernicam.
A.