MISIJON PERU, LIMA 2018: Novo leto dzungla, Lima in 'filanje baterij'

30 decembra smo z mini busom za 18 oseb ucvrli v dzunglo - castil nam je izlet p. Eder, ki ima v San Ramonu druzino. Po stirih urah spuscanja na 1000 m ali se manj in slacenja vse odvecne hribovske volne, smo pristali v dzungelskem raju - meni se vsakic smeje. Camarenovi so nam postregli z pecenimi bananami, cvrtim jajcem in tapravo kavo. Prva tocka je bil slap Tirol, s polurno hojo med ovijalkami, palmami in bujnim rastlinjem.

Nasi fantje so se postavili tik pod slap, ki mogocno polni zasiljeno kotlino. Punce so se pocasi ojunacile: Rosana je bila tako prevzeta, da je v popolni nunski opravi zakorakala pod kristalne kapljice belega sumenja. Sem cekirala, ce je z njo vse v redu. Nazaj se je prismejala vsa curljajoca in srecna. (Tega spektakla nisem fotkala, ker sem se bala za Canon, hkm). Po kosilu - tipicna dzungelska hrana z bananami, pecenimi zivalcami, ki jim ne vem slo imen in marakujevimi napitki - smo zdrveli v bazen: raj za nase hribovce. Meni dovolijo najprej mojih 15 min v praznem, velikem bazenu, potem pa smo navajeni plavalnih lekcij v srednjem, nabito polnem bazencku, ki ga navadno z nasimi animatorji hitro zavzamemo. Vsi bi se radi naucili plavat, tako da delamo razlicen vaje, potem pa odbojka, tobogancek itd. nepozabno!

31 zjutraj smo bile vse tri na busu za Limo. Nacrtovale smo silvestrsko noc - moja prva v Limi, odkar sem v Peruju... z veliko plesa, sal in dinamik, vendar sem imela na sredi adoracije ob 10.30 zv veke tako svinceno tezke, da sem se Dragemu opravicila in se odplazila v posteljo. Spala sem kot mrtva do 8 zj - prvic v zivljenju, he-he.

2 januarja ....
ups, rekreacija, letim dol. Se nadaljuje...
vasa vdana sA

Alo, nadaljujem:
2 januar: duhovne vaje v Chaclacayu, eno uro voznje iz Lime - sle smo vse iz province, razen ostarelih, torej 15 urs. Me je zgrabila neka 'obsesivno - kompulsivna' potreba po zdenju v kapeli in sem se s tezavo odlepila od koticka na poustru ob levi. Suznje Presvetega Srca, ki vodijo Dom duhovnih vaj so kapelo uredile v stilu zracnega, okusno urejenega salona s kaminom v centru, kjer je za resetkami usnjena skrinjica z Najsvetejsim. Zelo izvirno. Resetke so s kljucavnico. Prvi dan sem si teolosko utemeljevala resetke, usnjeno skrinjico in vse to. Drugo jutro sem Ga prisla pozdravit in se mi je milo storilo - prosila sem eno od sester suzenj Presvetega Srca, ce mi da kljucek, da bi na stezaj odprla resetke. Takoj mi je bilo lazje pri srcu. Jezus si je v duhovnih vajah dal duska. Mi je nerodno pisat o teh zadevah, ceprav se mi vcasih zdi butasto, da ena 'Twilight saga' obnori svet (transcendentna tuzemskost, vecna ljubezen, celibat, nadnaravne moci, lepota, transformacija) jaz pa preprosto ne znam vsaj malcek odstrnit nebes, ki jih zivim (ljubezen, vecnost, divinizacija, lepota, zdruzenje). Bedno. Da fikcija z vrednotami sveta (moc, lepota, bogastvo, vecnost) bolj vlece kot 'bomba novica', ki je Jezus... Frustracija. Preskoci animacijo.

Kar je bilo presenecenje teh duhovnih vaj sta bila zadnja dva dneva: midva sva sla malce v plan B, v ospredju pa moja provinca, Sirofenicanka, paralitik, prepad v Nazaretu - on je pa sel sredi med njimi in je odhajal. Lahko sluzim, lahko sem 'za druge', Andreja ni vec pomembna - kaksno olajsanje! Koncno.

Eccola, to je to - moja skupnost 2013.

Teden po duhovnih vajah je bil v pripravah na Provincialni kapitelj - birokracija, printanje, dopisovanje. Vmes je padel slovenski paket s 13 Stajerci, Korosci, Ljubljancanom in enim Perujcem. Smo jih pricakali na letaliscu - srce mi je kar razbijalo. Potem smo se dobili eno sredo, sli fajn jest, masevali, se dobili s Pukarajci, ki so bili v Limi, peli, si pripovedovali... naslednje jutro pa sli na 13 urno voznjo domov, med oblake. Pukara nas je sprejel v dezju in brez elektrike. Naslednje jutro kratek sprehod po vasi, obisk Huancaya in zvecer prepevanje, petje in brenkanje! Julija, Internat, Dalec, dalec je za naju pomlad.... me je pobozala Slovenija tako sladko, da sem se pocutila putercek.