Petek, 3. julij 2009

Danes je ponedeljek. V petek popoldan so me prosili da opravim pogrebno slovesnost za pokojnega Nicolasa. Ze v sredo popoldan sem bila pri njem. Zelo se je mucil in ni in ni mogel umreti. Opravila sem molitve za umirajoce, mu govorila o prehodu (v ponedeljek in torek sem brala Glorio Polo) in prosila domace, naj ga pustijo oditi. Ko sem se v cetrtek popoldan vracala iz Sapallange - tam sem prvic govorila z mamo in nasimi po tatovi smrti - sem se ustavila tudi pri atu Nicolasu. Nasla sem druzino zbrano ob krsti. Umrl je mirno, takoj po mojem odhodu. Povedala sem druzini, da je tudi moj tata umrl in da sem jim hvalezna, da smem ob atu Nicolasu podoziveti tudi tatovo smrt (tudi on je letnik 41' kot tata). V petek popoldne sem okrog 2h opravila pogreb za + Nicolasa. Krsto smo nalozili v nas Suzuki, prizgala sem vse stiri zmigovce, peli smo Salve, Salve in vsake toliko sem trobila po vasi - "tata, pogrebni sprevod po tvojem okusu.." Na pokopaliscu sem stala pred odprto krsto in zacela pogrebne molitve. Prosila sem tata, naj mi pomaga 'speljat obred do konca'. Domace sem prosila, ce lahko opravim bogsoluzje za oba. Rekli so mi: "Tvoja druzina smo." Ko sem prisla do prosenj in izrekla prosnje za mamo, Markota, Tadejo, Mirkota in vse domace, me je zvilo. In smo jokali. Ko sem odhajala s pokopalisca sem cutila mehko lahnost tam, kjer je prej rezalo. Zvecer smo si ogledale DVD od mojih vecnih zaoblju... Sestram sem sproti prevajala dogajanje, kazala cerkev, predstavljala obraze, vso mojo zlahto, sestre, duhovnike, prijatelje... Tata je na vecnih sijal. Ob teh zivih slikah in glasovih sem cutila vse koncice moje kraske biti. Hvaleznost, ljubezen, in neka topa bolecina nekje v enem koncu...