Velika noc.

Sedim pri velikonocnem zajtrku z mojimi sestrami. Tapravi velikonocni pirhi, chilski merlot z okusom po Kopru in simpaticno 'nunsko kramljanje' o vigiliji, pridigah in sopkih. Skupnost je praznje oblecena... Navznoter se me drzi vonj po avtobusu in ljudeh iz Sierre - bila sem dolgo pod tusem, a vonj, tako drugacen od tega omikanega, limskega, drazi moje duhovne cute. Moj slovenski operacijski sistem ne zmore integrirati datotek iz tako razlicnih svetov - vedno se na monitorju pojavi napis 'error'. Veke so mi tezke kot svinec. Tu dol je se vedno vroce poletje. V sobi zarijem nos v zimsko jakno iz Sapallange. "Vstal je, kakor je rekel!" In integriral vse kontraste nasega zivljenja. Popoldne se zaskajpam vse do 4.30 - Lucija in Petra mi pojeta slovensko alelujo. Kako blizu je Slovenija.
Slovesne vecernice in sprejem Fiorele v postulat. Med kratkim obredom jo vsaka sestra objame in ji zazeli dobrodoslico. 'Mojo duso' pojemo na melodijo El condor pasa. Fiorela igra na mali charango, instrument tipicen za Ande... Raznezeno se zahvlajujem Angeli - tvoje so, te lepe Perujke! Bozji Sin je vreden Latinoamericank... Ob 8.30 padem v posteljo mrtva.