Zame je bil Kapitelj naporen in lep. Skoraj vse urse so migale in vsaka je dala po svojih moceh najvec kar je mogla - super obcutek! Hecno mi je bilo videt, kako je vsa dodelana kapiteljska procedura in slovesen protokol za latinoamericanke potrata casa, malce smo se hihitale, malce skomigale z rameni... smo pa izpolnile skoraj vse naloge Kapitlja, :-) Intelektualna raven pogovorov in kvaliteta tekstov je cisto nekaj drugega kot sem bila navajena pri nas, sta pa zato pristna sestrinskost in custvena inteligenca nenadkriljivi - se dobro, da bomo sojeni po ljubezni, ne toliko po nacrtovanju, he-he.
Za zakljucek smo romale h Gospodu cudezev (Señor de los Milagros, najmocnejsa perujska poboznost; sliko Kalvarije s Krizanim, Devico Marijo in Magdaleno je naslikal po evropski sabloni perujski crnec, ki je podobi dal svojski, vijolicni pridih. Podoba je cudezna od prvega trenutka do danes. Gospodu cudezev dolgujemo cudezno izboljsanje nase Milagros.)
Zvecer sem hitela z dokumentacijo do dveh ponoci, da sem lahko ob 4h zjutraj usla z nasima dvema v znani Parakas - obmorsko mestece, juzno do Lime (4 ure voznje), kjer je znameniti narodni park z otoki polnimi ptic in morskih levov; mestece je obdano z neprekinjenimi kilometri puscave - tam mimo so drveli Dakarjevi lepotci (in unicili pod seboj s peskom zakopano okostje kita, ki je se gledal dinozavre na obali, tako pravijo). Dva dneva pravljice - starodavna Parakas kultura s 'kandelabrom', ogromnim znamenjem neizbrisno in skrivnostno vtisnjenim v puscavsko sipino (podobno kot Nazca), plazami, colni in dolgimi sprehodi ob soncnem zahodu med palmami. Bog je velik!
Izlet smo si privoscile ker smo bile mrtvo zmatrane in ker smo v poslavljanju. Marca se selim v Limo. Brrrrrrrr. Gor nasi se nic ne vedo. Pred casom so se okrog srca zacele ovijat pacaste tancice zalosti. Izgleda, da mi postaja tezko poganjat korenine na novo. Zdrznila sem se ob zdrsu mrzle zalosti - v tistem me je presinila ena genialna ideja (pripisujem jo Milini, :-)) Ze nekaj casa sem tuhtala, kaj bi letos podarila Jezusu za najino porocno obletnico (vsakic si podariva kaj posebnega - jasno, da moja darilca nikakor ne dosegajo Njegove fantastike; sva ze 19 let skupaj!!!!): in se mi je preblisknilo, da bi to lahko bila 'zrtvica mojih misijonov'. Krasno. "Zate" sem mu dahnila 27 januarja zjutraj ob 6h. "Zate spet in spet zapuscam vse kar mi je drago." (V resnici ni zvenelo tako pateticno, he-he). To.
Mislim, da sem bila kar izcrpna: uspelo mi je sklepetat skoraj 5 % vsega bajnega, kar mi je dano zivet v tem prelepem Peruju! Hvala za pozornost. Vedite, da je na blog pripeta aplikacija, ki se samoaktivira, ko vi kliknete na moj link - v trenutku vas zalijejo zegni, :-) Klicem Milino, naj vas napolni s svojim mirom in energijo, da bi tam kjer ste, bili LJUBEZEN. In nasmeh. Kaj vec se ne pricakuje od nas, ki smo Njegovi. Dobra stran 'biti ljubezen' je, da oddajas nek blazno dober vonj (moj Givenchy se skrije!), da je v tebi nekaj skrivnostno privlacnega in da ne rabis nic nobenemu dopovedovat. Kar si in je dobro. Ajd,s tem bi zakljucila popisovanje mogocnih Bozjih del in se poslovila. V kratkem - limonade vedno koncajo s kako bombico, da drugi dan spet sedes k TV - se vam spet oglasim, ker v teh dneh cekiramo, ce si je Jezus zazelel peljat nase Pukarajce v Slovenijo. V avgustu se namrec vidimo (grem septembra 2013 na generalni kapitelj v Rim in si lahko privoscim kaksne tedne v Sloveniji, juhu) in bi - ce Mu je za to - lahko prisli nasi v Slovenijo, da bi vi lahko novi CD slisali v zivo. Milo prosim molitve - projekt bi bil en hud zalogaj za sv. Jozefa in za vas... Zaupam! En velik objem in srecno do nadaljnega,
vasa Andreja
1 komentar:
Ne izgubljaj energijo za nebistveno, praviš. Ko bi bilo to tako preprosto :S se učimo in učimo in nikoli ne naučimo.
polno vrečo nasmehov :D
Objavite komentar